ponedeljek, 31. avgust 2015

4. TEK NA ANGELSKO GORO, 30.8.2015


Najprej jutro, prijetno hladno, glih točno bo za vzpon na Anglesko goro, sem si mislila.  Zihr ne bo prevroče, saj je sonce zjutraj še na uni strani gore, prej ko pokuka ven na to stran in ogreje ozračje, bomo mi že v cilju. V gozdu je pa itak senca. Tisti zadnji km po  vrhu gore bo pa spet itak že tolk v hribih, da ne bo vročine, zihr ne.
Japajade.

Na to tekmo malodane pred domačimi vrati je seveda treba iti. Na štartnem  prostoru pred gostilno Ob izviru Hublja smo se  ob kavici lepo zbirali, večina samih "naših", takih, ki smo redni na  gorskih tekih.

Organizator se je  odločil, da nam za spremembo letos ne da majice za štartnino, ampak smo v vrečki prejeli buteljko, škatlo testenin in vrečko domačega gorskega  čaja.

Ure so bile naštimane, signal je na goro lovil in ob 9.30 se nas je 68 pognalo v dir proti Lokavcu, kjer bomo po par 100m zavili na stezo, ki nam bo kaj kmalu pokazala zobke...., hihi.

Tinca! Ne vem in častna titova, da res ne vem, ampak še enkrat častna titova, da jast ne treniram nič na skrito. Moj Plaz obdelam, včasih hit, včasih pa počas.... nobenga intervala ne nardim, ker se mi ga ne ljubi, tečem pa tudi tako zelo  tako kvalitetno in s stilom, da je tudi bolje, da sploh ne tečem...

No, ko smo zavili na stezo, sem kaj kmalu ulovila moj ritem dihanja in koraka.
Priznam, največkrat se mi zdi prvi km dolg ko jara kača, a tokrat je še tri km pisalo prav zelo hitro.
Zato pa oznake za dva km ni tlo bit od nikoder. Sem pihala v strmino in pihala, škrge so dejlale na sto,
V bistvu se gre za kar strm klanec, saj sta prvi in zadnji km ravna, torej je treba oddelat 605 m višine v ta srednjih dveh.
Ne vem za druge, ma o tistem hladu, v prijetni  gozdni senčki  ni bilo pri meni  ne duha ne sluha. Kar nejki...brezzračen prostor, nabit z vlago.... Je teklo z mene kot iz škafa.
 A moj strateški korak pa mi je vseglih laufal,  mislim - hodil.

In  tako sem šla mimo obeh Tinc in že pihala za ovratnik Teji. Na vrh Okna sva prišli prav skupaj.
Okrepčevalnica, voda, polit, popit in gremo še dober km po travnikih in pašnikih, ki jih je vroče sonce, čeprav na vrhu gore, pridno grelo. In mene tudi. In nas tudi.
 Ja, in zdaj pride na vrsto  tek.
Ni kaj,  je ravnina, malo čez kamenje, malo po travci, malo po stezici, malo še po asfaltu, je treba teč. In seveda mi Teja, vešča teka, uide izpred nosa.

Ah, mati, daj, ti sam zdrži do cilja. Začnem teč, no, teč....( Kako imam super stil teka, če se temu reče tek, sem si lahko takoj po teku ogledala na posnetku, kjer se je v gostilni na steni predvajal ciljni tek tekmovalcev.  Ma, prav boga mati! )
In prisopiham v cilj, s časom 45:28.  priznam, da nisem prišla v cilj z nasmehom, kajti od vročine sem se kar mal bala, da me bo pobralo. Je pa nasmeh prišel na vrsto takoj za tem, ko sem se izdihala.



Med sabo si čestitamo, počakamo še na zadnje, se z bučnim aplavzom razveselimo prihoda v cilj našega najstarejšega Bertota, počakamo še na najmlajšo Saro in že čaka merilce novo delo za računalnikom.

V dvorani, prijetno hladni, so nas čakale gore banan, lubenic, domačih jabolk, soka, vode.

Kar dolgo sem rabila, da sem se prenehala potit, je teklo z mene še zares dolgo.
Ma, lubenica mi je pa teknila kot, da v življenju nisem še nič jedla ali pila.

No, pole sledi standardno opravilo - preoblačenje in umivanje in že je na vrsti malica. Pašta szi gorgonzolo zame.



