KRN - KONČNO PRVI DVATISOČAK LETOS, 27.10.2022

  Ja, ni kaj, letos mi enostavno ni zneslo prej osvojit dvatisočaka.

Ob lepi napovedi vremena si je moj na hitro zrihtal en dan dopusta in seveda takoj v plan, na katerga dvatisočaka greva? Ma, bejžva na Krn, sonček bo lepo vso pot sijal. In tudi nasploh se mi dopade it na Krn, ker si ves čas na vidnem, imaš kaj občudovat, če je lepo vreme. Sploh vzpon, ki ga premaguješ. Hihi.

Nekaj minut čez osmo sva štartala iz Kuhinje. Parking je po novem za plačat. 1€ na uro. Kako naj vem, kolk ur me ne bo? Okej. Bomo rešli. 

Na parkingu so bili eni trije-štirje avtomobili. Mati in sin sta pravkar krenila na pot. Verjetno jih bova prehitela. 

Počasi se uštimava in bejžva. Spodaj je še senca, a na vrhu Krna že lepo sije sonce. 

Še preden sva prišla do korita z vodo na planini Slapnik, sva seveda že šla mimo matere s sinom. Pozdravim in zdelo se mi je, da sta odzdravila, a ne po naše. Šla sva tudi mimo treh mladih Čehov, ki so, že ko sem jih gledala malo proti gor, ko sem se jim približevala, vsakih nekaj korakov počivali. Bem, če bojo trmasti, pridejo tudi na vrh.:))

V dolini je megla kar vztrajala, a takoj nad njo pa en sam prekrasen dan.

Hitela nisva prav nič, le uživala ob vsakem koraku. No, bem, malo lažem. Ko pogledaš proti koči in jo vidiš, in si misliš, zdaj, zdaj bom pri njej in se to zares še dolgo ne zgodi, takrat priznam, da sem malo jezna, zakaj zaboga buljim proti gor, ko pa vem, da do koče še dolgo ne bom prišla? Nikar gledat na cilj! Naslednjič!:))

Glej raje druge hribe! Matajur imaš tudi pred nosom:

Na vrhu sva bila popolnoma sama in edina. Kakšen mir. Spokoj. Vse gore na dlani. Kako  opisat to lepoto? Ne znam, doživet jo je treba! Njami, njami.

V to jamo pa sonce malokdaj sije...

Spustiva se do koče, malo počijeva. In občudujeva prelete orlov. ( no, vsaj upam, da so bli orli...de me ne bo kdo, da ne prepoznam ...) Bilo jih je kar kakih deset. Brez da bi enkrat samkrat zamahnili s krili, so nad nama lepo lebdeli. Krasno.

Po debeli uri na vrhu bo počasi treba nazaj v dolino. S pogledovanjem proti dol še kar ni bilo nikogar videt od tistih, ki sva jih prehitela. So si premislili? Bwo... pejva dol, bova vidla. 

In res, najprej zagledava mater s sinom ( kakih 13-15 let). Jima rečem, bravo, bravo, še malo. Ona pa meni po nemško, da sva šla ko rakete. Hehe, dans pa res ne. Ampak kondicija nama dovoli, da se ne ustavljava glih vsake par minut. In potem zgleda, da vseeno hitro opraviva s potjo.

 In kje so pa Čehi? O, đizs, šele na dobri polovici so. In že peto uro so na poti. Pihajo in se čudijo, kako greva midva že dol. Pa jim rečem, po angleško, da bojo na vrhu bogato poplačani in da imajo srečo, ker je tako lep dan. Hihi, ne vem, če so me zastopli. So bli bolj redkobesedni.

V vodnjaku na planini Slapnik sem  seveda morala noge pomočit v vodo. Krave so me mal čudno gledale, kaj si jast mislim, ma ohladit noge v hladni vodi res paše. Komaj čakam, da bova spodaj, pod mostom v Kamno in da grem tam noter v Sočo. In če ne bo tok premočan( ker jast sem pa cvik, cvik možakarca, me lahko odnese...) , se bom tudi vrgla vanjo. Bomo vidli. 

Koča na planini Kuhinja je bila zaprta, zato sva si na mizo, ki je prav na naju čakala:)), prinesla hladilno skrinjo in nardila prow en mičken piknik. Saj sva si zaslužila.

 Kot že rečeno, sva se spodaj ustavila na parkingu. Spustila sva se do Soče in šwrk direkt noter. 

Za skočit vanjo pa .... rajši ne. Cvik, cvik....

Krasen dan je za nama. 

Naj bo še veliko takih.

STRAVA GPS

FOTO ALBUM

PGT POHOD PO FELDBAHNU, 16.10.2022

 Včeraj bi morali PGT-jevci na pohod na Učko, a se je neki zalomilo in Ivo in Stanko sta na hitro zrihtala nadomestek - pot po Feldbahnu- ozkotirni železnici, ki so jo med prvo svetovno vojno v rekordnem času treh tednov in v dolžini 12 km zgradili po večini ruski ujetniki in teh je bilo kar 20.000. Že to, kar zdaj pišem, se mi zdi domala nemogoče za tisti čas, ko pa sem bila tam, pa prav zares nisem dojela, da je vse to res možno. Ne upam si pomisliti, kaj se je z vsemi ujetniki dogajalo, a zagotovo nič kaj dobrega.  Kako so na tako težkem terenu vse to delali, pa....?

Zares lep članek se splača prebrati. Našla sem ga na: https://www.gore-ljudje.si/Tags/prva-svetovna-vojna-je-idriji-prinesla-zeleznico

Zbor je bil ob 8.30 v Godoviču. 

