Ma, vejkarca pokaže samo dobrih 7 km dolžine, kar pa po dolžini ni glih ne vem kaj... no, je pa višincev za nekaj metrčkov.
Ker danes nisem imela s sabo nosača, ker je šel tejkat v Sežano na MKM, sem bila primorana vzeti s sabo svoj ruzak. Noter vržem eno majico, flaško energijske pijačke, par bonbončkov, čokoladko in se že konča. No, za imet moker hrbet je dovolj tudi to....
Preden sem šla skozi vrata, sem vsaj tri bote vzela in dala nazaj palice. Ja, ne, ja, ne, ja, ne,... ma, ajde, jih vzamem. Še sreča, ta bot.
Poti, ki si jih lahko izberem, je kar nekaj. Skoraj vse so tudi približno iste dolžine. Km gor al dol ne igra glih ne vem kakšne vloge. Lahko grem čez Malo goro, čez Skrilje, čez Stomaž...
Ker mi je stomaška najmanj všeč, sem si rekla, glih nalašč jo grem, da jo bolje spoznam... morda pa se mi začne dopast...
Po poti sem se prepustila razmišljanju o vzgoji otrok. Da kako lahko še tako dobra vzgoja na koncu pade v vodo... pa se sprašujem, komu na čast se pole sploh martrat? Najbrž temu, da če ne bi tako vzgojil, kot si jih, bi bilo lahko še slabše? Bwo...
Hodim in pot se mi kar dopade.
Ups....
Pridem malo pod požarno pot, kjer gozdarji na veliko žagajo gozd. Drevesa na poti ležijo sem in tja in hkrati nimam pojma, kje pot je... Ja, mati, sej,...
No, nekako sem vedela, da če pičim proti gor, en bot že pridem na požarno. In res, Na požarni grem malo v levo, saj sem spodaj šla na desno, da sem naredila obvoz.
In sem spet na stezi.
Hodim, hodim in poslušam muziko iz enga starga mobitela, kjer jo lahko poslušaš brez slušalk.
Pri pihalih danes ni pihalo popolnoma nič.
Ko pridem na rob Male gore, pa sneg. Jej, mati, ma, kej nisi rekla, da ne greš več po snegu letos?
Ja, sem, ma, kdo ga je pa čakal, ta sneg? Do zdej ga ni bilo... Ta kos pa že premagam. ;))
Končno zaslišim en glas. Foučkar ( tako se reče Stomažanom) Bogdan se že vrača nazaj. Par besed, malo čudno me gleda v noge in moje covate, a reče ne nič o tem, kaj me čaka...
Snega kolkor čiš. Spet. Shojeno nič.
Edina stopinja je bila od Bogdana. Ojej, Bogdan, če jih ne bi bilo, ma, ni šans, da pridem jast na Čaven. Bi odstopla. Tako sem pa vsaj za silo sledila tvojim. Na par mestih sem bila do riti noter. Palice pa so še kako prišle prav, da sem jih obešala preko vej in drevja, da sem se ven pobirala...
Ko končno pridem na pot, ki pride iz lokavške Vertikale, pa živo blato do koče. Korak naprej, tri nazaj.
O, ma, magari po zobeh, še to zmažem in pika.
V koči ni bilo skori nobenga, par besed z Zdravkotom, en čajček, pogledat polete na TV do konca, zmažem še jotko in jo mahnem nazaj.
Nekaj študiram, če bi izbrala kako drugo pot, ma, klinc, po tej grem do požarne, bo kar bo.
Seveda sem bila spet več na riti kot na nogah, ma, smo premagali tudi to.
Ko pa pridem do požarne, si rečem, ma, ni šans, da grem zdej skozi to sečnjo... za dol pa se gvišno zgubim... in jo pičim po požarni do Kamenjske, in po tekmovalni mimo Košivca, kjer si privoščim en glaž dobre, domače kapljice...
In domov. Evo, jast sem prišla s Čavna, moj iz Sežane, mulc pa z žura! Pa smo bli vsi spet na kupu. Kdo gre prvi pod tuš? Jast, ker moram pole takoj v Ajdovščino futrat mačke od Sindis, k je ni doma, k je šla v Valencio...
Čeprav trudna, srečna zdaj pišem tole poročilce...
GPS ZA GOR
GPS ZA DOL