Rezultati so bili tik tak obešeni in ko sem vidla, da sem šla tko fejst, sem ratala firbčna, kolk sem pa šla lani? In vprašam jast organizatorja, če mi mal pogugla...in mi pride povedat, da jast pa lani nisem tekla na goro.  ???
Ja, ma, oštja, seveda sem... saj se še spomnim :) Ne, ne,.to je bilo lahko predlani...
 Ma, ne me zezat, res, da cajt teče, ma tolk pa spet ne...
In požrem.  In si mislim svoje.

Sledi podelitev, mali Nejc nam je lepo zaigral na harmoniko,

predsednik KS Alojzij Likar  (ki je bil pred 35 leti moj tovariš predmeta Samoupravljanje s temelji Marksizma ), nam je namenil in podaril besede hvale in spoštovanja,

Vabilo na 5. tek na Angelsko goro in bejžmo počasi domov.

Simon Strnadov pa je pred domom najbrž že proslavljal s steklenico šampanjca skupno zmago v letošnjem PGT. Čestitke.

Ko sem prišla domov, me je seveda žrl lanski rezultat, takoj poguglala  in seveda sem se za piko na I zelo razveselila, da sem šla letos za 2 minuti in 40 sekund hitreje kot lani.
In takoj zatem sva szi mojim, ki je bil tudi kontent nad svojim rezultatom, šla do Simonovega zaliva uživat še zadnje lepe poletne dni. No, ni mus, da zadnje...

 Podrla sem  svoj lasten rekord, ne od koga druzga in sem za to zelo zadovoljna. Napisala pa sem poročilo tudi čim bolj po domače. Tudi z napakami.  ( če lahko posesamo vse angleške besede, ki pridejo na plano, pa lahk tudi jast kaj po vipavsko napišem. ) ( To glih v bran, da me kdo ne napade, da ne pišem knjižno slovensko. ) ( drgač pa sem imela slov. jezik čisto pet :) )

Čestitke vsem tekačem,  organizatorjem pa tudi en velik hvala.  Potrudili ste se in izpeljali tekmo na najboljši možen način.

Že v soboto bo pa.... spet druga štorija.

FOTOALBUM ŠKTD SINJI VRH
ALBUM LT
REZULTATI





nedelja, 23. avgust 2015

NA STOL-2236m in še en krog okoli Blejskega jezera,22.8.2015

Po milijon hribih se v celem letu podim, a ne vprašte, če mi komajda znese iti enkrat na leto na enga z vsaj 2000 m višine. Zanimivo, da niti na Grintovcu še nisem bila, pa sem vsako leto skoraj gor, a kaj, ko le do Kokrškega sedla. Tako sem si morala prav zadati, da vsaj enga na leto pa ja udesim.
 In ta vikend so rekli, da bo lepo vreme. Torej  kam? Vrha Karavank še nisem vidla, Nana na TF predlaga Stol,  alora pejmo tja.

Iz hribi. net si prepišem pot, kako do Valvazorja. Malo me je mikalo, da bi se ustavila že spodaj, a kaj čem 5 km po cesti lazit. Greva midva raje kar gor.
Na P gužva, ob cesti že vse z avti zagiftano, no, nekam sva le spravila pežojčka. In malo pred nami parkira še nekdo. Pridemo ven iz avtov, se gledamo, in glej ga zlomka -  Suzy, ki je bila 2013  na Sladkih6 in njen mož, ki je tega deževnega dne pod ponjavami skrbel za brezhibno okrepčevalnico in navijalnico. Kolk majhen je ta svet. Par besed se pomenimo in že se je treba uštimat.

Sama sem vzela le ruzak z majico za preobleč, moj pa, kot da gremo na piknik, ni da ni imel v ruzaku robe.

Ja, no, glede na to, da je piva v koči zihr vsaj 4 evrčke, midva pa vedno žejna... se pa že splača malo kvihtov s sabo nesti. Ker šoldov pej nimava, glih za metat proč. Pa mi je moj  liter in pol vode le podtaknil, tako, da sem vsaj nekaj teže tudi jast s sabo vlekla.

Počakava še na Garmina, da se zbudi s sateliti in bejžva. Gor po Žirovniški. Pohodnikov ogromno, res ogromno. Seveda midva stalno žmigavc prižgan, bog ne daj , da bi šla  počasi. Že kmalu se odprejo lepi razgledi na Blejsko jezero, kraje spodaj,  Jesenice, Lesce, vrhovi  v Julijcih so bili pa oviti v oblake.

