NAJ NAJ 21, PO SVOJE, 19.3.2023

Naslednjo soboto bo tekma. Naj naj 21 km. Meni se dopade. A tekmovat se mi ne dopade. Več. Zaenkrat. In seveda sem sklenila, da grem to progo pa za dušo po nekaj letih spet oddelat.

Vreme je bilo napovedano za lepo. Tako, da s sabo vzamem res le vetrovko, za jest par mini čokoladic z Lidla in pol litra pjače bo zadosti zame. Saj ni vročine. In ko je ni, jast pjače ne nucam.

Zapeljeva se do Svetega Andreja, oziroma gostišča Rupar, kjer se vse dogaja, ko je tekma. 

Doma sem na njegovo uro prej naložila gpx, ki je na spletni strani Naj naj in seveda upala, da naju bo zadevšna prav peljala. 

Na parking placu je bil le en avto, pa sem mislila, da jih bo več, glede na to, da bo kmalu tekma. Okej. Se uštimava in že se podava v breg proti poznogotski cerkvi Svetega Andreja, ki je v zgodovinskih virih omenjena že leta 1501. 

Naslednja bo cerkev Svetega Ožbolta. Na višini 860 m. Tudi ta ima že preko 500 let. 

Pot do tja nama ponuja prelep gozd in krasne travnike, posute z žafrani.

In ves čas pogled proti Kamniško Savinjskim Alpam- z Grinto na čelu.

Po tričetrt ure sva že tu.

Sonček je sicer sijal, a zraven je pihal kar tak, konkreten vetričič, tako, da ni bilo kaj preveč za se ustavljat, zato sva jo kar mahnila dalje. Vejkarca nama je lepo kazala pot. Saj, bog ne daj, če ne bi... kajti kakih oznak, da sva na Naj naj progi, ni bilo. Pa imam v spominu za leta nazaj, da so bile... No, zdaj jih ni. 

Greva dalje. Vso pot same lepe rožce. Žafrana za obogatet, teloha, trobentic, resja.... ni da ni. Res lepo. Med tekmovanjem ziher ne bi tega vidla. 

Naslednja cerkev, ki bo na najini poti na vrsti, je cerkev Sv. Jedrt. Tudi ta je že stara preko 500 let, saj je tod mimo nekoč potekala pomembna tovorna pot. 

Sedaj naju čaka vzpon na najvišji vrh Polhograjskih dolomitov- Tošč. Leži na višini 1021 m in pot do njega je, vsaj meni, božanska. Mehka, kot da hodim po povštrčku, kar strma, ves čas me spremlja resje. Njami. 

Po dobrih dveh urah aktive si privoščim mal pjačke in eno čokoladco. 

Sledi spust s Tošča, no ta ni tolk lejp, kot vzpon. 

Naslednji je na vrsti Osolnik. Na tablci piše 2 uri 45 min. No, če greva še ne vem kolk počasi, bova midva tam čez 1h in 45 minut. 

Čez Kosmati hrib, Veliki Babnik in Igale na Gontarsko planino. 

Proti brunarci Osolnik, a greva samo mimo, kajti vse je bilo zunaj zasedeno.

 

In še malo vzpončka do vrha 858m visokega Osolnika, kjer seveda tudi stoji cerkev- Svetega Mohorja in Fortunata. 

Tu se nama spet odpre prelep pogled na KSA in Polhograjce.

Ola, zdej pa sledi spust, ki zna bit kar šutast. Upam, da ne bo mokra pot. 

O, tenksgad, je bila suha. 

Spuščava se proti Puštalu, mimo vsaj malo blatne kopeli, ko prečiva potok Hrastnica ( Kje pa gre pot, ko  potok hudo naraste? Bwo?)

No, tu nama je tudi vejkarca malo ponagajala, saj se je kar izgubil signal...

Prideva v Puštal, po spominu vem, da je treba čez mostiček in še kake tri kilometre po eni grapi do sv. Andreja na cilj. Mojmu je vejkarca nejki zatajila in greva po spominu. In celo rata. 

