20. TEK NA ŠPIČAST VRH, 28.5.2023

 Saj, z organizacijo tekme na bližnjem igrišču ni nič narobe, a z organizacijo tekme na domačem dvorišču pa še manj. Vsaj v Zadlogu je tako.  Na njem se prav zares začuti duša, ko vidiš gospodinjo in gospodarja s kmetije Pr' Bizarju, kako skupaj s svojo družino in z organizatorji skrbno in zvesto že 20 let skrbita za nas, kot da smo tudi mi njihovi družinski člani. Pazi to!  Poleg svojih šestih otrok! Ki pa so seveda v vseh teh letih že odrasli in že sami postali starši. 

In za letos so tako določili. Da spet začutimo dobre stare cajte, bo organizacija teka za okroglo obletnico spet na njihovem domačem dvorišču. . 

Sama sem za letos sklenila, da se s tekmami ne bom "obremenjevala", da pač ne bom šla glih na vsako... Ampak!!!  Na Špičast vrh pa grem! Tja pa ja. 

Zjutraj se zapeljem do Črnega vrha in po črnovrški planoti, posuti z zaselki v dolžini kakih štirih kilometrov, pripeljem v Zadlog št. 42. 

V vseh teh 20 letih smo marsikaj doživeli..., če se ne motim, leto po  2010, ko je bil Zadlog poplavljen s   stoletnimi  padavinami,  torej 2011,  so ogrci malo da ne požrli vse zadloške travnike in pustili za seboj razdejanje, ki bi prej spominjalo na to, da so imele divje svinje žur,...   naši otroci so se v vseh teh letih prelevili v odrasle osebe, nemalo si jih je že ustvarilo svoje družine in se zdaj že njihovi otroci podijo po poti,.... tudi na domačiji so prav v času tekme dali že dve ohceti skozi, ena je še čisto frišna, ...  imeli smo vremena vseh sort ( lani npr. sva šla skoraj da nazaj domov, k je tolk zeblo) in še česa bi se lahko spomnila.... 

 Sem šla prav malo počekirat v moje arhive. Moj je bil že na prvem teku, torej sem bla tudi jast z njim..., evo,   pa fotka iz 10.6.2007, ko sva ble z Marto še lejpe in mlade:))...zdej smo sam še lejpe:)) in naš wače, k  je stal na odru poleg samega Simona Aliča. No, hihi, naš wače se je postaral, Simon pa pač ne...kajti on še vedno stoji na vsakem zmagovalnem odru. Če ne absolutno, v svoji kategoriji zagotovo. Bravo, Simon.

Joj, kako čas hitro teče. Spomini pa ostanejo. Zabeleženi za vedno. 

Danes sem prišla sama. Mojga neki noga boli, pa je šel raje z biciklom do Sesljana. 

Prijavila sem se in šla na pot kot prva, da pridem zadnja. Moje delo bo spet navijanje do zadnjega. 

Ravno, ko sem krenila, se je proti vrhu odpravila tudi Stanka in s klepetanjem o vseh sortah zadev sva bili na vrhu kot bi mignil. Imela sem še čas iti na vrh razglednega stolpa. Po hrano za dušo- prekrasen razgled.

Fantje so mi postregli z enim ta kratkim, da mi slučajno glasu ne zmanjka in pejdi, mati, 200 metrov nižje na svoj položaj. 

Vedela sem, da bo čas okoli 22 minut, a vseeno me je zmagovalec  Lucijan Zalokar kar presenetil, ko se pokaže pred mano, da sem ga komajda ujela v mojo škatlco s škljocem.:))

No, potem sem sevejde spet in spet navijala za vse, ki so prišli mimo mene. Še ledenda Igor

In še jast za njim.

In to je to. 

Na vrhu smo vsi postreženi s sadjem, sokom, čokolado. 

Ker pa je danes v Zadlogu tudi že 32. pohod na Špičast vrh, so se organizatorji potrudili in tudi za pohodnike poskrbeli tako, da so pripeljali na vrh, hihi, kar en kontejner hladne pijače, ki si si jo  poleg vsega še lahko kupil. 

