Ta vikend sem pa zares bogato oddelala.
Že kar nekaj let, šest jih bo junija, odkar sva šla prvič iz podna ( bi rekel Sebastjan Zarnik:)) na Veliko planino. Takrat vem, da se mi je pot dopadla in noge so me zasrbele po ponovnem vzponu.
Vreme bo, pa pejva. Nič kaj nisva šla zarana zjutraj, normalno sva vstala, protokoli in po tekoči vožnji sva nekaj pred deveto nasproti Calcita. V podnu:)).
Zagrizeva v hrib in po dobrih treh kilometrčkih sva že na Sv.Primožu. Sv Primož je domač hribček za tamkajšnje domačine in kar nekaj se jih je že v travci martinčkalo.
Pejva dalje. Vzpon mi je res lep. Ni prow neč, ma tudi prow hud ne. Tak, lušten, za ga lepo šponat. Morda je le tam, kjer je tabla Pasje strmine, mal hudga, ma ni ne vem, kaj. No, vsaj meni ni bilo:))
Ob poti seveda ne moreva mimo čudenja, kaj vse je narava sposobna, saj je še danes vidno, kako je voda odnašala vse pred seboj v lanski avgustovski katastrofi. Ena pot je celo zaprta, a so vseeno namestili za prečenje plaza eno špago in visečo štengco. ( ne nobenmu povedat, ma, ko sva vidla, da hodijo tam, sva za nazaj šla še midva. Psttt)
Med potjo sva srečala vsega skupaj morda 10 ljudi. A, ko sva pa po slabih osmih kilometrih prišla na vrh!!!!??? Ma, saj ni za verjet. Vse črno. Seveda večina lepo uštimanih, kar da vedet, da laufa nihalka 100 na uro. Če rečem, da je blo gor 20.000 ljudi, se najbrž ne zlažem kaj preveč. Kar seveda takoj obrne zadevšno, da je fejst tolk turizma. Malo morgen je fejst tolk turizma. Ne more bit fejst. Tudi v Kamniku, ko sva se pogovarjala z domačini, niso nič kaj preveč navdušeni nad to množičnostjo.
No, kakorkoli, jast ne bom nič rešla... bom uživala. V krasnih preprogah žafrana, trobentic, teloha... en sam cvet. Le češnjev ne, hihi ( je pa češnja v polnem cvetu na Primožu). In prekrasnih razgledih v vseh 360°.
Vreme je bilo čudovito, le ko je pred sonček kak oblaček prihitel, je vendarle znalo malo pozebst. Sevejde je prow trmasto vztrajal ravno, ko sva se midva v Črnuškem domu lepo na ležalniku ustalila in si pjačko naročila. Grrrr.
No, po pijački sva šla lepo še do nove šestsedežnice Šimnovec in najvišjega vrha - Gradišča in počasi nazaj v dolino.
Vso pot v dol sem sanjarila in se slinla za postrvi v ribogojnici Mihevc, a šmrk, šmrk, s kuharijo-peko začnejo šele 27. aprila. Pa nič. Pa sva se ustavila za nazaj v Sinji Gorici, v Nibi's. Vegetarijanski žar krožnik je bil zelooo dober. In presenetljivo pocejni.
Skoraj 21 kilometrov in 1350 m višincev bodi dovolj za soboto.
Naslednji dan nato pa je na vrsti Vivicitta- Poživimo mesti. Kolkor sem bila najprej po spletu seznanjena, bi morala bit zadevšna ( zaradi prenove železniške postaje in Trga Evrope) nekje na naših tleh, s štartom na starem solkanskem mejnem prehodu, hrano na centralnem stadionu ... a, ne vem, zakaj se je vse skupaj preselilo na italijanski - goriški Travnik. Okej. pa pejmo tja.
Včasih je v okviru Vivicitta potekal tudi 12 km tek, ja, prow tekmovali smo in leta 2005 sem ga celo sama tekla. Hihi, en krog je bil dolg 6km, torej je blo treba zmazat dva krogca. Takrat je bil prvi tekač na naših tleh Mitja Kosovelj. In sevejde je bla moja brzina tako huda:)), da sem jast glih da zgrizla prvi krog, Mitja pa že z dvignjenimi rokami v cilju z opravljenimi 12 km. No, skozi cilj sva šla skupej.: ))
Moj čas? 1h 8 min. Hudooo.:))
Parkirava že takoj za mejo, na parkingu od Univerze in, ko prideva na Travnik, je vse naštimano. Le folka je bolj malo.
Lani, ko je bil štart pri železniški postaji na Trgu Evrope, se je trlo ljudi, da smo se komajda sploh lahko vsi vpisali do štarta. Ravno zato sva šla letos malo prej, da kaj ne zamudiva slučajno:)). No, se bo še kaj nabralo. Se vpiševa, za štartnino 5 evrčkov dobiva bon za pašto, vsak svojo majico in še na okrepčevalnicah je bilo vsega v izobilju. Ker sva imela še cajt, sva šla nazaj do avta odložit majice, pa spet počasi na Travnik.
Agha, zdej je štorija že mal bolj drugačna. Ljudi kar nekaj, a še vedno niti približno toliko kot lani. Hihi, bo pa več pašte za nas.
Ob 9.30 poči pištola in takoj jo mahnemo skozi tunel. Iz tunela na desno proti mejnemu prehodu.
Samo za nas so odprli star vhod v staro goriško bolnico in za to res hvala, hvala, hvala! Stavbe sicer zapuščene, ampak park Basaglia pa - prekrasen. Čudovit. Hihi, mal za hec sem pomislila, da so najbrž pacienti metali skozi okno pilule, če jih niso hotli uživat, je pa to pomagalo rastju?. Hihi.
Po štirih kilometrih smo že v Šempetru, prečkamo Vrtojbico in tu je že prva okrepčevalnica. Soki, voda, keksi, rogljički. Bravo! In hvala.
Pot je bila prav zares lepo označena, na vseh kritičnih točkah so bili redarji-prostovoljci. Da bi se kje izgubil, ni bilo variante. Mi, ki smo na ta dolgi, gremo na okrepčevalnici desno, ob železnici, skozi parke, ob lepih igriščih pridemo do Biotehniške fakultete in že smo na Podmarku, kjer se začenjamo vzpenjati okoli na Marka.
Pod krasnimi vinogradi in že pridemo do vrha, na parking gostilne Mark. Včasih ( več kot 40 let curik) je bila gostilna na Marku pomembna strateška točka za nas mlade. Če smo hoteli biti inn, si moral mus tja hodit. Ma, jast sem še vedno inn, ma, ne vem,če sem bla tam dva bota? :)) Gostilna pa danes nedelujoča-zaprta!?
V senčki nas čaka spet okrepčilo in že smo na spustu proti Šempetru. Vedno je veljalo, da se akacija odpira okoli prvega maja, a tokrat je v cvetu že cela dva tedna prej?
.jpg)