Vremenarji so rekli, da bo dan jasen, a nam se je sonce stalno nekaj skrivalo, da nisi vedel, ali se obleč ali ne. No, pod vrhom me je pa le toliko zazeblo, da sem se morala obleč. Še požirek vode, pol snikersa in zagrizimo še malo do vrha.



Na Stolu sva si napasla očke  s čudovitimi razgledi, se najedla, napila, se odpravla do Prešernove koče, srečala en tavžent ovac,

 malo počila še ob koči, se čudila padalki in padalcu, ki sta se pred nama spustila v letenje, nakar se moj zrajta, da je izgubil plastenko iz stranskega žepa ruzaka.

Ohoho, ko bi bla voda noter, niti ne bi šla ponjo, ma, za drnulje v šnopcu pa .... ???
In se odpravim jast nazaj na vrh Stola. Sprašujem vseh, če so vidli kakšno flaško po poti, neka gospa mi pritrdi, jast hitro ponjo, a flaške ni.... Na vrhu vse živo vprašam, če je kdo morda dobil flaško. Ne.
Se spustim nazaj, pridem že skoraj do koče, ko me nekdo kliče z vrha Stola. Gooossspaaaaa!? Jupi, dobili so  mojo flaško in ni kaj, ale, še en bot na vrh... Hihi, tri bote sem bila na Stolu v dobre pol ure  cajta.

Moj me pri koči čaka, le kje sem, a seveda si poleg tudi misli, da baba že ne bo spustila flaške kar tako in  jo bo iskala, dokler je ne dobi.
No, po dobljeni flaški hitro poskusiva, če je še dobro..... in pejva počasi v dolino.

 Nazaj greva pa okoli po Zabreški. Dosti lepša za hodit, le malo manj razgledov ti ponuja. A, saj sem se že napasla na Žirovniški. In malin ogromno.
No, za gor sva rabila glih tolko kot za dol. Obakrat po uro in pol.

V koči si privoščiva še en ...., jej, jej, jej.

Ja, dan je še mlad.
Bejžva pa še na Bled pogledat in en krog okoli prehodit.
Parkirava prav na začetku Bleda. Še sreča, da nisva noter rinila, zakaj... Če ne dobiš živčnega zloma s tem, ko iščeš parking... no koment. Ojoj, in v vsem kaosu so še reševalci s sirenami šibali, ma, kaj šibali, noreli ko ludi, da pridejo do enga, ki je preveč čevapov in klobas  pojedel...
Brrrrr, me kar zazebe.


No, odhodiva ta naš  krog, turistov ogromno, ladijc na jezeru, polnih s potniki, tudi,

konjički so okoli jezera imeli kaj dela, gostinci so si manili roke... in na koncu sezone bojo rekli, ni blo dnarja.

No, moj dvatavžent za letos se je uresničil, a če bo lepo vreme v jeseni, če se bo le dalo, grem še na Grintovec. Da bom končno en bot na vrhu.
Na  povezavi  dobite najino pot. Kar pa je napisal stric Garmin za kalorije, se je pa zlagal na debelo.
In še NEKAJ FOTK.





sobota, 15. avgust 2015

14. VZPON NA ŠIROKO, 15.8.2015

 Tega teka se naša familija udeležuje od leta 2005, ko smo ga "zavohali". Prej smo namreč kar nekaj let  15. avgust imeli rezerviran za avstrijski Hermagor in tamkajšnji tek. Joj, če samo pomislim, da smo se vedno švercali brez vinjete tistih nekaj km, da smo prišli v Hermagor? Pravzaprav, po čisti resnici, meni se niti sanjalo ni, kaj je to vinjeta in zakaj bi mi to sploh kaj kupovali, ko pa se peljemo samo malo po AC.
 Jej, jej, jej...., to ti je, kad ti seljak u grad dođe,.... danes se niti usedla v avto ne bi, če bi mi kdo rekel, da gremo probat srečo.
Sem pa zadnjič na Široko laufala 2011 in takrat sem si poškodovala mojo ahilovo tetivo, ki me je mučila do letos. Potrkam na les. Mislim, da mi je končno utihnila. Tako, da od 2011 sem sicer bila gor, a le kot pohodnica.

