sobota, 23. junij 2018

SVETI PRIMOŽ IN VELIKA PLANINA, 23.6.2018

Danes sem bila pa na Gradišču. Ne na vipavskem, ali prvačkovskem ali kozinskem, ampak na najvišjem vrhu Velike planine.
Končno!
Zjutraj sva se odpravila proti Kamniku in kar groza me je primla, ko sem gledala kolono, ma, malodane od Vodic do Postojne...., ki se je vlekla proti morju. Katastrofa. Upam, da se steče do najinega povratka nazaj.

Parkirava nasproti Calcita, spotoma povprašava starejši par, če se lepo pride na Veliko planino od tu.
Med debatiranjem smo se kar na brzino spoprijateljili in lepo skupaj maširali do Sv. Primoža.  Kjer sem stala prvič v življenju. Bi pa že morala kdaj prej. Vsaj na kaki tekmi zimskih vzponov ali pa na 24 ur Primoža, k sem že parkrat rekla, da bom šla,... ja, rekla in se spekla....


Medtem, ko mi češnje jemo že iz špajza - une v kompotu za ozimnico, hihi, so na Primožu češnje ravno  zrele. In še ogromno jih je letos, je rekla gospa, ki jih je pobirala v vrečko...


Pot do Velike planine je lepa. Velika planina pa ...še lepša.
Šla sva na najvišji vrh - Gradišče, 1666m.


Potem sva se spustila do Zelenega roba (?-upam, da sem si prav zapomnila). Jast sem si privoščila super ajdove žgance s kislim mlekom.

Ko sva se vračala, kar naenkrat pride k meni bradati možakar in me vpraša, če sem plačala vstopnino???
Ma, kakšno vstopnino? Gor sva prišla po uni poti - mu kažem s prstom tja čez- ma, ni blo nikjer nobenga, da bi kej pobiral...

Jej, jej, nakar mal bolj pogledam in izpod kapce spoznam, da je ta "inkasant" Hribarjev Matej. Lump, kako si me ....
Par besed in že je hitel naprej, ker je imel delo - vodiča.

Ker so obljubljali čisto lep sonček, seveda nisva vzela ne vem kaj za obleč s sabo, ampak žihr bi. Ker sončka skorajda ni bilo izza oblakov. In  roke so mi  kmalu zmrznile, tolk je zeblo.

 Ljudi je bilo na V. planini ogromno, ampak najbrž so vsi gor prišli s teleferiko, zakaj midva nisva srečala za gor niti enga.

Za dol se je pot, kot vedno, vleeeekla.
Ni se pa, hvalabogu, vleeekla iz Ljubljane do Razdrtega. K sreči se je že vse sčistlo.

No, če gre kdo iz Calcita na vrh, bo prepešačil slabih 20 kilometrčkov in naredil okrog 1350 metrčkov  vzpona in še enkrat tolk spusta. Ma, se splača.



GPS -LE DO VRHA
ALBUM




ponedeljek, 18. junij 2018

17. GORSKI MARATON ŠTIRIH OBČIN, 16.6.2018

Proti koncu tedna sem dobila zeleno luč za avto, kar pomeni, da LAHKO GREM KRIČAAAATTTTT NA GM4O!
Sej, lahko bi se peljala tudi s kom iz naših krajev, a jast moram biti tam hkrati na več krajih, pa je brez avta to kar neizvedljivo, hihi.

O, če torej grem kričat, imam takoj na grbi eno goro skrbi, na kaj ne smem pozabit, da bo vse kot se šika.
In med poglavitne zadevšne je seveda sodilo to, da se čimbolj potrudim in pomagam po svojih najboljših močeh Maji, da se končno "prebije" skozi.

Zakaj? Zato, ker sem bila pred desetimi leti tudi sama na istem! Nisem se udeležila svojega prvega gorskega maratona zato, da preizkusim svojo natreniranost ( ki je samo s hojo v hrib seveda ni glih v izobilju), ampak zato, da potešim v sebi svojo hudo gorečo željo zgolj po tem, da ga premagam! In zmagam!

