Saj, z organizacijo tekme na bližnjem igrišču ni nič narobe, a z organizacijo tekme na domačem dvorišču pa še manj. Vsaj v Zadlogu je tako. Na njem se prav zares začuti duša, ko vidiš gospodinjo in gospodarja s kmetije Pr' Bizarju, kako skupaj s svojo družino in z organizatorji skrbno in zvesto že 20 let skrbita za nas, kot da smo tudi mi njihovi družinski člani. Pazi to! Poleg svojih šestih otrok! Ki pa so seveda v vseh teh letih že odrasli in že sami postali starši.
In za letos so tako določili. Da spet začutimo dobre stare cajte, bo organizacija teka za okroglo obletnico spet na njihovem domačem dvorišču. .
Sama sem za letos sklenila, da se s tekmami ne bom "obremenjevala", da pač ne bom šla glih na vsako... Ampak!!! Na Špičast vrh pa grem! Tja pa ja.
Zjutraj se zapeljem do Črnega vrha in po črnovrški planoti, posuti z zaselki v dolžini kakih štirih kilometrov, pripeljem v Zadlog št. 42.
V vseh teh 20 letih smo marsikaj doživeli..., če se ne motim, leto po 2010, ko je bil Zadlog poplavljen s stoletnimi padavinami, torej 2011, so ogrci malo da ne požrli vse zadloške travnike in pustili za seboj razdejanje, ki bi prej spominjalo na to, da so imele divje svinje žur,... naši otroci so se v vseh teh letih prelevili v odrasle osebe, nemalo si jih je že ustvarilo svoje družine in se zdaj že njihovi otroci podijo po poti,.... tudi na domačiji so prav v času tekme dali že dve ohceti skozi, ena je še čisto frišna, ... imeli smo vremena vseh sort ( lani npr. sva šla skoraj da nazaj domov, k je tolk zeblo) in še česa bi se lahko spomnila....
Sem šla prav malo počekirat v moje arhive. Moj je bil že na prvem teku, torej sem bla tudi jast z njim..., evo, pa fotka iz 10.6.2007, ko sva ble z Marto še lejpe in mlade:))...zdej smo sam še lejpe:)) in naš wače, k je stal na odru poleg samega Simona Aliča. No, hihi, naš wače se je postaral, Simon pa pač ne...kajti on še vedno stoji na vsakem zmagovalnem odru. Če ne absolutno, v svoji kategoriji zagotovo. Bravo, Simon.
Joj, kako čas hitro teče. Spomini pa ostanejo. Zabeleženi za vedno.
Danes sem prišla sama. Mojga neki noga boli, pa je šel raje z biciklom do Sesljana.
Prijavila sem se in šla na pot kot prva, da pridem zadnja. Moje delo bo spet navijanje do zadnjega.
Ravno, ko sem krenila, se je proti vrhu odpravila tudi Stanka in s klepetanjem o vseh sortah zadev sva bili na vrhu kot bi mignil. Imela sem še čas iti na vrh razglednega stolpa. Po hrano za dušo- prekrasen razgled.
Fantje so mi postregli z enim ta kratkim, da mi slučajno glasu ne zmanjka in pejdi, mati, 200 metrov nižje na svoj položaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar