NA VRTAČO- 2180 m- 19.8.2018

Prav tako kot v petek, sva se tudi danes na pot odpravila ob 6.00.
Parkirava na ljubeljskem parkingu, grem ven z avta, glih se mal pretegnem, pride avto, v njem neki mičkenga, blond glava.... Yes, takoj sem vedela, da vidim Daco. Ona pa tudi mene takoj prepozna, pomaha,..pa čeprav se nisva že en cejt vidle.
 Kar polepšala mi je dan z objemom in par stavki. Škoda, ona je šla glih kontra skozi tunele na Begunjščico, s kolegico. Midva pa na Vrtačo.
Ola, bejžmo... se zaženeva na Zelenico in v 45 minutah sva že pri koči. Dan brezhiben, lep, sončen.
Ustaviva se le, da malo popijem vode in poškljocam, kolk me še čaka do Vrtače

In že šibava naprej.
Res veliko jih je hodilo na Begunjščico, s poti je bilo lepo videti kolono in tudi pojave na vrhu:

                                 za mano Begunjščica

Midva pa morava tja zadi:

Malo me je bilo strah, kaj bo, ko bomo v skali in na grebenu. No, za gor niti ne, za dol bo kriza....
Ne vem, kako tuki folk bluzi pozimi, meni je kar oštra pot.

No, po dveh urah in 15 sva na vrhu

Razgledi krasni.

Tuki sem bla pa predvčerajšnjim:

V dol je šlo pa res počasi....

Spustila sva se kar po enem šudru do Doma pri izviru Završnice,
Si privoščila en drink...(buh vej kjerga?! :))

Napolnila izvira v flaške

In šla do Zelenice, kjer sva prvič danes papcala. ( ne okol govort, ma, je blo zaloge od sinoči za cel dan...)

Ko sva prišla v dolino do avta, je začelo padati... ne hudo, ma, je...

Greva do Tržiča, na gorenjsko plažo - bazen. 

Sva pohitela se vreči v vodo, kajti črni oblaki so se nabirali na polhno. In strejle.... grrrr. se jih bojim. Sej so rekli, da je minimalna možnost za nevihte... ja, ma, če grem jast nekam, pole se te možnosti mal povečajo:)) 

In glih, da sem par botov zamahnila po bazenu, se ulije dež kot, da še nikoli ni padalo...

No, okopala sva se:)) 

Bejžva domov.

In sva doma.

Moja norma glede 2000-akov je izpolnjena. Ma, še na Krn, ta je res čist izi, če bo vreme,...še tega,...pa bom sita:))

Sporttracker me je spet pustil na cedilu.... do 5 km sem še gledala, če mi dela, ko pridem pa na vrh, pa ne duha ne sluha o ničemer??? 

No, sem si pa sposodla od mojga, sej je naredu isto:))

GPS SLED

ALBUM

17.AVGUST 2018 - KONČNO PRVI DVATISOČAK LETOS: VELIKI VRH -2088M

Sej se že ve, njede,.... če ni napovedano lepo vreme, mene ni v gorah!!! Ja, in letos je spet tako, da so same neumne nevihte in cajt teče....
Ko končno napovejo, da neviht ne bo (oz. drugi dan nato si že tudi v tej smeri mal premislijo in rečejo, da morbit pej bo glih kakšna kje:(( ), grem jast v iskalno akcijo na komp, kjerga 2000aka še nisem doživela....
In guglam in guglam in si zamislim tega: VELIKI VRH v Karavankah. Ola, navodila na hribih en bot prečitam, sej, če je označena ( sej, če ni označena, mene tam ni!!!!) , ni blema, gremo po rdečih krogcih.:)

Torej, na Hribi.net: Globoka dolina - Veliki vrh.
Zjutraj ob 6.00 vžgeva poršeja in jo mahneva proti Tržiču.
Parkirava na parkingu točno pred oznako na drevesu:

Vžgeva vse mogoče vejkarce in bejžva.
Se zakadiva v hrib, niti ene oznake. Okej. Že prav kmalu prideva na cesto, direkt spet strma steza, levo nič oznake, desno nič oznake,...okej bejžva po stezi, sej, itak najbrž samo prečmo ...in greva. Čisto navpično. Spet prečiva cesto. Spet desno ni oznake, levo pa tudi ne. Okej bejžva kar po stezi.... Direkt navpično.
To, da bi pa na vejkarco kej pogledala, kje sva in kje je pot,...ma, dejte, no...., nje se hecat,.... je treba samo it navpično gor....