Ja, mati, rjuh ti je zmanjkalo, boš šla lepo v trgovinco z blagom po en lep kos, da napišeš nejk konkretnega za Majo in odpelješ to čim višje gor proti Oblokam, da jo mal požene, še preden pride do časomerilcev v famozni Hudajužni.
Uni stric prodajalc mi je v želji po zaslužku najprej ponujal neke čudne štrace, vse drago, kot žafran...
Ma, jast nucam eno čist navadno štraco.... sam, da bo bela, ne da bo draga! Ko mi končno ponudi tudi to. Okej.
To smo rešili.

Hitro domov, zapičit v travo s štirimi žeblji, da bo fiksno in napisat.... Kej čem? Dijo buh, glih zdej, k najbolj nucam nejki pametnega, mi ne pride neč na butaro.... dej, dej, nejk na rimo... ma, ni šans. Ah, pole izsprejam kar mi je pršlo na pamet:


Okej, zdej naj se to lepo posuši, jast pa hitro še ostale rjuhe že od prej zmečem v ruzak, pa na špago ne pozabit, pa na zastavo, pa lepilni trak, pa bombone, pa mal za pit, pa en pir, če ga bo hotla, aja, pa sprintat hitro vse udeležence po štartnih številkah, da jih bom vse od prvega do zadnjega po imenu poklicala, ojej, pa uno banko za polnit mobitel nafilaj do amena, da mi ne zmanjka baterije glih, ko pride Maja mimo, da si ne bi slučajno privoščil škljocar kaj tazga...grrr.

V soboto zjutraj se zbudim ob pol treh! Grem pipi in se vržem nazaj v pojstlo, da bi še dve urce odsanjala. Ma, jok.... nema boga več zaspat. Ma, dej, mati, sej greš sam navijat, ne greš na tekmo, dej.... Ja, nič, če ne, pa ne. Vstanem in do petih nejk motovilim po hiši, ko se končno odpravim proti Baški grapi. Cesta skoraj prazna, da sem se na momente kar spraševala, če sem datum falila?

Zdej to nima veze z gm4o, ma moram napisat, kej vse doživi človk...
Pridem do prvega delovišča. Glih mal preden se zavije proti Mostu na Soči. Polovična zapora ceste. Semafor - rdeča luč. Čakam par minut, končno zelena. Speljem po voznem pasu, nakar mi točno v ovinku nasproti pridrvi avto!!! Direkt vame! Ma, kam si šow, wasu, kej ne vidiš, da si imel rdečo? Niti ne vem, kako sem zavila al  zažlajfala, da se nisva pošlatala, ko mi pride nasproti že drugi!!! Ma, kej je zdej? Jast vem, da sem imela zeleno luč!
In kaj je bilo? Nekdo je na njihovi strani vrgel semafor v grapo! In seveda niso mogli vedet, kaj in kako. Jej, banda. To pa res ni prav, kar se dela. Pokličem 112, povem, kaj je na stvari in upam, da pridejo čimprej rešit stvar.

V Hudajužni, kot rečeno, najprej zavijem proti Oblokam. Grem z avtom, dokler se mi zdi, da bo še peljalo... Še malo peš in zavežem na eno leseno škarpo ta prvo rjuho ( bi reku Andi, hihi).

V Podbrdu kar parkiram tik ob startu. Grem pozdravit in zaželet srečno vsem, ki sem jih vidla. Srečam Vero Poljšak ( štanjelsko tekaško legendo ), spremlja sina in  se mi pridruži, da bo šla z mano.  Nekaj čez pol osmo jo šibneva proti Avi.

In kmalu po osmih se prikažeta prva dva tekača. Odločila sem se, da bom tuki samo snemala, na Durniku pa fotkala. In res, začnem snemat, kričat, vse gre mimo,... ko nikjer ne opazim Toneka? Ma, kako ga jast nisem vidla, ne vem. Pa še pomahal mi je, vidim na posnetku. Bwo. No, sej delo snemalca in kričača ni lahko dejlo.... človk ne ve, kam bi buljil...
VIDEO

Ola, prva naloga je narjena, zdej pa kar hitro v Hudajužno, kajti prvi norci od UPT bojo že kmalu po pol deseti pri meni...
Z Vero počasi grizeva proti Durniku,


pridruži se nama še Boštjan iz Wajdušne, ob pol desetih se že pozdravljam z okrepčevalničarji VIDAUNK. So rekli, da so se pripravli na moje kričanje, k ga bojo morali poslušat skori šest ur! Hihi.

