torek, 31. december 2013

INVENTURA 2013

Ola, jast pa v letu 2013....-.tako mi je dnevnik izračunal: 
- 3346 km pohodništva, za kar sem ponucala 656 ur, 152 km je šlo u luft, 152 km nazaj iz lufta 
- 410 km bicikla  
- 18 km teka  
- 0 km plavanja ? Ups, ma kaj manjka kakšna nula?  Ja , mati, kamor hočeš jo daj... pred 0 ali za 0 . Še vedno bo 0.  Ma, če se mi je pa šlauf prepuščal 

Tekme? Važno, da se mi je izpolnila ena želja -- udeležba na Sladkih6. 
Poleg te uradno le še KBK in Tek na Tabor.
Na veliko tekmah sem bila sicer prisotna, predvsem gorskih, ( o, kolk je fejst v hribih kričat), a kot navijačica.  

Letos bo pa druga pesem 

torek, 10. december 2013

3000 VZPONOV NA PLAZ OD LETA 2003- 2013

Ker me za ta moj dosežek ni hotela priti snemat nobena športna TV ( niti EuroSport ne ), sem sklenila, da kar sama naredim nekaj za samohvalo.  Zato:

PRIJAVLJAM SVOJ REKORD.  NI HITROSTNI, JE PA SESTAVLJEN IZ ŠTEVILK. .


OD LETA 2003 DO 2013  --  3000 VZPONOV IN PODPISOV V VPISNO KNJIGO NA PLAZ-u

Ko teh  3000 mojih pohodov na Plaz in nazaj pomnožim s 6,5 km, dobim 19.500 km, kar pomeni skoraj polovico obsega sveta. In če 3000 pomnožim s 420 m višine, kolikor imam do mojega Plaza, sem 1360 km bližje Marsovcem. In če še seštejem vsa čas, ki sem ga za to porabila, pridem do okoli 3700 ur dela. Jejžeš.! Kolk številk!


Začelo se je leta 2003, ko naju je na sprehodu okoli Vipave, ki smo jo  z mularijo zares redno obkrožali, nekega dne  ustavil možakar in vprašal ter pokazal s prstom proti eni grozno, strašansko  visoki gori tik nad  nami, če sva že kdaj bila gor? Ne!!! Kje pa, to je vendarle neobljuden gozd, človeška noga po mojem še nikoli ni stopila vanj! :roll:  Tako jaz. On pa, kako je prekrasno, prelep razgled na celo Vipavsko dolino do Dolomitov na desni in morja na levi. In knjiga, kjer se vpišeš.
» Bwo??? Šta priča ovaj čovjek?«
 In še, da bi midva. ker vidi, da hodiva dosti okoli Vipave,  zagotovo kondicijsko brez problema zmogla do vrha. Mhm.

Pa mi  vseeno to ni dalo miru. In res se nekega dne  odpraviva tja noter v gozd. Z namenom, da jo zaenkrat  mahneva do nama še obvladljivega in poznanega Starega gradu, ki leži nad Vipavo, če pa nama bo slučajno šlo, greva naprej. Če se seveda že kje prej ne izgubiva.  In res greva. In glede na to, da sem iz sebe že odvrgla nekaj deset kg z orbitrekom, sem bila prepričana, da meni kondicijsko to ne bo problem, Mala malca, pač.
Še preden se hiše na hribu sploh končajo, sva oba, vsa zaripla pihala in sopihala in se že po 150 metrih spraševala, le kam naju je uni možakar poslal?
   "Ma, kaj si misli, uni, ma, kaj bi naju rad ubil, al kaj ?  Wače, pokliči komunalce, tle bo mene pobralo, ni šans,da jast preživim to  zadevo!"

Ne vem niti  pod razno, zakaj sva vztrajala in hodila,  beri -se vlekla- naprej, ko sva nekako po  dveh urah  le ugledala vrh sveta!  Jupi!! Ni druge, to sva sigurno na najvišji gori, kar jih obstaja. Ma, kaj piše tam, na skrinjici? Plaz- 528 m ? Ma, kaj, nismo en par km višje od Vipave, navpično višje, mislim?
Ja, ja, mati, bo treba še mal polente popapcat.
No, seveda se vpiševa v knjigo in  razgled je bil res prelep, a  sama sem se že zaklela, da na to goro pa nikoli več.


Ne, ne. Nisem jast nobenmu nič nardila, da bi morala zdaj  zaradi enga razgleda tako trpeti muke  kristusove. Ne, ne. Bom jast kar na mojem orbitreku v miniaturni dnevni sobi vztrajala. Bo dovolj.

A moj možek se je odločil drugače. Šel je proti Plazu dva do tri krat na teden in jast sem se jezila nanj.         " Ma, Čufer, ma kaj si nor ?  Kaj hodiš tja gor tolko? Sam gejnaj! Če že moraš, je enkrat na 14 dni več kot dovolj, ne pa, da siliš tja, v tiste muke, tako pogosto! Se boš ferdirbal, izčrpal totalka! Ne moreš tako nadaljevat! Boš še zbolel!"  

A on je vztrajal. In ker je toliko vztrajal,  je mene že malo martralo, le kaj pr oštji ima  tam gori? In sem se mu sem pa tja tudi sama pridružila. In počasi, zares počasi, iz bota v bot, videla,  da je  na vrhu zares prekrasen pogled na dolino in da dobim še več.  Da je v bistvu ves trud v momentu bogato poplačan.  Da, ko prideš na vrh, nisi utrujen, ampak spočit.
 In tako sem se tudi sama nalezla. Ko sem prišla do cilja, sem si zadala, da si bom  vsakič rekla : Yes! Zmagala sem!
Slika

 In počasi sem spoznala, da si v bistvu z vsakim ciljem odpočijem tako dušo kot telo in da sem šele, ko sem na vrhu, pripravljena storiti marsikaj, kar bi mi bilo prej težko. Seveda sem se vsakič vpisala v knjigo in ko na koncu leta vidiš, da nastane iz tega kar lepo število, se ti, tudi zato, hoče še kar več.