Tako midva pičiva navpično, ko steze počasi zmanjkuje...
"Dej, wače, zdej sva midva že zabluzila.....tlje še srne ne grejo...."
O, jast kar potna ratam.
Vsa popikana od ogromno podrtih smrek, čez katere morava nekako..., po eni urci ( ma, meni se je zdelo, da že vsaj pet ur hodva:)) končno prideva do žic-ograje. O, vsaj krave so tle...
Še čez pašnik in končno pot.
In zdej? Kam? Na levo ali na desno? Gledam jast gor v une gore, kjera bi mi bla lepša:))) A, bejžva levo....In hodva kar en cejt.
In res prideva do kmetije.

Wow, vidim človeka!!!
Glih v štalo gre.... ga kličem: "Dan, rabiva mal pomoči..."
Pride ven, ga vprašam, kje sva. "Zdaj sta pa na Šiji."
"A, na Šiji???"
"Kje je pa Veliki vrh? Levo ali desno? "
In naju možakar pošlje spet po neoznačeni stezi levo....
In hodiva. Bem, vsaj steza je....

Na enem drevesu celo tabla: Kačji greben
Kače? Ma, nje, nooooo.
Hvala bogu, je nisem vidla...
Ko prideva na rob grebena, vidiva pod nama, da folk iz Kofc ( naju je stric podučil)  hodi po eni spodnji stezi še bolj levo od naju dveh.

"Wače, viš, uni grejo vsi na Veliki vrh, midva pa spet najbrž ne..."

 Tja bo najbrž treba...

"Bem, greva tle do vrha in pole je skor gvišno po grebenu pot tudi do tja..."
In res, pičiva midva do vrha.

No, zdej, k sem doma, vem vse. Ma, tam mi ni blo jasno, kje sva. Oznake nobene. Vsaj neki, da bi kje kaj pisalo.
Bem, bila sva na vrhu Kofc-gore. Desni vrh bi bil ta prvi Kladivo. Levi pa, zdej že veva, Veliki vrh.
No, zdej pa le bejžva proti unim, da bova mal v civilizaciji...:)
In res jo po grebenu pičiva proti Velikemu vrhu, ki pa ga kar noče bit. Je na dlani, ma še daleč.... Ma, te ulovim, te...
Končno se spodnja pot združi z grebensko.
Prehitevava. Hihi, ene gospe so se ustavile tudi kar nekje na sredini, ker so mislile, da so že na vrhu.... ko, jih, midva, pametna, k vse veva, :)) usmeriva proti tja, do kamor je še pol ure hoda.:))

No, zdej pa smo:)

                                  Tam sva bla....

Hehe, na vrhu nas je bilo kar neki... same ženske in moj. In vsi prvič.  In se sprašujemo, kje bi zdej kaj bilo... ko prideta iz druge strani dva možakarja s čeladami in eden kar takoj vidi, da smo sami učeni zgoraj, pa vpraša, kaj nas zanima.... in nam pokaže:

                    Levo Begunjščica, na sredini Stol, desno Vrtača
                                    Spodaj smučišče Zelenica.

O, kolk lepo! In tako blizu:))
Ma, če bo sreča, pade v nedeljo Vrtača.

Mal se najeva lepih razgledov, ma, želodček še vedno neki stoka... Mmmm, se mi že sline cedijo...
Spustiva se do doma na Kofcah.
Ajdove žgance s kislim mlekom zmažem kot za šalo. Čeprav so bile porcije zares ogromne.
Malo se še posončiva, tam na desni, od koder sva prišla :)), pa se začnejo neki čudni temni oblaki skupi nabirat....

 Počasi se odpraviva proti najinemu avtu. Ki sva ga parkirala, glede na to, da so vsi parkirali pri kapelici, 3 kilometrčke prezgodaj. Lahko bi se z avtom zapeljala še do tam, ma, bem, če človk ne ve, ne ve.... kej čmo....
No, sem bla pa na adrenalinu....

V Dovžanovi soteski sva se seveda morala ustavit, da vsaj noge ohladiva v Tržiški Bistrici. O, kako je pašalo...

