Po poti nekaj malega dežja, a z upanjem, da se vse skupaj le umiri do dne...
Tam nekje okoli pol osmih me moj "vrže" z avta in begaj, mati...počasi proti Kokrškem. Na postaji si naložim še vodo za odnest do okrepčevalnice,... eno veliko flaško bo dovolj, saj sem imela v ruzaku več cunj kot za na morje... Tri vetrovke - anorake, bundo, dve majci, facole, kape, rokavice....vso strelo... za se štimat, slučaj zime.:))
No, ravno ko spravim vodo v ruzak, pride mimo en možakar, ki ga je ravno poklical prijatelj, k je bil na štartu, in ga obvestil, da je padla odločitev, da bo cilj na Kokrškem.
No, zame osebno ne igra kaj posebne vloge, tistim, ki so pač računali na posebne rezultate, ki naj bi bili zadnji... vsaj s strani organizacije Dušana, pa najbrž ni bilo glih fejst. A varnost naj bo na prvem mestu.
Že preden pridem do klopce, me dežek rahlo pere, da nimam preveč soli na faci.... Ob 8.20 se tako uščije, da sem pod enim drevesom čemela in čakala in študirala, če čem sploh gor naprej. Prva runda mojih oblačil, kljub temu, da sem imela marejlo, je bila mokra. Hitro se nekaj preoblačim in medtem sem seveda spet wet ko miš. Kam? Nazaj? Naprej?
Pohodniki hodijo mimo mene..., jast pa tam čakam..., no, saj cajt sem še imela, malo sem upala, da gejna padat..., ma ni.
Neč, mati, si pršla navijat, alora, bejži dalje.
In sem šla.
Na drugi okrepčevalnici celo nejki neha.
Grem gor.
200 m pred Kokrškim se ustalim. Manjka še več kot pol ure do štarta.
En cejt piha, en cejt pada, en cejt megla, ne ve, kaj bi.
Strateško postavim zastavo na plac, kjer bom lahko v škljoc ujela skupaj z njo tekače. Se spet preoblečem totalka.
V dar sem dobila tudi nov navijaški rekvizit...uno trobento, k pihaš vanjo, da se ti zvrti v glavi. En cejt piham, en cejt kričim, ko le zagledam še zeeeelooooo spodaj enga, k gre mal bolj hitro kot ostali. Agha, zdej bo....
Štartno listo sem seveda doma mal počekirala in začela kričat vsa imena, ki naj bi prihajala..., no, kakšnega sem tudi pozabla. Dež pada, aparat mi sproti moči, rokavice gnile,... trobento, ne vem, kam naj dam, marejla mi pleše z burjo sem in tja... o, jejžeš, kolk dejla. Neč, trobljo vržem v kot, bom raje svoj adut-glas ponucala. In kričim in prvi pride mimo Luka. Bravo, Luka! Bravo. Ker je imel kar nekaj prednosti, si je vzel čas, da mi je stapotjo izril iz skalovja mojo zastavo, da gre skozi cilj zmagoslavno, tako kot se spodobi. Naj bo, Luka.
Drugi pride mimo Timotej in takoj za njim Gašper. Pa Simon, Matjaž....
Kričim, Navijam. Pojem. Poskušam fotkat. A, kaj, ko mokrih prstov pametni telefoni ne ubogajo glih kaj ... in kolnem, in se drsam ob cune, za katere mislim, da so še vsaj malo suhe....
Pa glih nov mobi imam in bi lohk fotke ble lejpe...., ajd, bo, kar bo....
Kričim in kričim, škljocam in škljocam, spet sem mokra ko cucek. A jast sem tam do zadnjega. Metla se mi nastavi. Škljoc.
Nič ne bom hodila na vrh. kar dol, v dolino jo mahnem. Že tako sem tko počasna, da me bojo vsi prehiteli. Mojga že zdavnaj ni več. Je že v avtu.
Počasi pridem tudi sama dol, se spet preoblečem, grem na glavni oder, spoznam VinkotaP, popijem pir, k mi ga častijo Dolejnci, sprejmem kar nekaj stiskov rok v zahvalo za navijanje.
Podelitve nisva čakala. Sva šla K Mihovcu na postrv.
Dušan se je z orkestrom potrudil v nulo. Saj drugače ne gre. Dirigentska palica naj bi šla počivat.
Za vedno? Ne, saj na mladih svet stoji. Pa naj jo prevzamejo.
Ker Grintovec je eno samo veliko srce. Zato naj bije. Še dolga leta.
Za fotke se opravičujem vsem, ki jih ni moj moker prst "prijel". Sem škljocala, ampak zagrablo pa ni.
A večina vas je pa le .
FOTO - POD KOKRŠKIM SEDLOM