Na vrhu že dolgo ni bilo tako živo in kar nikamor se nam ni mudilo. 

Nekateri so v dolino mahnili po bližnjici, jast pa sem šla tudi nazaj kar po isti... hihi, da sem ponucala tri kalorije več, ker sem vedela, da me pa spodaj na dvorišču čaka pa en par tavžent kalorij.... 

Od odlične pašte, sladoleda, sadja, pijače... Ma, za skuzi buh, nooooo. Kako naj jast shujšam? Ob tako dobri pjači in jedači? Ma, bom jutri začela... dans naj še bo....:))

Med čakanjem na rezultate dvignem še srečko, z bogato vrečko, kupim odličen sir s Klančarjeve domačije, malo poklepetamo in že poteka podelitev. Letos je Varineja Drašler podrla nov rekord proge, pri moških pa je ta zaenkrat še vedno v rokah Simona Aliča. BRAVO!!! Pohvalit je treba tudi lepo število otrok, ki imajo kar težko progo, dolgo za polovico odrasle. 

In za konec nas za še bolj slovesen jubilej organizatorji pogostijo z nič manj kot 15 kilogramov težko odlično torto! 

Zdej pa nagradno vprašanje.... Ma, mati, ma, kej ti si slučajno pojedla dva kosa le-te? 

Ma, sej sem že zgori napisala, da začnem jutri s shujševalno:))

Hvala vam, dobri LJUDJE, za vse. 

Album s fotkami tekačev 200 metrov pred ciljem: ALBUM (  tudi z abs.rezultati )

Relive posnetek si lahko ogledate tuki: RELIVE POSNETEK

KRN, 27.5.2023

 Joj, letos sem morala pa prow pohitet z mojimi dvatisočaki, ker se, ups,  bojim, da bo ta za letos edini?

Ker me čaka ( oziroma bi že morala biti pred tremi meseci, a zdravstvena časovnica ne dejla glih prow:)... je vse drugo kot vladna časovnica:))) že četrta operacija za moje lejpe žile na nogah.  Bem, vsaj upam, da bom hmali na vrsti, ker je že kdaj pisalo na Zvem-u, da bo to sredina marca. Pa če bo julij, bom lohk kontenta. Sej bo, sej bo.

No, danes sva jo mahnila lepo na Krn. Vreme je bilo zares idealno, super, super, super. Zrak za ga jest z veliko žlico... Očitno sem ga res polhno pojedla, saj do vrha nisem zmazala niti enga samga bombončka...je bil zrak že zadosti. Nisem nucala popolnoma nič. Le uživala ob prekrasnih rožicah ob celotni poti. Malo sem se bala, da bo snega na vrhu preveč, da ne bo šlo do vrha, a se ga da lepo zaobiti. 

Hihi, edino koli peči ga ni, ker ga je peč stopila:))

Na vrhu  krasno. Vse krasno. 

In lepih rožic ob poti.... in vse zeleno, prow zares zeleno.... mmmm, njami, njami....

Komaj čakam na še....

Na koncu pa sevjde obvezna osvežitev nog v hladni Soči. Ma, meni je pašalo za vse šolde. 

Za gor in dol sva z vsemi postanki nucala dobre štiri urce. In ta bot sva šla res samo za užitek. Jast nisem trpela na poti nič, vejca nič. O, da bi blo zmerom tako.:)

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

ALBUM FOTK

PST- Pot spominov in tovarištva, 7.5.2023

 V soboto je bil sicer v naših krajih UTVV, a sama se ga nisem nameravala udeležiti. 

Za tekmovalce na 100 in 170 km sem pa na mojo pot vendarle postavila moje rjuhe, a kaj, hudirja, k skor ne pridejo več v poštev, ker se proga zdej tam, na mojem rajonu, praktično že končuje. ( ker se je vse preselilo iz Vipave v Ajdovščino, pa še 50-ka ne štarta več v Vipavskem Križu).  Tale, npr. je šla v stečaj...:))

No, kakorkoli, sej že par let pravim, da se bom morala kej novga zmislit, ker to je že zlajnano...