 Tako sem postala z mojo  vsakdanjo hojo na moj hrib prava odvisnica. Poudarjam HOJO! Tečem zares le malo. Pod vrhom zadnjih 500 m, če se mi prav ljubi.  In kdaj pa kdaj v dolino. Bi pa rada tekla. A mi ne dajo moje noge. Imam občutek, kot da so težke par ton. ( saj prav lahke pa tudi niso) :oops:

V vseh teh dobrih desetih letih je res marsikaj.
Res je, da mi kdaj ne gre in ne gre. Da se komajda vlečem proti cilju.
In res je tudi, da kdaj pa kdaj kar letim gor. Še posebno, če sem jezna na bilo kaj. To kar šibne čas. Pravzaprav jaz šibnem.
In, res je, da marsikatero rešitev vseh mogočih problemov dobim na poti, ki bi jo doma na kavču zagotovo tuhtala veliko več časa - če bi jo sploh stuhtala.
Res je tudi, da si zaradi tega lahko privoščim marsikak grižljaj ( beri kup)  njami hrane več, kot bi si ga sicer. Ker hrana je pa meni res dobra. Sicer se že par let izogibam mesu, a javno priznam, da se tudi prekršim. Posebno s pršutom iz nam znane kmetije.  Tako, da nisem vegetarijanka. Se pa mesu izogibam.
Kaj je še res?
Res je tudi, da grem marsikdaj gor le zato, ker me moj spravi gor.
Res je tudi obratno, da kdaj sama mojega izprosim, naj gre z mano.
Res je, da grem kdaj gor tudi dvakrat. Za kazen! Ker sem se zares preveč nažrla. In kazen tako postane en užitek več.
Res je, da imam čas, ker sem brezposelna. Res pa je tudi, da ko sem še delala, sem se šele ob 16.30 pozimi odpravila gor z lučko.
Res je, da je Vipava točno tako velik kraj, da ti tega skoraj nihče ne privošči (no, saj ni samo Vipava tak kraj).  In ko slišim kdaj pa kdaj besede hudobije iz navadne foušarije, dobim zaradi tega še več gajsta. Torej grem naslednjič  čist na lahko gor.
Res je, da sem imela svojo mamo štiri dolga leta nepokretno na postelji. In sem jaz skrbela zanjo.  In res je, da je bila ta čas, ko sem šla gor, sama. Res pa je tudi, da ne vem, če bi jaz sama zdržala vse te zares  krute plati življenja, če gor ne bi šla. Mislim, da ne.

Res je, da se par krat na leto odpravim gor z največjo  vrečo, da poberem vse smeti, ki se naberejo ob poti, ker jih odvržejo: Kdo?
Res je tudi, da nisem še srečala medveda. Ga pa srečajo zagotovo tisti, ki grejo gor prvič ( in zadnjič). :shock:  Res pa je tudi, da ni nemogoče, da ga kdaj ne bom srečala.
Res je, da sem se v vseh teh letih rešila strahu pred kačami. V bistvu je res, da se kače mene ustrašijo in hitro zbežijo, ko me začutijo.
Res je, da pridejo posebno poleti, na vrsto tudi druge gore, malo višje od te. In da se skoraj vedno pridružim  mojemu možu na gorskih tekmah, kjer grem po svoje do cilja. A velikokrat je najprej na vrsti Plaz In šele potem gremo v druge hribe. Ali pa obratno, po tekmi še na Plaz.
Res je še mnogo kaj.
Res je.

In tako sem  iz vseh teh resov  danes  prišla do svojega 3000 - ega vzpona in podpisa v planinsko knjigo.  

Slika

Ja, kaj naj še napišem?  Aja, čestitat si moram,  z željo!  Čestitam si in želim  še veliko km, prehojenih po krasnih slovenskih hribih.  
Seveda se moram še zahvaliti mojemu možeku, ki mi,, tako kot sva se zaobljubila tistega lepega dne, v dobrem in v slabem, stoji ob strani. Pa tudi mojim trem otrokom en velik hvala, ker so se sprijaznili, da je zjutraj največkrat prvo delo, ki ga mati naredi, Plaz.
Zahvaliti se moram seveda tudi temu, da je ZZ topka lahko članica  TF, kjer ima veliko prijateljev.  
 
Pred dnevi smo po dolgih letih gledali domače video posnetke iz leta 2000 - 2003. 13 letni Patrik, ki se me seveda ne spominja kot super-težkokategornice, se ni mogel načuditi:
 " Mama, ma, kaj to si ti? Ma, kakšna si bila?"

 Res je. In tudi zato, da ne bom več takšna, grem jutri na moj hrib. Po čudovit razgled, po zdravilo, kjer pred uporabo ni treba natančno prebirat navodil in se posvetovat z zdravnikom ali farmacevtom  in po čisto pamet. ( vsaj mislim tako)
No, to je to.

Aja, sam še nejki!
Hvala hčerkinemu prijatelju za lepo risbo, ki so jo, skupaj z opisanimi posameznimi letnimi vzponi natisnili na majice, ki mi bojo lep spomin.
Slika
 Ma, kej sem bla predolga? Ma, za tolk let dela mora človk kej napisat. Saj, drgač pa jast ne nakladam kej preveč, a ne?

In še link do kratkega filmčka o moji poti::http://www.youtube.com/watch?v=lUewOdHTKEI&feature=youtu.be