V soboto je bil sicer v naših krajih UTVV, a sama se ga nisem nameravala udeležiti.
Za tekmovalce na 100 in 170 km sem pa na mojo pot vendarle postavila moje rjuhe, a kaj, hudirja, k skor ne pridejo več v poštev, ker se proga zdej tam, na mojem rajonu, praktično že končuje. ( ker se je vse preselilo iz Vipave v Ajdovščino, pa še 50-ka ne štarta več v Vipavskem Križu). Tale, npr. je šla v stečaj...:))
No, kakorkoli, sej že par let pravim, da se bom morala kej novga zmislit, ker to je že zlajnano...
Midva sva šla v soboto na PST. Pot ob bodeči žici, ki je bila med 1942 in 1945 postavljena okoli Ljubljane za omejevanje mesta.
Parking na Dolgem mostu je bil kmalu po sedmi uri, ko sva prišla tja, že do daske napolnjen, zato sva avto zapeljala kar na bržinco v travo. Kar bo pa bo. Upam, da je dal Janko komando, naj nas tega dne pustijo na miru....
S sabo nisva vzela nič. Voda ob poti bo, če nama bo kaj manjkalo, pa imava dva šoldka za vsak slučaj.
Pejva na točko 0.
Dobiva kartončke in udariva tempo korak med 10 in 11 minut na km.
Letos so se na okrepčevalnicah lepo izkazali, saj so nam ponujali jabolka, brezalkoholno pivo, cedevito, vodo, magnezij, tudi energijske ploščice sva dobila. Bravo. In, kej vse to zastonj? Ja. Bravo. "Sej ne bova neč zapravla, wače...:))"
Pot poteka iz Viča okrog Rožnika skozi Koseze,
Šiško in Bežigrad, mimo Gramozne jame. Že smo na poti skozi Žale, pa med bloki v Novih Jaršah.
Pejmo proti Štepanjskemu naselju.
To, da bi se tega dne izgubil, ni osnovne variante. Saj je pot vseskozi lepo označena
in napolnjena s pohodniki, ki hodijo bodisi v eno ali kontra smer. Letos sem zagotovo, odkar hodiva, srečala daleč največ folka.
No, pravkar sem med pisanjem tega bloga prejela mail organizatorja, ki je dal podatek, da se je registriralo kar rekordnih 32.291 pohodnikov !!! Kolk tavžent pa se jih sploh ni... Sej pravim, da je blo ogromno folka... Res ogromno. Za štejt mi je zmeri šlu..., hihi.
Zdej, da sem pa poznala kej dosti folka, pa ne...Že kmalu na začetku sva sicer srečala skupino iz naših krajev. Šli so bolj počasi, midva pa sva imela seveda naštiman tempomat in buhvari se ustavt in kej poklepetat. Kar vse si povedat med hojo je trejba....
Sem se pa zelo razveselila moje Silvance in pa seveda Martine, k je nisem vidla že stu lejt. Kej mi lohk kdo pove, zakej se jast ne zrajtam za narest en selfi s prjatlcmi, ko jih srečam? Gdu bi vejdu....Aja, tempomat:))
Pot je ves čas ravna in sevejde sem komi čakala, da zagrizeva v hrib Golovca. Aja, in zakej še tolk bolj?
No, tu pej moram napisat. Hodiva, hodiva in kar nekaj časa za nami držijo najin tempo trije možakarji. Tam, nekje naših let. Neki se nasmihajo in šepetajo med sabo.
Sevejde je moja glava takoj skužla, da se najbrž smejejo meni. Namreč, okoli pasa sem imela vetrovko od PGT in napis Primorski gorski teki jih je najbrž hudo zmotil, ker ni logike, da bi teta s takimi debelčkanimi, žilavmi, celulitnimi nogami imela kaj veze s PGT...
In pridemo do "vstopa" v Golovec.
In stričkoti, na glas, da se je moralo slišat: " Fantje, sej, se da hodit tudi malo bolj hitro kot zdaj, aneda?" " Seveda se da!"
In grejo mimo naju.
O, je podkurlo mene, mojga pa še bolj. Se spogledava: Kej jim pokaževa zwobe? Dejva!
In dava gas. Ma, sam da jim pokažem, da se da it tudi malo bolj hitro... Hihi, ene dva ovinka jim še nekako gre, ma tretjega jih že ni blo nikjer več.... Agha, kje ste zdej, fantje. a? Haha. Jih ni...
Seveda je bil tempo res kar močan, saj sva šla v hrib skoraj hitreje kot po ravnem ( vzpon na Golovec | Strava Pohodni segment v Ljubljani, Slovenija) in tudi na splošno sva šla kar hitro, saj mi je Strava na segmentih dala kar neki kronc in best of 10. Bem, če je bil ta dan kralj Karl okronan, zakaj jast ne bi bla:))
Na Golovcu se nisva nič ustavljala, saj je bila za vse vrsta do Trsta:)).
Ni komentarjev:
Objavite komentar