Midva sva šla v soboto na PST. Pot ob bodeči žici, ki je bila med 1942 in 1945 postavljena okoli Ljubljane za omejevanje mesta.

Parking na Dolgem mostu je bil kmalu po sedmi uri, ko sva prišla tja, že do daske napolnjen, zato sva avto zapeljala kar na bržinco v travo. Kar bo pa bo. Upam, da je dal Janko komando, naj nas tega dne pustijo na miru....

S sabo nisva vzela nič. Voda ob poti bo, če nama bo kaj manjkalo, pa imava dva šoldka za vsak slučaj. 

Pejva na točko 0.

Pohodnikov ogromno.

Dobiva kartončke in udariva tempo korak med 10 in 11 minut na km. 

Letos so se na okrepčevalnicah lepo izkazali, saj so nam ponujali jabolka, brezalkoholno pivo, cedevito, vodo, magnezij, tudi energijske ploščice sva dobila. Bravo. In, kej  vse to zastonj? Ja. Bravo. "Sej ne bova neč zapravla, wače...:))"

Pot poteka iz Viča okrog Rožnika skozi Koseze, 

Šiško in Bežigrad, mimo Gramozne jame. Že smo na poti skozi Žale, pa med bloki v Novih Jaršah. 

Pejmo proti Štepanjskemu naselju. 

To, da bi se tega dne izgubil, ni osnovne variante. Saj je pot vseskozi lepo označena

in napolnjena s pohodniki, ki hodijo bodisi v eno ali kontra smer. Letos sem zagotovo, odkar hodiva, srečala daleč največ folka. 

No, pravkar sem med pisanjem tega bloga prejela mail organizatorja, ki je dal podatek, da se je registriralo kar rekordnih 32.291 pohodnikov !!! Kolk tavžent pa se jih sploh ni... Sej pravim, da je blo ogromno folka... Res ogromno. Za štejt mi je zmeri šlu..., hihi.

 Zdej, da sem pa poznala kej dosti folka, pa ne...Že kmalu na začetku sva sicer srečala skupino iz naših krajev. Šli so bolj počasi, midva pa sva imela seveda naštiman tempomat in buhvari se ustavt in kej poklepetat. Kar vse si povedat med hojo je trejba....

Sem se pa zelo razveselila moje Silvance in pa seveda Martine, k je nisem vidla že stu lejt. Kej mi lohk kdo pove, zakej se jast ne zrajtam za narest en selfi s prjatlcmi, ko jih srečam? Gdu bi vejdu....Aja, tempomat:))

Pot je ves čas ravna in sevejde sem komi čakala, da zagrizeva v hrib Golovca. Aja, in zakej še tolk bolj?

No, tu pej moram napisat. Hodiva, hodiva in kar nekaj časa za nami držijo najin tempo trije možakarji. Tam, nekje naših let. Neki se nasmihajo in šepetajo med sabo. 

Sevejde je moja glava takoj skužla, da se najbrž smejejo meni. Namreč, okoli pasa sem imela vetrovko od PGT in napis Primorski gorski teki jih je najbrž hudo zmotil, ker ni logike, da bi teta s takimi debelčkanimi, žilavmi, celulitnimi nogami imela kaj veze s PGT...

In pridemo do "vstopa" v Golovec. 

In stričkoti, na glas, da se je moralo slišat: " Fantje, sej, se da hodit tudi malo bolj hitro kot zdaj,  aneda?" " Seveda se da!"

In grejo mimo naju. 

O, je podkurlo mene, mojga pa še bolj. Se spogledava: Kej jim pokaževa zwobe? Dejva! 

In dava gas. Ma, sam da jim pokažem, da se da it tudi malo bolj hitro... Hihi, ene dva ovinka jim še nekako gre, ma tretjega jih že ni blo nikjer več.... Agha, kje ste zdej, fantje. a? Haha. Jih ni...