( sem si tudi mal pomagala z gugl mapsom) 

O, najs. Po pravici povem, razen da so me mal prsti na nogah boleli, sploh nisem bla kaj preveč utrujena. Res ne. 

Tokrat je parking kar poln, gostišče polno. Spijeva kavo. In se odpraviva proti Dobravljam. 

Še bom šla... se mi dopade. Sam, ne vem, če bo šel moj z mano... ker njemu pa se ni dopadlo...??? A, bom šla pa sama. :)

Zmazala sva skoraj 22 km ( na Osolniku sem seveda pozabila nazaj vejkarco vklopit, ker sem jo na vrhu ustavila in sem jo vklopila komaj na koncu spusta, po kakih 500metrih... sej bo, sej, bo, mati:))) in 1200 m  višincev. 

Malo pa me zanima, zakaj, ko dam trening v aplikacijo Relive, tam izračuna vedno več višincev, kot jih izračuna Garmin? Relive mi je reku celo čez 1700m , da sem zmazala. Bwo... 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

ALBUM FOTK

Aja, še to! 

Srečno vsem tekačem v soboto!

P.s. Tonek me je malo razdražil, naj nardim komplet vse rezultate za vsa leta Naj Naj 21. Najprej sem rekla, da ne, ma, pole me je martralo...dokler nisem začela urejat. Je bilo kar nekaj zmede z imeni in priimki, zato je najbolje, da leto po leto " na roke" pregledam, kar seveda traja. Sem se kar namučila... no, še kar. Jast res hočem, da je prow narjeno ( sej, še zdaj se lohk zgodi, da sem koga spregledala in da je v dveh namesto eni vrstici ) 

Zadeva je na tem linku:

NAJ NAJ VSI REZULTATI

NA MOJGA BIVŠEGA-PLAZ IN ŠE NA OSTALE TRI, MENI LJUBE- 11.3.2023

 Zjutraj najprej skočim na moj Školj. Doma sva se z mojim nejki menila, da bi šla pole na Golake. 

Sam, pole, k sem se vračala s Školja, se mi kar nejki nej neč dalo... in se vlejčem gor v ta zadnji klančič ob nasadu kakija pred Dobravljami, ko vozi proti meni en mičken avtič, ven pokuka glavca in kej vidim prow, glej, MOJČKA in TOMAŽ!!! Kam pa vidva? 

Ma, prav na moj hribček sta se odpravla in pole še mal na drugo stran po UTVV poti do Tevč in nazaj v Žablje. Ma, kolk lepo. Prav oživejla sem, res sem bla vesela, da ju vidim. 

O, celo možno, da se mi bo ljubilo it na Golake. Pridem domov, nekaj šarim po vrtu, spotoma polhno skledo radiča naberem, operem. Kosilo. Malo dremuckanja na terasi in počasi bo treba... na Golake. Ja, buhtigavejdi, kaj je tam gori? Sneg, led, flck?...In si moj premisli, da pa raje ne greva na Golake. Da bi šel pa on na Gradiško turo po ta hudi plezalni. Ja, in jast? Mene ne spraviš tja niti za miljon šoldov... Grem pa jast lepo na drugo stran, na mojga bivšga. In ko pridem na vrh, ti grem lepo počasi naproti. Saj, pri kapelici se bova pa gvišno že srečala. Okej. 

Se zapeljeva do Gradišča, v Kamp Tura. Vse nabito s pločevino. Vsi v stenah. Je res potreben nov parking tuki. Upam, da bo....

S sabo nisem vzela nič kaj cunj, saj iz prakse vem, da če bilokje piha ko blesavo, v Kampu je skor 100 mirno. Glih en anorakc-vetrovko. Za vsak slučaj. Odprem vrata avta. Sonce sicer je, ma, piha pa za vse sowde. Na, zdej. Skor 100 mirno ni še zajca ubil... zavežem vetrovko okoli pasu in bejži, mati. 

O, zdej sem sama. Nič se mi ni treba prilagajat... kej, če bi šla tku, mal belj na powhnu???