Tako, To je bil moj prvi 2000-ak letos. Jutri pa, če bo vreme, pade drugi. Upam, da po označeni poti.:))

Za najino avanturo sva zmazala dobrih 13km. GPS sled zalimam, ma, ne hodte po prvem delu, če že, bejžte po spustu ....:))

GPS SLED
ALBUM

7.ŠMARSKI TEK, 4.8.2018

Glih dobra stotka nas je prišla na ohcet v Šmarje. Bilo je toplo, a ne tako kot lani. Se je za en pikič dalo malo bolj dihat. No, vsaj jast sem.

V Šmarje sva prišla kar krepko pred drugimi. Naštimala na mizo vse za self service kalčkov in otrobov. Še to je manjkalo. Ostalo je bilo pa že vse v "nizkem štartu".

Ansambel si je nadel streho ( in senco), za slučaj nevihte, o kateri pa včeri ni bilo ne duha ne sluha. So Šmarci lepo prosili unga tam gori, da jih je uslišal.:))

V novem bazenu se je voda tudi že grela:

Simon je vedno med tistimi, ki so na prizorišču med prvimi:

Se že smeje, kot da bi že vedel, da bo zmagal...

Sama sem se odpravila na pot seveda tekmovalno netekmovalno. No, včeri nas je bilo kar neki za ta stil teka:)) Štirje, se mi zdi.

Dobre pol ure prej jo mahnem proti Taboru. 

Vsi se že ogrevajo na svojih položajih.

Ajk tudi že tolče po bobnih.

Moj hod mi je šel včeri prav zares presenetljivo dobro. Ko sem zagrizla v hrib, sicer kratek, sem šla ko srnica... sem si prav sama sebi rekla, če bi bla zdej na tekmovalni tekmi, bi kar zmagala najbrž.... tolk mi je šlo fejst.:)) In tolk sem bla kontenta, da sem z vrha do sedmega kilometra kar tekla. Si misliste??? Ma, sam, kej se dogaja z mano? :))

Ne vem, zakaj sem imela v glavi, da je proga dolga 8,8 km...zato sem na prve tekače pričakala že skoraj v cilju,...le še 500m je bilo do njega. 

Danes mi pa foto ni delal, kot bi moral.... sonce je sijalo vame, pa še  hitrost v kadru,... in se kar vse neki sfiži...šmrk, šmrk.:((

No, kakorkoli, tekmovalni netekmovalci smo potem počakali na zadnje in si na koncu tudi sami privoščili vse dobrote, ki jih je bilo zares v izobilju. Če smo še mi zadnji dobili vsega, kar smo hoteli...

Na, pa je šla shujševalna v falimento:)) Ma, kako bom rekla temu ne, lepo vas prosim, no!!!

Rezultati so bli hitro, pritožb ni bilo, že je tu podelitev:

Markotu gre vedno hitreje od nog in ne le to, tudi od štange mu gre, kar brez treninga:

Seveda smo se vsi zopet lepo zabavali ob gledanju atrakcij deklet, ki so že udelana in še bolj ob poizkušanju unih, ki smo mislili, da to kar gre.... se vržeš na drog in se že vrtiš in plezaš proti vrhu.... 

Ja, ja, mislila in rep med noge stisnila.... :)) 

Me še zdej krč drži, k sem se droga sam dotaknila, hihi....

O, moram napisat, da nas je skori do jutri zabaval super vaški ansambel. Pridni fantje. Bravo. Zakaj pa tekači ne plešejo? Bwo? Mi ni jasno. No, jast sem kar lepo cel cajt s tazadnjo migala malo bolj pri kraju....:))

Kar enih 50 nas je ostalo na prizorišču krepko čez polnoč v naslednji dan :)) 

Če je pa blo lepo, no,... in sploh, sem morala počakat na jutri, ker če bi me na poti domov ustavli organi pregona in bi me stric policaj vprašal:

" Gospa, a ste danes kaj pila? " 

"O, stric policaj, danes pa še niti požirka...:))" 

Hvala Stojanu in Karolini ter vsem vaščanom Šmarij. Za vse! 

No, edino stroju za točit peno namesto piva ne:)) ( no, saj, po eni strani je blo boljše tako...smo manj popili:))

Čestitke vsem prvouvrščenim in seveda vsem ostalim, ki smo se v tem vročem poletnem dnevu malo bolj spotili, kot bi se sicer....

ALBUM