Seveda je bil tempo res kar močan, saj sva šla v hrib skoraj hitreje kot po ravnem ( vzpon na Golovec | Strava Pohodni segment v Ljubljani, Slovenija)  in tudi na splošno sva šla kar hitro, saj mi je Strava  na segmentih dala kar neki kronc in best of 10. Bem, če je bil ta dan kralj Karl okronan, zakaj jast ne bi bla:))

Na Golovcu se nisva nič ustavljala, saj je bila za vse vrsta do Trsta:)).

Do konca je še približno 10 km. 

Spust na drugo stran, na Ljubljansko barje. Skozi Galjevico, Ilovico, Murgle in Mestni log

in že sva na zadnjem km.

In še do cilja pod viaduktom na Viču. 

Dobiva še zadnjo štampiljko in zasluženo medaljo. 

Fajn je blo. 

Ljubljana kot glavno mesto je lepo zelena. Vsaj mislim tako. 

33 km sva zmazala v šestih urcah bruto. Bravo, midva! In vsi ostali, ki ste po svojih močeh opravili s potjo. Relive posnetek lepo pokaže, da smo opravili veliko delo:

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

PO POTEH NAŠIH NON H NWOGAM V TRST, 1.5.2023

Pa smo spet na starih poteh. Na 10.obletnici. Lani si organizatorji zaradi (še vedno) morebitnih kovidnih ceremonij( raznoraznih papirjev-potrdil)  niso upali do Trsta, zato so šli le iz Lukovca do Volnika in nazaj. Zato tudi nisem šla. Sem rekla: vse ali nič! (Sem pa bla tega dne zato na teku na Slivnici po sto lejtih)

No, letos pa je uspelo. Čeprav! Joj, ti vremenarji. Za milijon evrov je bilo napovedano na vseh mogočih vremenskih postajah, da bojo prazniki v obilici padavin. In marsikdo si najbrž zaradi tega ni drznil vpisat. Tudi jast sama sem si rekla, da če bo deževalo, ne grem! (Pa sem vseeno ves teden zbirala po omarah, kjere cune bom dala nase, da me ne bo premočilo do amena.:))

Na koncu pa smo imeli za pohod več kot idealno vreme! Sem pa tja se je sonček prikazal, ko smo prišli iz Volnika na asfalt, po katerem smo hodili kar kakih sedem kilometrov, pa je bil ves čas skrit, da nas ni preveč grelo. Če bi nam, že utrujenim, še vročina iz asfalta butala v glavo?....

No, pejmo zdej nazaj na začetk te naše pohodniške poti. 

Na igrišču v Velikih Žabljah smo se zbrali za šesto uro zjutraj. Šefi so nam za spomin zrihtali lepe majčke.

Hvala. Jo bom s ponosom nosila. Ko bi naše none vedele, da danes obujamo spomine na njihovo trdo, garaško delo, boj za preživetje... 

Ampak mi s sabo ne nosimo živeža, ki ga bomo v Trstu prodali, mi nosimo v ruzakih le živež, ki ga bomo med potjo sami zmazali. In tudi, mi ne bomo šli še nazaj peš. Kot so šle naše none. Po možnosti bose. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Modernizacija - avtobus, klimatiziran, nas bo popeljal nazaj domov. Znanost in tehnologija nas peljeta s tako svetlobno hitrostjo naprej, da bojo naši vnuki morebiti obujali spomine na to le s transponiranjem? O, đizs...

Dobrih 40 nas je zagrizlo v hrib in sonček nas je skozi oblake le delno pozdravljal.

Šli smo proti vasi Zavino in se spustili v dolino Branice. 

Se povzpeli proti Lukovcu. Alpinisti :)) kar po železniškem podpornem zidu, ostali po poti, ki sta jo teden prej Vili in Tine malo počistila in pregledala. 

Po dobrih sedmih kilometrih smo že v Lukovcu, kjer si na igrišču malo oddahnemo in povrnemo moči. 

Pot nas naprej vodi skozi Kobjeglavo ( kjer včasih- zdej je to že 4 desetletja nazaj- nisem smela manjkat na plesu- hihi, bi najbrž ples kar odpovedali, če me ne bi blo tam:))

Nato se ob krasnih travnikih, polnih orhidej, jurjevk,... sprehodimo skozi Kosovelje in proti Pliskovici. 

