Jast z gotovostjo trdim, da če ne bi bilo Tekaškega foruma, se tudi GM4O ne bi tako razvijal in razvil v tak tekaški festival kot obstaja danes.
Dokler se ni zgodila invazija Fejstbuka, smo si vse zgodbe, ki so se zgodile, vse trpljenje, vse užitke, vse muke jebene na Durniku, vse prekrasne razglede, vse o vsem, ...skratka vse, kar nas je zanimalo o tej lepi, srčni prireditvi, lahko zapisali in jih z velikimi očmi prebirali na TF.
In jast vem, da sem samo zaradi TF-ja na štartu te prireditve stala 4 bote. No, danes na žalost TF ni več tako aktivna "knjiga", morda tudi zato, ker je že vse spisano? Ne vem. Ma, bem, jast vem, da na FB ne grem in ostanem tlele. Na TF!!! In pika.
Torej, kar nekaj tekačev me je vprašalo, prosilo, če bom letos tudi na mojem poštotu. Da je to ta hujš strmina, kjer jim z mojim kričanjem, petjem, fotkanjem, zabavanjem, konec koncev obelodanjenjem, kdo k meni prihaja, ko na ves glas kričim njegovo ime in priimek ( si doma sprintam seznam štartnih številk) in mu dam vedeti, kdo je, da ni on kar nekdo s kavča:))..., vsaj malo skrajšam "muke", ki jih v tistem momentu, ki pa ni glih sam moment, hihi, preživljajo. Durnik!
No, pa pejdi, mati... spakiraj ruzak, vse rjuhe:)), ki jih spet nisi zamenjala ( sej bom, noooo:)), v avto in gas proti Hudajužni.
Sem prišla do Abramovih dokaj zgodaj, da sem po poti proti moji postojanki lepo počasi moje rjuhe razpela na drevesa.
in se imela končno čas tudi v miru pozdravit in pofotkat s skupino fejst ljudi Vidaunka.
In prav kmalu, ko sem se pognala v zadnjo strmino pred mojim poštotom, že pride mimo prvi ultraš, ki je kasneje tudi slavil zmago, Aleš Ferlic.
Oštja, jast si nisem še niti postlala, pa že prvi ...
No, malo zares, mal za hec...., kakšna strmina je na mojem poštotu: če bi ruzak samo odložila na tla, bi se zgolj in samo odkotalil v Hudajužno. Zato sem ga morala prav s karabinom zapet na eno korenino, da je tam stal.:))
Tudi sama sem tam nekako visela celih 5 ur od prvega do zadnjega tekmovalca pod enim ostrim kotom, da se mi je ponoči zdelo, kot da postrani spim v pojstli, hihi.
Kar nekaj tekačev sem srečala po zelo dooolgem času, med njimi sem se zelo razveselila moje zlate Helene Fric Križanec, na TF znana kot Hoja, ki je kasneje na Ultri prišla v cilj kot drugouvrščena. Cmok, cmok, Helena!
Borut in Tone sta hitela navijat na Porezen. Ma, brez selfija pa sevejde pri Borutu ne gre.:)
No, glasu mi ni zmanjkalo, moje pesmi so šle za med:)), zdaj, ko gledam fotke, vidim, da ga skor ni, ki mimo mene ne bi šel z nasmehom in to šteje!
Moje delo je bilo odlično opravljeno!
Okrog pol treh se mi je nekako zazdelo, da bi blo to to, in se počasi odpravim nazaj v dolino. In sproti pospravljam moje rjuhe. Aja, pa pohvalit moram, da nisem na poti našla ene same odvržene smetke. Bravo!
Seveda se zapeljem do Podbrda, kjer že večina slavi svoje osebne zmage. Jožko mi časti eno birco, ki sem jo komaj čakala:)), pa še pašto mi je zrihtal, s Stanetom, Francijem, Drašlerjevima...posedimo, mal poklepetamo in počakamo na podelitev.
Ko se že odpravim proti avtu, glih sem pod mostom, slišim napoved torte? O, mati, hitru nazaj... brez torte pej ne grem domov, če je že na mizi:))
Moj album. Nekaj me zadnje čase spet zeza mobitel. Pa zgruntam, da je star že tri leta, kar najbrž pomeni, da bo počasi treba študirat na novga, zato se opravičujem nekaj njim, ker mi enostavno ni hotlo fotkat. Grrrr.
V Baški grapi živijo VELIKI LJUDJE! In vejo, da so na svoji zemlji! Hvala, ker ste!
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