Kej čim? Ma, ja dej... in dam gas mojmu koraku. Sevejde se mi je dvignu pulz na 170, ma, občutka, da pa ne vem kolk trpim, nisem imejla. Res nje. Na vrhu Plaza sem bila v slabih 18 minutkah. Super. Malo se izdiham. 

Ah. Pogled po dolini. Ma, sam, kaj naj človk še hoče? Takega darila v obliki prekrasnega razgleda po vsej Vipavski dolini malokaj lahko zamenja... Kolk je lepo. 

Vpis v knjigo, še v app Planinc in pejdi, mati, proti Kapelici.

Brrrrr. Prav leden veter piha in sama sreča, da sem vzela vetrovko s sabo. Roke imam pa prav v kockah. Hodim proti kapelici, moj bi pa zdej že moral priti iz druge strani...Ma, kej se je zgubu? Pridem na Kapelico, se spet vpišem in nič, zdej ne bom tuki čakala, grem počasi proti Turi. Hodim, se mi zdi, da celo prvič v kontra smeri, da proti Turi še nisem hodila...Mojga še vedno nikjer. Oštja, ma, da pa ni šel dol po kjeri drugi poti? Ma, kjeri? Jast vem sam za to... in ko zagledam križ, zagledam na vrhu tudi mojga. Ufff, tenks god. 

Je bla gužva, pa še šlo mu ni kaj preveč... Hihi, sam da je meni šlo:)) 

No, če sem že tuki, pa še en škljoc in seveda vpis. In ne pozabi na en velik grižljaj razgleda- prekrasnega!

No, zdej pa pejva nazaj.

 Prideva do Kapelice... 

Ma, če sva že tuki, greva še na Škavnico? Pejva po cesti gor in po tekmovalni dol? Ma, ja, pej pejva...

In sva šla. 

O, na vse štiri moje hribčke, na katere sem redno hodila, dokler sem bila v Vipavi, sem jast danes šla. In ne morem, da ne priznam, da so še vedno super...vredni "greha"...stati na vrhu.

Da sem prav morala zapisat to v svoj Blog.  

V kampu sva si privoščila en čaj. 

Seveda sem morala poškljocat tega luštnega plezalca:)) :

Evo. Super dan je bil za mano. Čeprav me je zeblo, ma, hkrati grelo...Vsa ta lepota, ki je pa ne znamo dovolj cenit...

Golaki pa - drugič:)

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

CERJE-TRSTELJ-CERJE, 5.3.2023

 Za to pot sem res že velikokrat slišala in vsi so jo nekako hvalili. Edino, kar so me opozarjali, naj grem, ko bo zima, da ne bo zelenja in se bo dalo več videt. No, vemo, kaj je katastrofalen požar naredil lansko poletje, tako, da bo še kar nekaj let zelenje tu bolj izjema kot pravilo. 

Zares strahotni pogledi na vse zoglenelo in zgorelo. In kako so gasilci obvladovali malodane ogenj pred hišami?.... Vsaka vam čast. Res. 

No, zjutraj o kakem slabem vremenu, ki so ga napovedovali vremenarji, ne duha ne sluha. 

Kaj pa, če bi šla danes jast tja gor? Predlagam mojmu, najprej nekaj nerga, a se omehča in pristane. Jast mu še obljubljam, da je pot lepa, da hodijo vsi po njej, da tekači na UTVV tejkajo tam in oh in sploh, same lejpe reči...Pa pejva.

Zapeljeva se do Cerja. Dan prekrasen. Zjutraj še skorajda sama na parkingu. Se uštimava.

 Jast vidim na kamnu napis TRSTELJ in puščico. O, super, vidiš, tuki bova šla... Vejkarca start in že sva na poti. Že po par minutah hoje se začneva spraševat, če bova zdej non stop po teh kamnacih, k štrlijo na vsakmu koraku ven, hodila? Bog ne daj pogledat kam okoli. Samo bulji v tla in hodi. Bem...bo kej bulši pole.... Kdaj? 

No, ne moreš pa spregledat, vidiš jih, četudi se nič ne ustavljaš, ogromno speljanih strelskih jarkov, ki so ob vsej poti...

