Da bo imel Andi v Skriljah otvoritev neke nove krožne poti, ki poteka mimo zvirka. In da se začne ob 8.30. To je vse, kar sem, soseda čez avtocesto, vedela o tem.
Bem, ma, k Andiju pa že grem na ta en krogec.
Sonček je glih dobro vstal izza Nanosa. In glih, ko zvoni k maši, se počasi h nwogam odpravim v Skrilje, do koder imam dober kilometerček.
Oblečena sem bila v trenirko -"pražnje hlače":), navadno majco, bundo. Ker gre sam za en krogec, ne nucam nič kaj posebnega. Zato si okoli pasu samo opasam mojo toško, noter za vsak slučaj švohosti dva bombončka, tulifon, robčki in firstaid-flajštri so itak stalno noter.
Covati v garaži so bli čisto premrznjeni, zato sem mislila, že ko sem hodila proti Skriljam, da me nejki ščipa v peti, ker se niso še ogreli...
Ko hodim proti Skriljam, avto za avtom...ma, kej je maša, al kej gre tolk folka? Ma, same čudne targe...LJ, KP, NM, KR... tevi že nejso "naši", da bi šli sam k maši...???
Pridem tja. Ma, kej bo tuki kašno svetovno prvenstvo, al kej?
Vsa tekaška "mafija" od blizu in daleč. Ma, kej bo UTVV?
Tip top naštiman prireditveni prostor, mize so se šibile pod težo vseh mogočih dobrot, ki so jih udeleženci prinesli od doma, če so ostale od praznikov, vrsta do Trsta za vpis. Ma, kakšen vpis? Zakaj se je treba vpisat?
Ja, za kroge.
Kakšne kroge?
Ja, za 7 ur kroženja.
Ma, keeeej? Kej ni sam otvoritev ene nove poti od Andita ( in seveda krajanov)?
Dobim na mizi ena navodila in jih na hitrco prečitam. In res, sedem ur se lahko kroži po novi progi Skrlanke.
Bem, se vpišem. Ene dva, tri pa že zmažem...Sicer sem bla že dan prej skoraj na 30km na Vojkovi koči in peške do Vipave, ma, sej, hodim pa itaq lohk cel dan, se me utrujenost ne dotakne glih kej prevč...Bem, bo, kar bo.
Seveda moram hitro mal poškljocat vse...
Moje prjatlce:
Med čakanjem na štart organizator sporoči, da nas je čez 200. Čez DVESTO!!! Bravo.
Malo se menim s sokrajanko in razlagam, misleč, da bo vzpon do Zvirka, to je tistega, mimo katerega se teče na gorskem teku na Malo goro. Pa mi hitro razloži, da ni to ta Zvirk. Tisto je Kamenjski Zvirk. Skrlani pa imajo svojega - Skrlanskega. A, ja? Pojma nimam, kje bi to blo... Kmalu izvem:))
Pripravljeni.
Poklon državi s himno.
In bejžmo.
Tekači se spravijo v dir, jast pa lepo v moj hod.
Hodim ene 100, 200 metrov, ko me un zatešk v peti kar vedno bolj zbada. Ma, kej je žulj, al kej? Ma, kako žulj? Sej imam vse staro, covati so stari, kolceti tudi, še jast sem že stara...kako žulj? Pojma nimam, res ne pomnim, kdaj sem ga imela nazadnje.
Ja, nič, mati, se bo treba ustavit in zaflikat flajšter. Ni druge. Še sreča, da ga imam s sabo, če ne, bi blo hitro konc kroženja.
Proga je super lepa. Za tekače lepo tekoča. Enakomeren vzpon, sem pa tja par metrov malo hujše, a tega je hitro fraj. Da si lahko nazaj oddahneš. Meni vem, da je pustila čisto lepo dihat čisto do vrha.
Ker je vode v obilju, se seveda blatnim kopelim nisi mogel izognit, a nekako se je dalo malo poskakljat po kamenju, k je štrlelo ven iz blata. Edino na enem od ta zadnjih ovinkov pred vrhom je bila hinavska scena. Misleč, da se da blato lepo zaobit desno, po travi, si ga ravno v travi nasrkal, ker je bila komplet v vodi. A ni blo videt, da je tako. No, malo je treba oprat covate:))
Ko pridem do mostička na levi, grem pač naravnost po široki poti za drugimi. Nakar kriči nekdo na levi, da smo zgrešili...Ups.
Bejžmo nazaj, čez mostiček in do zvirka. A, tu je ta vaš zvirk? Lepo.