Na Široko imamo sploh lepe spomine, še posebej, ker je leta 2008 kot tretja izžrebana, ker prvih dveh ni bilo, naša Janet prejela lepo gorsko kolo, ki ga, kot novega, še danes vozi. No,je pa  res, da ga naš wače malo pogleda, da je bicikel izpraven. Hja, takrat, če se spomnim, je bilo res hecno. Pokliče prvega, ga ni, pokliče drugega, ga tudi ni, potem počasi prebere priimek Čufer in.... ja, kateri Čufer bo?  Nas Čuferjev pa tam, ko Rusov.... Janet. Jupi, še danes se slišim, kako sem zavriskala od veselja.

No, zadosti historije... bejžmo na danes. Torej, danes smo šli na Široko trije naši, jast, wače in Sindis ter Mirko in Stanko, kar se Čufer priimka tiče.

Zjutraj, ko smo prispeli, je bilo kar prijetnih 20 stopinj, ma pole, ko je sonce začelo gret, sem vejdla, da  gor na vrhu, ko prideš na plano,  ne bojo lahke. Je pa bilo noter v senčki gozda čisto fletno.
Najprej smo počakali na štart cestnih kolesarjev, čez 10 minut so se po naši trasi podali gorski biciklisti, in čez 10 minut še mi,  okoli 85 tekačev nas je bilo.

Ja, itak, da že v prvem začetnem strmem klancu vse živo mimo, ma, sem si rekla, mati, probaj ga pretečt, počasi, počasi, boš vidla, da bo .... In je res šlo. Hihi, celo prvi km cel sem pretekla. Napredek. No, ko smo prišli do mokrih in spolzkih betonskih plošč, sem se malo drsala naprej, malo več pa nazaj. Je bilo kar spolzko. Ma, je vseeno kar šibalo. S hojo, da se zastopimo.
V zadnjih dveh km se mi je pržgal en čuden turbo, ne vem, al mi je vročina butnila v butaro, al kaj. da sem celo mimo Marije in  Tine  odbrzela in še Tino Mavričevo sem skoraj da ujela. (Skoraj ni še zajca ubil. :))


  Hihi, tako, da smo  v cilj prišle tri Tine zapored. Kar se ne zgodi vsak dan.


Hihi, sta me obe, Marija in Tina, ko sem šla mimo, vprašali: " Ja, kaj si pa jedla ti danes, da ti gre tako fejst....???"  Jast pa samo: " Pšššštt, pššštttt, " ne smem govorit, da ritma ne zgubim, bom že pole povedala, v cilju.

Cilj 46: 57.
No, v cilju smo na turistični kmetiji postreženi z nič koliko vrstami menijev, s čoko ali orehovimi ali ajdovimi  štruklji in seveda tudi pivce je teklo v potokih.
Izžrebali so nekaj praktičnih nagrad, še malo smo počakali na morebitne pritožbe za rezultate in podelitev se prične. Zmagal je Simon Alič, itak, drugi je bil spet Simon, a Strnad, tretji pa Borut Malavašič. Pri damah brez posebnih presenečenj prva Mihaela Tušar, druga Urša Trobec in tretja Edita Gashi, ki se je po par letih vrnila na tekaško sceno.  ( In je jast v dolini med klepetanjem in čakanjem na štart sploh in sploh in še enkrat sploh nisem prepoznala, ker ima čisto kratko frizurco)
Seveda gredo čestitke vsem.
No, pole smo kupili še malo dobrega sira in se počasi odpravili v dolino, ter med hojo gruntali, da tale vzpon pa sploh ni  tako  nedolžen, ker smo hodili pa prav hudo pod kotom proti dol. Ma, ne od pive, kot vi mislite, od naklona poti. :)
Pole, ko smo prišli do avta, smo se še malo usedli v travco in še malo poklepetali, dokler nas nevihta  ni spodila domov.
Lepo je bilo. Drugo leto pa spet grizemo na Široko.