Do Velikega vrha sva ene parkrat malo zalutala, na Velikem vrhu pa...

Prideš na vrh, vidiš oznako, greš po njej in kar naenkrat ni ne poti ne oznak. Nobene poti, zgolj zoglenela drevesa....

Ja, đizs, glih meni se mora to zgodit.... kam zdej? Ja, nekako dol morava prit. Pejva tuki, k je vse požagano in tako veva, da so bli že delavci tle...nekam bova že prišla. Ojoj, same veje, ena čez drugo, vmes skale, kamni, raztrgani kosi železja, granat... če tuki padem, ne bo lejpa. Da pa še na kak neeksplodiran kos ne stopim? O, đizs...

Počasi in previdno greva midva sevejde glih kontra kot bi morala, ampak nekako prideva na eno gozdno pot. Pogledam na gugl map...wow, celo nejki kaže, da morava na levo, da prideva na pot, ki gre proti Trstelju. In res prideva ven na cesto, ki pelje proti Krasu in jo je treba prečit. 100 metrov višje celo zagledam eno tablco, ki nakazuje, kam... O, končno... Pejva dalje. Spet prideva na en vrh, spet nič. Greva nekam po občutku, prideva , pazi to!!! 20 metrov pred znak, ki kaže na gozdno cesto, ampak ga samo gledava od daleč. Buhvari it do njega... 

Nič, pejva nazaj, spet sva zalutala... greva nazaj, celo zagledava eno rdečo pikco, greva čez hrib, in prideva dol kje???? Pred znakom!!! In ob njemu seveda pot. Sej bo....

Moj se je hotu že stokrat obrnit in it nazaj, a pole sva šla do konca pa že iz fote, tolk sva bla jezna.... No, sej pole je kolkor tolk blo. 

In po dobrih desetih kilometrih končno zagledava kočo. 

Konec dober vse dobro.  Nazaj pa pokličem kar hčer, naj naju pride iskat. 

Popijeva čaj. Alkota nič.Sva na alkopostu do velike noči. 

Mmmmm, njoki lepo dišijo pr sosedovi mizi....ma, ja, dejva...

Se najeva. In malo ohladiva nerve... Posončiva na krasnem sončku.

Ma, kaj...da bi šla še nazaj zdej po taki avanturi? Ja, sej zdej že poznava... Bem, pa pejva....

In spet prečiva cesto, ki pelje na Kras, vidiva na kamnu napis Fajti hrib, hodiva par sto metrov in hkrati njente!!!! Niti poti niti znakov. Ma, kako je to možno? Dva pohodnika pred nama se tudi lovita, gresta levo, midva desno ...kar direkt v hrib. No, na vrh smo prišli vsi. Pa spet po občutku nazaj dol...

Do konca sva šla kar po makadamski cesti. 

Na Cerju folka ogromno, vsi posedajo in se nastavljajo sončnim žarkom. Tudi midva dobiva prosto mizo in si naročiva hamburger. Zelo dober! 

Domov. Pod tuš. Se slečem, gledam noge in roke in fris v špeglu... sej sem ko dimnikar. Vsa črna od oglja... ajde, voda speri zdej vse to z mene.

Cune in covate bo pa treba dva bota oprat, najbrž....

Dobrih 19 km in jurčka višincev. Bodi dovolj za danes. Pot na grafu izgleda kar nekako ravna, a če hočeš opraviti s potjo oz. z vsemi vrhovi, je treba čez 10 hribčkov: Veliko Cerje, Veliko Medvejšče, Fajti hrib, Veliki vrh(Črni hribi), Renški vrh, Vrtovka(Trešnik), Lešenjak, Stolovec, Stol in Trstelj. Za nazaj pa spet. 

 

Ilka Štuhec bi rekla: Za pozabit in se zresetirat! Hihi, no sej danes je že vse drugo... se mi niti ne zdi, da je blo kej hudga... Morda pa še kdaj. Ker je bilo pestro, si bom to zagotovo tolk bolj zapomnila, kot pa če bi blo vse baj d wej.))

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS