Letos so organizatorji DOP Jazne že tretjič organizirali tek v obliki krožnega traila, sicer pa je bil to že njihov 16. dogodek.
Na tekmi se nas je zbralo 51 odraslih in 22 mladih tekačev.
Upad števila tekačev na tako lepem in zares brezhibno organiziranem dogodku tudi mene samo žalosti. Organizator se sprašuje in študira, kaj narobe dela, da je na tekmo prišlo zgolj 50 tekačev? Kje so tisti, ki so bili vsa leta prav zares že inventar?
Prav nič ne dela narobe. Vse od A do Ž je brezhibno organizirano.
Ne vem. Morda se mi kot inventar staramo in s tem verjamem, da jih je kar nekaj, ki se tekme niso udeležili zaradi spusta? Potem je tu še vročina, dopusti, oddaljenost... pa, saj, to je bilo tudi vsa prejšnja leta? Ne vem, v kateri smeri razmišljat.
No, kakorkoli, midva sva tudi mal študirala, ali da, ali ne. Meni, se npr. ne ljubi vozit v dalj....A sva se zjutraj na hitro odločila za da in niti nič, vejca, nič mi ni žal.
Domačini nas v Jaznah sprejmejo že navsezgodaj kot da smo na ohceti. Ne manjka kava, odlično pecivo, prijazni pozdravi dobrodošlice.
Na prijavah nas zagotovo še nobeno leto niso razočarali s praktičnim darilom in tudi letos je bilo tako. Odrasli smo dobili lepe vetrovke, mladina pa tudi zelo luštne trenirke.
Sama sem seveda po plačilu štartnine (15€) kaj kmalu odbrzela naprej na pot. Sistem: grem prva-pridem zadnja mi je čist kuuulll:).
Prve dobre tri kilometre se proga luštno vzpenja in če sem jo jast lahko hitro hodila, jo zagotovo tekač lahko lepo odteče.
Na vrhu, kamor se mi je zdelo, da sem prišla tiktak, se po travniku spustim do že druge okrepčevalnice, seveda moram stapotjo vse hribe v daljavi poškljocat in že grem počasi proti četrtemu, petemu, šestemu,...Na spustu v četrtem sem v tisti senčki, kjer me je celo malo zazeblo?, prestrašila lepo srnico, ki se je od straha, revica, tako spustila v dir, da sem mislila, da si bo vse noge polomila. To je pokalo za vse zlomit, kolk je šibala.
Na vsej progi je bilo, če se ne motim pet ( mogoče celo šest) okrepčevalnic. In proga je bila brezhibno označena. Trakovi čez poti, po katerih bi jast ziher zabluzila, če jih ne bi bilo:))
Seveda sem v dolino tudi sama malo potekla z nadzvočno hitrostjo:)) in ker sem videla, da mi gre fejst, sem šla najprej čisto do cilja.
Ugasnila vejkarco, vidla, da sem šla 8 minut hitreje kot lani, bravo jast, se na hitro okrepčala z lubenico in breskvami in gasa nazaj slab kilometer po progi pričakat prvega in vse naslednje tekmovalce do zadnjega.
Tokrat sta se zmage razveselila, Jan Božič in komaj 15 letna Klara Močnik. Bravo!
Navijala in škljocala sem torej (skoraj) do zadnjega. Po zadnji dami sem šla počasi še sama v cilj, kjer sem se spet napokala sadja, sliv, jabolk, breskev, popila odličen metin čaj. In se šla uštimat... Da bom lahko spet jedla:)).
Odlični pašti je pripadal seveda odličen hladen pirček, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem... ( hihi, to ni res, sam preverjam, če znam še štet:))
Malo smo poklepetali, organizator nam je vsem zrihtal, da smo bili lepo v senčkah, še enkrat nas je pogostil s super pecivom in podelitev je že tu.
Srebrne medalje v kategoriji se je po dolgem času tudi moj razveselil.
Po končanem protokolu smo še kar lepo sedeli in klepetali, ura je tekla in kaj kmalu bi še ostali na njihovem prazniku, ki so ga domačini ta dan praznovali.
Še nakup sira na tamkajšnji kmetiji Bašelj in pejmo počasi domov. V kotel.
Jast, če bo le zdravje, drugo leto ne manjkam.
Hvala vsem!
