ponedeljek, 3. oktober 2016

NA TRIGLAV IZ KRME - DO KREDARICE, 1.10.2016

Sobota je bila že ves teden rezervirana za Šmarno goro. In sicer, moj bi se podil gor pa dol, jast bi pa imela, kot že dosti botov do zdaj, vlogo kričačice.

Pa prideta pod noč na obisk Sindis in kandidat za zeta Irenej. In tolk cajta mencasta in mencasta in blebetasta, da sta naju prepričala, da greva raje z njima na Triglav.
Ojej, Triglav, to si je treba v ruzak naštimat vse kaj drugega kot za na Šmarnco.

Bem, vržem še bundo in rokavice ter bufico noter. Copati bojo dobri  adidas kanadia 7 tr gtx. Al grem z njimi, al pa ne grem. Ker gojzarjev pa jast enostavno ne prenesem. Meni se zdi, kot da imam skafander na sebi, če obujem gojzarje. Sem pa zares zelo zadovoljna s kanadio. Res fejst "zagrabijo". In membrana prav nič ne spusti skozi. Ko je blo 8 ur šihta na Planini, sem prišla domov z glanc čistimi nogami. (Je pa res, da si covate jast s staro štunfo obšijem, da mi niti ne more nič noter. )

In tako v soboto zjutraj nekaj po 7.uri lepo iz Dobravelj krenemo proti Krmi.

Na zadnjem parkingu je bilo kakih 10 -15 avtomobilov. Na ta prvih pa nobenega. Jast, k moram vse počekirat, takoj vidim, da je en poljski, en nemški avto, ostalo slovenske registracije.

Počasi se uštimamo in nekaj po deveti uri krenemo s strumnim korakom proti gor.:)
                           KBK, spodaj pod puloverjem ti delam reklamo :))
                                           Čaki, čez kilometer bo že boljš vidna. :)


Zdej je na vrsti vreme. Ja, če smo gledali na kompu ene prognostike, je bil dež že zjutraj, drugi so nam prikazovali, da bo cel dan sijalo sonce, tretji, da bo do 12. ure fejst, pole pa zima. In kaj naj zdaj mi verjamemo? Nič, gor it in doživet v živo. Kar bo pa bo!
In začelo se je z okej oblačnim toplim vremenom.

Že v prvem kilometru sta nas pozdravili dve luštni srnici. Čist udomačeni.
                              Ja, tuki na fotki ju moraš skor da iskat....

Tempo smo imeli kar hud. Sem se do druzga kilometra že konkretno spotila in seveda je bilo treba hitro pulover sleč.
   In še palice sem mojmu radodarno oddala, ker so mi šle na nerve.

V uri in četrt smo prispeli do pastirske koče Prgarca. Kar se tiče višincev, je to nekako na polovici. Dobrih 800 metrov. Tu smo tudi že ulovili tri pohodnike.

Malo se na hitro ojačamo s pijačo in čokoladicami, predvsem pa sem se prav hitro nazaj oblekla, kajti tu je že bril kar zelo mrzel veter.

In bejžmo naprej.

Hodimo, ropotamo, hodimo, dihamo, dihamo, vse bolj dihamo, vsaj jast.  Sindis za mano pa vdihne glih vsake toliko v znak solidarnosti do mene. :) O, ou, neč lepga se ne kaže.... prav čutim.

Pa začne sem pa tja malo kapljati.
 In jast, paničar, seveda takoj študije, kako v takem pa ne grem naprej, ker, kdo bo pa dol prišel, če bo padalo,....
pa še kar naenkrat mi ne gre glih, kot bi si želela, noge imam telečje, pa v glavi se mi mal vrti, pa še tavžent izgovorov sem dobila za it nazaj....

Med mojim jokanjem in stokanjem od hudga neha kapljat, seveda smo medtem že malo višje, kjer tudi ni več tistih skalac neumnih, ko ne veš, kam bi stopil,.... pa še zet me je lepo pohvalil, da mi gre prav fejst :),... , pa  mi je naenkrat spet lepo steklo. :)

Še enkrat se ustavim, da malo vode popijem, en bombon v usta in bejžmo še ta cik cak šudr premagat.

Sindis in Irenej  sta ta zadnji kos dala seveda gas in naju potem na vrhu kričeče, (kot bi jast navijala) pričakala: ; "Dejmo,Valentina, sam še malu, dejmo, gas, gas, gas.... super cejt bo, bravo!  2.46. "
Ma, itak, da bravo. Zame, da se zastopmo!



Tu, v tem zadnjem delu,  smo prehiteli  po mojem še kar vse preostale pohodnike, ki so šli ta dan gor, kajti, ko smo prišli v Triglavski dom, ni bilo noter nikogar.

V koči je bilo prijetno toplo, a le ob peči. Že samo do wc-ja si na poti kar zmrzoval. Veter je bil kar konkreten in odpiral vsa možna vrata.

Naročili smo čaj, se ojačali še z našimi dobrotami, pogledovali skozi okno proti Malemu Triglavu, a o njem niti duha niti sluha. Komajda je bilo ograjo videt, ko je malo skadilo meglo.

Medtem, ko smo bili mi v koči, se je zunaj nabralo kar nekaj ljudi. Predvsem mladih, od naju sta bila starejša le dva Nemca, mož pa žena, ki sta naju, ko sva ju na poti proti vrhu prehitela, spraševala, kje je Triglav in pogledovala proti gor v meglo, kjer pa itak nisi imel kaj pokazat. No, vsaj smer smo nakazali. Recimo, da ta pravo?
Vse ostalo pa mladina. Ki me je pa kar malo razočarala. Od dvajsetih, ki so bili zunaj, jih je 19 in pol raufalo. Grrrr. Ma, kakšni športniki ste mi vi?!?

Po urci čakanja na morebiten vremenski preobrat smo se pametno odločili, da naprej ne gremo. Gremo pa nazaj.
Se oblečemo, bunde, rokavice, kape... ( ne vsi) in jo mahnemo.
                          Ireneja nič ne zebe, ga greje ljubezen......
                      ... našo Sindis pa še bunda in kapa zraven :)
Pot v dol se vleče in vleče, a med klepetanjem vseeno še kar gre. Ustavili smo se tudi v "sviščevi dolini", počakali, da sta vsaj dva pokukala iz zemlje ven....
                         Hihi, jast jih vidim, kaj vi pa ne ?

V petih urah in 15 minutah smo tako opravili in z vzponom in s spustom.

Ja, zdej smo bili pa že konkretno lačni in zapeljali smo se do Kranjske Gore v gostilno Pri Martinu in se fino najedli vseh mogočih dobrot.  Vegetarijanski krožnik zame je bil res odličen.

Ta mlada dva, prosim, oprostita mi za moje jamranje med potjo
( moj je itak že navajen tega), sam, jast moram mal pojokcat, če mi je hudo in mi pole gre vse lažje naprej, če se komu mal zasmilim... :)
Hvala.
Bila sem prvič v življenju na Kredarici. Zadnjič pa ne!


Moje fotke
Wače fotke