In res, še nisem prišla do svojega poštota, pride mimo Tinko...in takoj za njim Justin mlajši. Uf, tevi pa ne mulirajo... tevi grejo zares...

Pohitim še malo naprej in se probam nekako ustoličit. Ampak na tako strmem... nimaš kaj za pričakovat... en cejt sem se dajala sem, en cejt tja... visela, ne visela... 
Nekako zapičim zastavo v zemljo in tu bom zdej do zadnjega. Še vrečko z bomboni nastavim, če bo kdo hotu. Vera in Boštjan sta me  zapustila, saj sta šla naprej do Porezna.

Tekmovalci prihajajo, grizejo kolena, jast kričim, pojem, tulim, fotkam, ko ga dobim po številki ven
( tiste, ki jih ne poznam), ga pokličem po imenu in priimku, ma  ni da ni... in spotoma še neke čudne velike komarje in tečne muhe pobijam, zakaj, pr mej duš, da so me skor celo pojedle. Le kje ste se dobile, tečnobe tečne?

Saj se vidi že po fotkah, kakšen je bil odziv skoraj vseh, aneda?

S temle možakarjem, Andrej se kliče:))

sva celo skupi zapela. On se je usedu zraven mene: "Zdej bova pa midva eno....En hud Bedanc je živu, se futral je z ljudmi..."
Sem celo mal posnela, kolkor je ratalo:
HUD BEDANC

Okrog dveh sem začela pa že mal tekače spraševat, če so slučajno slišali čez cesto, da je Maja prišla v limitu čez? In dobivam same ja odgovore.
Jupiii, Maja, ma glih tle te počakam, pa magari če sem do štere tle....

In že pol ure preden sploh pride do mene, kričim ko munjena tja dol v dol, ker baje me je blo slišat zeeelooo daleč. Najbrž so se uni na spodnji okrepčevalnici mal čudno med sabo gledali, komu tolk kričim, če pa ni nobenga mimo....

In 15 do treh jo zagledam! Greeemo, Maja, bravo! Počasi pride do mene, Ečo zadi za njo.

Jo vprašam, če bo pir, komajda odkima. Verjamem, tudi sama imam občutek, da samo z odpiranjem in zapiranjem vek porabim ogromne energije, če sem zje...  In prav nič ne rečem, če mojih rjuh, namenjenih njej, sploh ni videla! Kajti, jast jih najbrž tudi ne bi... Joj, res sem se kar mal ustrašla, bila je bolj bela v obraz od bele barve. Ampak, saj je Ečo poleg. Jo bo že znal k sebi spravit. Upam, da zgrize.

Pospravim vso mojo delovno opremo in jo mahnem v dolino. Po poti srečam še kar ene štiri, pet tekmovalcev. Na okrepčevalnici si privoščim več kot zaslužen sadjevec. Da mi malo glasilke razkuži. Odličen je bil! Hvala!

Hitro oddrvim v Podbrdo na bazen. V šotoru je vse živo.
Kam grem najprej? Naročim si en velik pir in ga skorajda zeksam, mimo pride še Andrej, pa ga še njemu enga privoščim. Uf, sem bla žejna.

Čestitke levo, čestitke desno... na tribuni nekaj debatiramo, ko mi, kdo drug kot Tonek, prinese še enga. Ma, Tonek! Ma, sem še tešča!!! In še domov moram priti. Bem, sej pravjo, da je pivo hrana. Dejmo vzet dans to tako, hihi. Hvala!

Začne se podelitev, za Majčko sem zvedela, da je skozi cilj...
Ko jo iščem, da jo objamem in ne najdem... najbrž je šla pod tuš,... sklenem, da bo najboljše, če grem počasi domov.

Sem lačna ko volk, in se še ustavim na bencinski za panin. Bencinska zaprta. Itak. Potrpim do Gorice.
Semafor je pri Ušniku na svojem mestu.

Danes je nov dan. Za tiste, ki ste zmagali ( in zmagali ste vsi), malo drugačen. Bolj poln. Nabit s ponosom. A tudi zame je bolj poln. Ker sem bila vsaj majhen delček z vami na poti. Hvala!

Majči, tebi pa,... ah, nič, dovolj si se cmerila :)).... le en globok poklon....

REZULTATI
FOTO