Ob njem pa živo, kot na sejmu. Tam, na desni strani se nejki kuha.
Vpis prihoda, malo kokakole.
Pa me vidi ena gospa in se čudi, joj, kaj tudi ta gospa je prišla?
Ja, saj vem, nič kaj športna ne zgledam. S sabo nosim večen spominek na mojo debelost v obliki ovenele kože, ki zares da mislit, da ne zmorem niti par metrov, ampak gospa, pridem še en bot. Al pa dva. Lohk da tri. Štiri? Hihi.
Skok čez potoček in pejmo v spust.
In se lotim celo mal tejkat. Seveda z nadzvočno brzino, je radarji ne morejo zaznat:))
foto:J.Opeka
Tejkam, tejkam, sonce mi sije v fris in strašansko blešči, skozi veje sploh, da sem gledala zgolj in samo pod noge, nakar pritečem do skupince enih desetih, k ne vejo, kam. Mal pogledam na GPS, kje smo in, fantje moji, zdej smo falili, po tej poti pridemo v Kamnje. Zastavce tudi nobene, alora je treba nazaj. Ojej, če se Macuhu to zgodi, k je alfa in omega traila na naših tleh, kej se ne bo meni:))
In jo mahnemo nazaj.
Seveda smo potem videli, kje smo falili. Mi smo pač šli po široki poti, zavit pa je blo treba levo na ozko stezo. Hitro namečemo veje na široko pot, da se še kdo ne zafrkne in bejžmo dalje.
Po luštnem mostičku
nas čaka še nekaj malega vzpona ( se mi zdi, da je bil ta še najbolj strm?) in ob znaku in zastavi se spojimo s potjo, ki je ista tudi za vzpon.
še malo in že smo en krogec zmagali. Vpis prihoda.
Ojej, zdej moram dat nejki vase. Na kaj čem it v naslednji krogec? O, baklava zgleda njami. Tik tak je bil na pladnju en kos manj:)) Še malo izostarja, malo kokakole, lulat na WC, se malo oplaknit in pejmo v druzga.
In tako sem ponavljala vajo do zadnjega, petega vzpončka.
Okrepčila ni zmanjkalo niti spodaj niti zgoraj.
Za vsak krog( razen prvi, k sem dva bota zabluzila) sem potrebovala ( vsakič z wc protokolom) 1 urco in 5 minut.
No, in tudi zadnji. Sem prišla petič na vrh, bi komot šla še enga, cajta sem imela zadosti. In se že spustim v dolino, ko si rečem, ma, dej, mati, sej nisi na tekmi, ti pejdi zdej lepo nazaj, k Skrlanom, k tam nejki kuhajo ( je bla polenta z golažem in tudi šnopc so kuhali,...tako kot v starih časih, ko so se morali skrivati po gozdovih ob vodi) in se lepo imajo in se kej lepga z njimi pomejni.
Bojan Vrčonov mi postreže enga ta kratkega, ma, je bil tolk kratk, da sem morala kar še enga:))
Malo heca, fotkanja in da se preveč ne ohladim, jo le mahnem nazaj v dolinco.
Dohitim moje prjatlce in usoda je hotela, da Valentina fotka nas tri, ki imamo v imenu Tina:
Kristina, Valentina, Tina ( fotka nas pa tudi Valentina)
Ob 15.04 pridem še zadnjič, petič, skozi cilj.
foto:J.Opeka
Ojoj, zdej vsa slana, umazana, nimam kej za preobleč, se grem še en bot malo umit na wc, oblečem bundo čez, da ne bom preveč "dišala" in že se bašem s polento z golažem.
Ja, k nisi že zadosti sladkišev popapcala, ti glih še to manjka...
Še kozarec super kuhanega vinčka in že je žrebanje nagrad. Ma, kako? Za zastonj jest in pit cel dan se samo še nagrade manjkajo, ja... In to lepe nagrade.
Sonček je šel počasi ninat, bo treba počasi domov. H nwogam.
Če sem zmazala 32, bom pa še enga dobrega:))
Andi in sokrajani.
Hvala vam za vse.
Drugo leto morate mus spet organizirat 7 ur Skrlanke. Če ne zarad druzga, da se vsaj malo oddolžim za vse dobrote, k sem jih zmazala vase, brez da bi karkoli prinesla s sabo. Ampak ne le dobrote v obliki hrane in pijače, tudi dobrote v obliki poti slabih šestih kilometrov, na katero pridem tudi med letom še kdaj. Ker je lepa. Dobra. Vredna ponavljanja.
GPS STRAVA
ALBUM