REZULTATI
GALERIJA LT

ponedeljek, 3. avgust 2015

4. ŠMARSKI TEK, 1.8.2015

Še jast, še jast... :D 
Alora, začnem zjutraj, ko sem šla na moj hrib in sem nekako upala, da bom, ko pridem na vrh, na en košček ravnega, zmogla malo poteči. Ni šans ! Moj križ mi ni pustil. Me je tlo kar sesut skupaj. :shock: 
Dobro, alora, ma na tek v Šmarje k Stojanu grem, pa magari samo hodit. 8) Konec koncev sva z ZZ topom spet zrihtala en žaku kalčkov in en žaku otrobov, sva morala mus gor it. Ja, ..., saj bi lahko šel tudi moj sam, samo pole....bi mene doma žrlo, saj zastopiste. :o 
No, pridem s Plaza, se najem pilul, ki naj bi primle, glede na to, da jast pilul drgač sploh ne žrem. Nič. Bem, še en bot malo krem na križ, da imam kožo že vso vneto. Še nič. Bem, grem v Dobravlje na pase se zmasirat. Nič. Bem, grem še na inverzijo ( to je una žval, k se obrneš okoli, da visiš dol), visim za gvišno 3 minute, da me ja mal raztegne.... nič.
Ja, mati, danes in še par dni ne bo boljše... In sem se sprijaznila, da bom s progo odpravila s hojo. O.K. saj meni je hoja itak boljša kot tek. 

No, zdaj smo že v Šmarjah. Na mizo odložimo kalčke in otrobe, Tina je prinesla še domačo sečoveljsko sol. Vse je bilo SELF SERVICE IN GRATIS! :clap: 
Pišem prijavnice, slišim poleg sebe nejki znanga...ja, Majčka je prišla iz središča naše kokoške. :clap: :clap: . Pozdravi, malo čikule, čakule in že se bo treba uštimat in krenit na pot. 
Za razliko od lanskega leta, ko smo krepavali v vročini, je bilo vreme letos kar sprejemljivo. Pa prav letos so organizatorji naštimali za tekače še več konkretnega tuširanja med samim tekom. :clap: Ma, ga skoraj da ni bilo treba.



Okrepčevalnic je bilo dovolj, na poti nas je spremljala tudi živa pleh muzika, s progo je najhitreje opravil Uroš Vodopivec in za piko na I popravil Zarnikov rekord za 4 sekunde. 
In tako je stojalo za pršut šlo v Kamnje. Stojan pa z današnjim dnem najbrž že išče novo nagrado za drugo leto. :D 

V bazenu so se okopali samo tisti, ki doma šparajo szi vodo, izgleda, da še ni krize. :-- 

Ko sem sama kot zadnja prišla skozi cilj,



 sem krenila proti mizi s sadjem, pijačo in pecivom in v momentu sem padla na Rafaelota. :lol: In na Mozarta! :lol: Sem papcala, dokler sem upala...., ma je še ostalo.
No, pole sem se šla preoblečt in uštimat in v vrsto za novo papico. 8) Drugi so dobili direkt iz žara klobase, ma smo bili pa trije, k smo vztrajali, da nam pripravijo zelenjavo na žaru. 
Je šla teta hitro v vrt dva obrat in vam povem, moji malancani so bili, mhmhm, njami. :clap:Še košček sira in zadevo bo treba poplaknit szi :beer: . 

Ja, tuki je bla pa vrsta do Trsta! :oops: Drugo leto bo treba skrinjo s piksnami napolnit. :oops: Ker prometa je ogromno szi to pijačko. Beljakovinsko! :D 

No, da nismo samo pili in jedli, smo tudi klepetali in poslušali lejpo muziko ter se na podelitvi kar iskreno nasmejali duhovitemu voditelju. :clap: 

Na koncu smo vsi upali, da bomo izžrebani za cel pršut. A srečnica je bila samo ena, Marta Šorli. :clap: :clap: :clap: :clap: 
Ne vem, nejki čudnega se dogaja. Lani pršut v Baško Grapo, letos prav zraven grape....da ni tuki kaj podkupnin? :lol: 
Sem, ko je Marta prejela pršut, hitro stekla v avto, vzela ven hlebček našga, domačga iz kručne peči pečenega kruha in ji hotla ponudit zamenjavo...., a Marte že ni bilo več. :lol: 
( ker za pršut pa nisem vege... o, to pa ne!)
No, in smo pole še mal klepetali.... :D 
In se na koncu proti polni modri luni odpeljali.
Čestitke vsem. In hvala domačinom Šmarij, da tako lepo stopijo skupaj in privabijo v svoj kraj skoraj 100 tekačev. Ma, drugo leto pa mora iti čez 100. Uni, ki imaste dopust prav v tem času...., dajte datum malo premaknit,....vam ne bo žal. :D

REZULTATI