Letos je tek na Malo goro štel tudi za Državno prvenstvo veteranov. In človek bi mislil, upal?, si želel, da se ga udeleži čimveč tekačev. Organizatorji, že vemo, so daleč naokoli najboljši, poskrbeli bojo, da bomo odšli domov več kot zadovoljni, čeprav je tek na Malo goro eden najstrmejših na naših tleh, kajti v 4,7 km dolžine je treba zmazat 800 višincev. Za moj okus je to zares lepa proga, ki ti pusti, da lahko maširaš v enem svojem tempu, brez da ti na poti ta tempo ovirajo skale, korenine, kamenje...Se res da. Njami.
Proga do steze pokošena v nulo. No, saj, če je to pot koscev, ni druge...:))
na poti 4 okrepčevalnice, vreme sicer toplo, a se je še dalo dihat in na štartu 90 gorcev, med katerimi ni manjkala top elita, pred katero je zares treba sneti klobuk, da s progo opravi tako ekspresno hitro. In vse skupaj je klicalo po novem rekordu, ki bi danes lahko padel pri obeh spolih.
Sama sem se z državno zastavo odpravila naprej, opravit moj del službe, ki mi, resnici na ljubo, zelo paše...
Prvi je po pričakovanjih prišel mimo Miran Cvet in prav malo mu je zmanjkalo do novega rekorda. Seveda najbrž še vedno čuti v telesu izčrpanost od Ratitovca, na katerem je pokazal, da pri svoji starosti lahko parira naši mladini.
Kot drugi mu je sledil lastnik rekorda Simon in ko na daleč zagledam čepico na glavi, nisem mogla verjet svojim očem, da že prihaja Mojca. Seveda je padel rekord proge, ki bo, vsaj po mojem, kar nekaj časa v njenih rokah. Bravo, Mojca!
In tako lepo navijam do konca in se kot zadnja povzpnem po Danilotovi skakalnici :)) na vrh, v cilj.
Pred kočo pa že ohcet.
Ma, kaj ohcet, ko sem se jast omožila, ni blo tolk robe... gvišno ne. Ni da ni. Sadje, slaščice, palačinke, sladoled, pašte, kolkor hočeš in poln koš češenj, ki jih je sicer letos na drevesih res ogromno, a kaj, ko je vse zgnilo in popokalo... Kje so Kamnci dobili vse te češnje, bwo,... najbrž od vseh dreves skupaj...
Ambient prekrasen, lahko si užival na sončku, lahko pod krošnjami dreves in lepo je bilo gledat zadovoljne obraze.
Tudi Tonekovega! :))
Med čakanjem na podelitev malo klepetanja in v veliko čast mi je, da me je Simon Rusjan, ki je bil tokrat malo zadolžen za LT, ker ni bilo Japlja, ki je ravno ta dan organiziral Refoškov tek, škljocnil z dvema najhitrejšima in res fejst, z velikimi črkami napisano in mišljeno ČLOVEKOMA:
Podelitev, tokrat dvojna in potrdilo državne delegacije, da je prireditev več kot uspela.
Najbrž ga ni bilo med tekači in pohodniki, ki ni rekel, da je bila pot nazaj v dolino zagotovo daljša, kajti, hihi, vsem se je mudilo pod lipo k Viktorju, kjer smo (ker nismo že dolgo:)) ob vsesplošni debati skupaj še malo pojedli in seveda tudi popili, se nasmejali in se lepo imeli.
Do večera!
Hvala vsem za vse, velika pohvala za več kot odlično organizacijo in zares vam želim še na dolga leta takih. No, saj ne dvomim v to. Tako bo in pika.
Če ste na UTVV Andija pričakali z ognjemetom.... ni dvoma...
ALBUM (tudi zasilni rezultati:))