Po francoski poti, kamor poteka tudi 3km želez.poti, ki jo je v času Ilirskih provinc dal zgraditi sam Napoleon, smo se odpeljali do izhodiščne točke in v meglenem jutru pričeli pot po ozkotirni železnici. 

Ta je v širino merila le borih 70 cm in je še dandanes na nekaterih mestih zelo lepo ohranjena in vidna. Pot poteka nad Zalo, a se zaradi megle nismo mogli naužit lepih razgledov v dolino Idrijce in na drugo stran. Le poslušali smo lahko šumenje čiste reke. Sonce se nam je pokazalo šele kasneje, ko smo se že vračali. 

Hihi, srečali smo tudi medota. jast sem si ga kar na hrbet naložila:))

Celo tunel so izkopali. 

Na nekaterih mestih je bila zadeva kar zelo za popazit, saj si ob že majhni nerodnosti tik tak

zletel v prepad oz. Idrijco. Pazi! In tu je šla proga!???

Na obračališču proge je bil zgrajen celo viadukt in tam smo tudi mi naredili obrat. 

Ne smem pozabit omenit, hihi, če so že vsi v gobah letos, bom pa še jast:)) Ogromno jih je bilo. Zares ogromno!

Po dveh-treh urcah je tudi sonček že premagal meglo in lahko smo občudovali, kar nam je narava dala. 

          Plezališče Strug

Smo že na cesti. 

Po visečem mostu čez Idrijco ( po katerem gre zaradi nevarnosti le ena oseba) proti Divjemu jezeru.

 Ne vem, če veste, to kraško sifonsko jezero so raziskali ( z žrtvami) do globine 160 m, naprej pa zaradi nevarnosti raziskovanje opustili. V močnem deževju iz njega kar bruha voda.

Iz jezera odteka tudi najkrajša slovenska reka Jezernica, ki se v dolžini le  55 metrov izliva v Idrijco.   

Potem smo se s taxijem:)) odpeljali še do kopališča Lajšt v Idrijsko Belo in se tam malo odpočili in ojačali. 

Gorski tekači sevejde ne bi bli "siti", če nam za finale Stanko ne bi naštimal enga konkretnega vzpona. Tako smo jo mahnili, namesto po cesti, kar direkt v vertikalo. ( pot je seveda že shojena, saj je služila tudi domačinom za bližnjico v Idrijski Log) 

Poglejte zdej vi, na tej fotki spodaj, kolk ceste smi mi pršparali, hihi.:))

 

Tu je tudi konec naše lepe ekskurzije. Izvedela sem kar nekaj novih stvari.  Več znaš, več veljaš, pravjo.:))

Lepo smo se imeli. Naslednjič pa res upam, da gremo na Učko...in da trofnemo lep, sončen dan!

Album: https://photos.app.goo.gl/GdFYcDGw8Y7Cw2YZ9

GPS STRAVA

24. GORSKI TEK NA NANOS, 9.10.2022

 Tek, lepo organiziran, z veliko prostovoljci. Bravo! 

Sama sem se vpisala in šla naprej, seveda po mojmu sistemu grem prva, pridem zadnja. Proga se mi zares zelo dopade, ker ni nikjer glih ne vem kakega klanca in je za nas, ki smo vsak dan v strmini, ena čisto lepa navadna gorska progica. ( no, vsaj zame) 

Po poti proti vrhu sem spotoma odvrgla še kako vejico s poti, ki jo je na novo odvrglo drevo ob še kar močnem vetru in opazovala letošnjo gobarsko bero, ki jo je zares v obilju letos. 

Proga je bila lepo označena, tudi s km oznakami in ne vem, Mile, kje si se ti zgubu in zalutal? Sem dala prav gliho za nazaj in mi ni glih jasno...

V cilju sem bila po urci in pet minut, se hitro preobleka in stekla nazaj v službovanje. 

Danes Simon Alič ni dovolil kakih presenečenj,  kmalu mu je sledil Uroš Vodopivec in kot tretjega sem se prav zares razveselila Elisa Filipiča, saj je že ne vem kolko botov pristal na četrtem mestu, tako, da sem bila zanj zares vesela. 

Pri dekletih kot absolutno osma mimo priteče Varineja Drašler, 

za njo Klara Močnik in kot tretja Anja Mikuž. Bravo vsem. 

Ni nas bilo veliko, zakaj ne, ne vem, ker je to lepo organiziran tek. 43 moških in 11 žensk. Mene niso dali v rezultate, ker sem si nekaj po svoje zamislila, a so rekli, da me bojo dali naknadno kot zadnjo, kar sem jim tudi razložila. Pa ne vem, če so glih zastopli, kaj zaene pravila si jast zmišljujem?  Kje pa je še tako? Greš prvi, prideš zadnji? Halooo??? 

Ja, do zdej na vseh, kamor sem bla.... Bo pa treba res razmislit v tej smeri, ali še kam oditi na tak način...Sej, vsakič rečem, ne bom več...ma, pole me nejki doma zagrabi in....

Pašte sem se najedla, štrudla tudi. 

Med čakanjem na rezultate ni bilo težko tekmovat v klepetanju:)) in že je tu podelitev. 

Še spust nazaj v dolino in že sem doma in pišem. 

Hvala in čestitke vsem!

Fotke. Tudi z zasilnimi rezultati. Ne vem, kaj se moj tulifon spet neki trese ( jast ne... morda zarad burje?:)) Zato, je, kar je. 

FOTO

STRAVA GPS