Tudi v slikoviti Pliskovici seveda ni manjkal visok mlaj. 

Pliskovica je dobila ime po drobni ptici pliski-beli pastirici, ki ima tam okoli primerno okolje za svoje preživetje.

Pliskovica je znana tudi po mokriščih-kalih. Nekdaj naj bi jih bilo kar 18, a danes je obnovljenih in oživljenih 9 kalov ( Pot devetih kalov) in naš naslednji cilj za nekaj počitka bo Kal Mlačna.

Sedaj nas čaka kar strm vzpon skozi hrastov gozd proti  Volniku, s 546 metri višine najvišjemu vrhu planote Žekenc. 

Ker vse poti vodijo v Rim- torej na Volnik:)), se tu nimaš kaj izgubiti, zato smo kondicijsko malo bolj močni in hitrejši šli naprej kar po ta strmi ( jast sem si rekla: končno mal hriba in uživala v zares super lepem vzponu). 

In zato tudi več časa uživali na vrhu. Na vrhu sta nas čakala člana italijanske civilne zaščite in nas postregla s čajem. Dokler ga ni zmanjkalo, ker so z njim v okviru pohoda postregli vse, tudi pohodnike, ki so prišli za 1.maj na Volnik iz italijanske smeri.

Vrh Volnika nam iz razglednega stolpa ponuja pogled na Tržaški zaliv, prek Krasa vse do Julijcev in tudi na moj hribček Školj in našo Goro ter Čavensko planoto.

Nekaj čez 21 kilometrov smo že prehodili. 

Na Volniku nas je Tine počastil z odličnim svojim šalamom in sirom kmetije Slejko. 

In Kete (katerega sem ime sevejde pozabla, ... ker je tko redko) je spet iz ruzaka vzel že ne vem katero potico po vrsti, ki jih je spekla žena Barbara.... in ki je bila super odlična!  Ma, kolk potic pa gre v en tak ruzak? Ker jih ni tlo bit konca.:)

Sledila je seveda ena gasilska za spomin:

In pejmo proti dol...

Ko smo prišli iz hriba, smo morali po glavni cesti. Skozi Repnič

Mimo ( propadle?) Proseške postaje, v Prosek, kjer nas vsako leto pričaka transparent:

In že se po nerodnih stopnicah spuščamo proti Miramarju. 

Še malo ob obali in naš pohod je po devetih urah uspešno zaključen. 

BRAVO VSEM!

Vsak po svoje je imel nekaj časa za prosto po Prešernu, nekateri so šli na pjačo, nekateri v morje, nekateri smo samo klepetali in sedeli. Na pjač bi z velikim veseljem šla, a si nisem upala niti pod razno, da se ne bi zgodil isti scenarij kot pred 4 leti, ko je moral avtobus pod mus ustavit, ker sem si privoščila en pirček, ki mi je udaril namesto v glavo, v mehur... Grwoza!!! 

Avtobus je prispel. Vkrcamo se vsi vanj, posedemo. Avtobus spelje in .... Začelo je deževati. Zdej lohku pada, kolkor če.:)) 

Premagali smo okoli 32 kilometrov, nekaj čez 900 višncev in prav lepo je pogledat na RELIVE posnetek, kje vse smo maširali:

RELIVE POSNETEK

Naslednji dan nato grem spet seveda na moj Školj in pogled proti Volniku, ki je tkooo zlo djelč, me nagradi z osebnim zadovoljstvom, srečo, potrditvijo, da je hoja nekaj lepega, zdravega. Enostavnega. Le copate obuješ. In greš. Skozi vrata na pot. Ni važno, katero. Vsaka šteje.  Včasih je štela našim nonam za preživetje. In danes? 

Meni tudi. In doživetje. 

Čestitke vsem pohodnikom in seveda en velik HVALA organizatorju. Za še! 

Živel 1.maj!

ALBUM VSEH FOTK 

STRAVA GPS