Ob napovedi lepega vremena si je moj zrihtal dan dopusta na dan četrtka. Kam? Nekam, kjer še nisva bla. Ta zadnja me od padca pred dobrim mesecem še vedno kar konkretno boli, ma, ta bo dolga, preden bo kej boljše....in zarad bolečine, k jo lahko prenašam, že ne bom na kavči.
Greva na Prehodavce? Če nama bo šlo okej, greva še dalje v krog čez Hribarice proti Doliču in nazaj v Zadnjico. Če pa nama ne bo šlo glih, se pač na Prehodavcih obrneva... Okej, pejva.
Ob 4.30 spim ko top, glih nejki sanjarim, ko me vejkarca kliče, naj vstanem... Ma, ne glih zdej, nooo, k sajnam...čaki da posajnam do kwonca...
Čaki....Zakej zvoni? Kam greva? V hribe? Ola, sem že pokonci...klinc gleda sanje...grem v realnost....
Pot do Zadnjice se kar vleče, a ni kej... voziva kar nekaj časa še v mraku. Nočno življenje živalic je še kar aktivno in pazit je treba med vožnjo tudi na to. Na poti proti Kobaridu se takoj za ovinkom sredi ceste kar konkretna lisica ( ravno na svetovni dan boja proti steklini) ukvarja s povoženim ježem in nič kaj preveč se ne sekira zaradi prometa. Sreča, da sva lahko zavila na levo, ker ni bilo nasproti vozečih, drugače nama najbrž ne bi zneslo zažlajfat. Ufffff....
Pred pol osmo sva v Zadnjici. Parking je plačljiv. Pol evra na uro. Za ves dan 5 evrčkov. Čeprav je vsepovsod označeno, da se ne sme prenočevat v avtodomih in kombijih, jih je na parkingu kar nekaj, ki ravnokar iz "spalnic" lezejo ven na svež zrak. Prej ko redarji pridejo, njih ne bo več... Znajdi se, kdor se more.
Da je svet majhen, se prepričam, ko med tiskanjem parkirnega listka poleg mene stojita še dve dami. Jast sevejde ne morem brez jezikovanja in ju vprašam, iz kje sta? Iz Železnikov.
"A, ja, sej se mi zdiste znana, ja...kej ste kej tejkala na Ratitovec?"
" Ja, sevede sem, in v organizaciji sem tudi..."
" Na, sej sem vejdla, da vas od nekej poznam. Pa Šturm Venclja mi pozdravte. " Bo.
No, povem, da greva midva na Prehodavce? One pa, da na Kriške pode. Srečno!!!
In že hodiva. Včasih se je parkiralo v zadnjem križišču, sedaj seveda to ni več mogoče, zato se pot podaljša kar za dober kilometer.
Do križišča, kjer pot zavije proti Doliču levo ali proti Prehodavcem desno, je že 3,6 km, ki jih zmaževa v tričetrt urce. Pot, pač, široka in lahka. Sedaj se pa začne mal drugače...
Po urci hoje si v potočku, ki ga je treba prečit, nalijeva v flaško sveže vode. Nisva s sabo do tu nosila še tega kvihta, ker sva vedela, da voda bo.
Do križišča poti, ki pripelje iz Trente, ni posebnosti. Potem je nekaj malega izpostavljenosti, ampak ni hudega.. Če se gre počasi in previdno, skorajda ne daš glihe, da je kaj...
Srečala nisva nikogar. Le v bližini na poti proti Trenti sva kar nekaj časa poslušala rukanje jelenov. Ne enga, več jih je blo...
Ker sva bla na drugi strani sončka, sva skoraj do Prehodavcev hodila v senčki. Glih točno za se ne potit preveč:)). A po dveh urcah in pol pa sva tudi midva na sončku. Koča je le še par minut hoje daleč. Na uri mi pa kaže, da sva do koče zmazala 8,9 km.
Sonček na vrhu Prehodavcev sije, a burja pa kar hladna brije... tako, da me je bolj zdaj zeblo, kot prej, k sem hodila v senčki... Hitro vetrovko nase in pejmo se najest... prekrasnih razgledov. Panin bo še počakal...
Par minut in da se ne ohladiva preveč, je treba it naprej...
Spustiva se do Rjavega jezera ( predzadnji od sedmerih j.), kjer končno srečava nekaj pohodnikov-tujcev.
Od tu dalje naju čaka zelo kamnita pot čez Hribarice. V bližini je še Zeleno jezero, a sva si ga ogledala le od daleč.
Kot da hodim po luni... Sam šudr... Nič kaj preveč se mi ne dopade to. Povem po pravici, da če ne bi tacala za mojim, k je šel po oznakah, bi jast buhtigavejdi kam zalutala...in bi bla en dva tri v kakšnih stenah....
Sam kamen in buljit v tla. ...
A, če se ustaviš, dvigneš glavo, in zagledaš prekrasne vrhove vse okoli tebe..., ma je takoj poplačano.
Na vrhu Hribaric se kar naenkrat prikaže Triglav na dlani. Aljažev stolp se je iz meglice sem pa tja prikazoval in skrival.
Do tu je dobrih 12 km. Še dva kilometrčka spusta po šudru in že sva pred kočo na Doliču.
No, tu sem pa že bila in sicer pred 10.leti zadnjič. Ko sva peljala na Triglav našo mladino ( brez Patrika).
Lahko bi tudi danes še "skočila" nanj, cajta bi blo dovolj, ma, me ne gane glih...
Po petih urcah miganja pa že pripada malca. Koča se s 1.oktobrom zapira, zato tudi pijače in hrane ni več veliko, ker se niso zalagali, a čaj vendarle dobim. Minještra mi je mal predraga, zato se zadovoljim kar s paninom, k sem ga imela s sabo.
Tudi tu sva bila skorajda sama. Le en par(tujcev) sedi v koči. Midva pa kar zunaj, na sončku.
Sedaj pa naju čaka še skoraj 11 km spusta nazaj v Zadnjico.
Razgledi so vso pot ubitačni in človk bi sam gledal....
Jalovec in Mangart
Pogled proti dnu pa da vedeti, da bo dolga....ma, pridemo, pridemo, tudi do dna:))
Okoli štirih popoldne pa le prideva do vikendov...
Še pogled in škljoc na Kriške pode, kjer se lepo vidi tudi koča:
In nazadnje ohladit noge do tazadnje v Zadnjico ( ali Krajcarico) :))
Zemljevid na parkirišču nama da vedeti, da sva opravila kar lepo turco. 25 km in 2 tisoč višincev.
Hihi, ma kej drugi dan nato sem počivala? Ja, sevejde.... Zjutraj na moj Školj, zvečer pa familjarno na nočno- gledat polno luno na Golake.
Ma, kej si si pa vsaj v soboto dala mir?
Ma, ja, sevejde.... zjutraj peljat ta malga v Ljubljano na faks in če sva že tle, pa pejva na Planino nad Vrhniko...
In tudi v nedeljo si nejsm dala mira. Moj je šel s kolesom v Sesljan, jast pa na Waknu. Tam se odločim, da grem še do daljnovodov, tam pa, da grem še do Sinjega vrha. Spust po Šturski in pejdi, mati, še na Staro babo. Zdej pa je zadosti...
V pondelk se začne pa nov teden... s Školjem, sevejde.:))
.jpg)
