GRADIŠKA TURA -ABRAM -L.KOČA -KORITO -SV.MIKLAV -GRADIŠČE,12.1.2020

Na Gradiški turi nisem bla vsaj 7 let?
 Dan že kičast, zjutraj je malo pihalo, a v steni ni burje.

Dve zadevšni sta se sigurno spremenili v tem cajtu: od zadnjega bota je postavljenih ob poti ogromno varoval, zajl, kažipotov ( ker jast imam v glavi, da ko sem bla nazadnje tam, je blo zajl bore malo ali nič) in druga zadeva je, da sem jast ratala prestara za take adrenalinske štose:))
Pa to sploh ne govorim o plezalni, ampak o navadni poti.

Čeprav se, sploh pozimi, jast redko zares spotim, sem bla včeraj ko cuna za me ožet... in za vse je kriv adrenalin in živci, če preživim al ne, ta štos. Pa ni, da si ne bi želela..., si želim biti del tudi takih poti, a ko pa sem v taki steni - poti, sem pa vsa posrana od straha.
Priznam.

Seveda mi je moj kozorog med potjo razkazoval, kako on premaguje Otmarjevo in Furlanovo

in seveda sem šla pod ta novo tudi jast: a, le se pofotkat. In to je tudi vse. Me ne spraviš niti na prvo štengo.:)

Mi je blo še po navadni na par odsekih kar prekruto.
Saj, tam, kamor se lahko držim zajle, ni blema, ma, tam, kjer ni nič, pa ravno tako lahko zgrmiš v prepad ob najmanjšem napačnem gibu, tam pa... ufff. Ne, ne, sem prestara:))

                     Ma, kej bo že pomlad? Kej zima je že bla? :))

Na vrh sva seveda prišla.

Tam sem si zelo oddahnila, prekrasni razgledi so seveda hitro vse poplačali. Res prekrasno.

Končno s sigurnim korakom lepo k Abramu. Do Abrama je pot čez Lipe dolga glih 7 km. Seveda je bilo noter in zunaj v paviljonu popolnoma do zadnje mize vse R  in veliko srečo sva imela, da sva prišla kmalu po 11.uri, ko še ni bil čas kosila, da je bila vsaj tista miza za dva pri šanku še fraj. Sva pa pojedla zares okusno in dobro. Na hitro, seveda. In odšla dalje.

Naslednja postaja lovska koča Vojkovo, katero so sedaj preimenovali v Ekokoča Nanos in jo ima v najemu mlad fant. No, tu je bilo zunaj sicer prosto, sva se lepo martinčkala, a za futr pa sva se tudi načakala...pr mej duš, da eno uro:)
Ma, kej jast hodim sam jejst in pit po hribih, al kej? Ma, tudi, no...:))

Do tu sva, če slučajno koga zanima, zmazala glih 11 km.

Da bo krogec, sva šla nazaj na Gradišče po tekmovalni do korita in od tu mimo sv. Miklava na Gradišče. Od lovske koče do Gradišča je še 7 km.

                                      Sv. Miklav...prihajam.

                      Grrrrr. Važno, da je pred mano 100m.:))

Na Gradišču sva ob radlerju ( hrane pa nič, ta bot:)) seveda lepo na sončku počakala na sončni zahod.

In v par minutkah naju je že zeblo.

A v steni  so plezalci še vedno lahko lahko uživali od toplih barvah sončka.

    Drugič grem pa naokoli.... mimo mojga bivšega. Na gvišno.

                             Moj bivši Plaz... pridem next time:))

Sem prestara jast za take štose ratala.
Aja, sej tu sem že napisala...

18 km in skoraj jurček višincev ( une strele so brezpomenske:)) v poti na Stravi: GPS STRAVA

    Črtkana pot je običajna, pikčasta na levi Furlanova, na desni pa nova Otmarjeva

V KRATKIH ROKAVIH NA WAKNU IN SINJI VRH, 2.1.2020

Čisto nasprotje. Dan prej sicer sonček, a zraven tak strupen mraz... včeraj pa... ma, kratke hlače bi ble tudi lahko... super lep dan.

Iz izvira Hublja najprej na waknu, od tam končno mimo kamnitega polža in nazaj po robu do Sinjega vrha.

Res čisti pomladni dan.

Malo me je razžalostilo, da koča na Sinjem vrhu ni bila odprta. Najbrž je bila razočarana tudi skupina kakih 20 pohodnikov, ki so se vzpenjali proti koči, ko sva se midva že vračala nazaj. Ob takem dnevu, ko veš, da bo šel folk ven, bi jast zagotovo delala, če bi imela kočo v najemu.

Lep krogec. Zanimivo, po vzponu in dolžini hujši kot dan prej na Krim, a meni se ni zdelo... Če hodiš po domačem terenu, se ti zdi vse lažje, najbrž:))
GPS STRAVA


 

NA NOVEGA LETA DAN NEKAJ NOVEGA - KRIM, 1.1.2020

Če se le da, na novoletni dan nisva doma. Čeprav moj praznuje r.dan. Al pa glih zato:))
Dan v naši dolini prekrasen. Pejmo proti megli, se bo že dvignila. Na Krimu še nisem bila. Zapeljeva se do Strahomerja, parkirava in se uštimava kot da greva na Himalajo. Brrrrrrr. Zima. Minus dve. Pri soncu.

V vasi se mi je zelo dopadla info fototabla z vsemi potmi na Krim. Sem že večkrat pomislila, da bi lahko bila kaka taka fotka tudi na Hribih.net. Npr., če je tam opisanih 10 možnih poti za vrh, bi bila taka fotka več kot dobrodošla, da se malo bolj ve, kam in kako in od kje..

Mimo cerkve sv. Jakoba in v razpotju na desno, čez Strmec.

Pot lepo udelana, se pozna, da veliko ljudi hodi.
In tudi kar zelo strma. Za tiste, ki bi šele začeli s hojo v hrib... jast ne bi priporočala te.... bi prekmalu obupali....

V dobri urci sva na vrhu poplačana za trud, saj se lepo vidijo vrhovi KSA in naš očak.

Najbrž je bila kaka podelitev najvztrajnejšim po številu vzponov v zaključenem letu, kajti kar nekaj pohodnikov in pohodnic je imelo okoli vratu medaljo.

V koči je bilo vse nabito, zato sva se usedla kar zunaj ob prosto mizo, vzela iz nahrbtnika šampanjec in nazdravila.

Sonček  je sicer sijal, ampak zraven je pihljala strupeno mrzla sapica....brrrrr in kar hitro sva jo mahnila premražena nazaj.
Po drugi poti, Čez Kramarco. Da sva naredila en lep krogec.

Za nazaj sva se pa z avtom peljala čez Ig, sva bila "takoj" na AC. Ker iz Brezovice pa se nama je vleklo ko jara kača do Strahomerja.

STRAVA GPS

O , jutre pej padejo topli kraji - kar naši hribi. :))