Že dolga leta se udeležujemo teka na Široko, ki pride na praznik, 15. avgusta. Lani so organizatorji prvič temu teku in kolesarjenju dodali še trail, ki poteka po tematski pohodniški poti Lom je moj dom in objame dobrih 12 km poti po zaselkih, senožetih, travnikih, gozdovih, čez najvišji vrh - Veliki vrh, na višini 1071 m.
Že lani sem si obljubila, da ga pridem naknadno en bot zmazat. Ja in cajt teče in nič ne reče... ter šiba.
V petek pa sem vidla na Stravi, da je Tinca dala gor pot z naslovom Lom je moj dom, ki jo je zmazala skupaj s svojo družinco in takoj me je zagrablo, da malo popapagajčim za njimi:))...ker če ne, bo šlo spet buh vej kolk cajta mimo. In res jast kar na hitrco predlagam mojmu, če greva tja. Dan bo lep in malo na višini bo glih fejst zrak, čeprav je tudi v dolinci malo boljše zdej po teh dveh nevihtah.
In je bil za. Superca!
Na Širokem nam je vedno zelo lepo. Tamkajšnjih razgledov se zares kar ne moreš najest. Jast bi kar tam cel dan sedela na klopci in gledala...
Ob 10.h štartava. Dan je bil lep, na momente celo mal hladen, a, saj se bova hitro ogrela. Lastnico na kmetiji vprašam, kje je štart, nama pokaže (lahko greš tudi obratno) in bejžva.
Moram zares pohvalit, da je celotna trasa super označena.
S seboj sem imela zgibanko in seveda skrbno prebirala, kaj lepega je za povedat na vsaki točki.
Kraški svet, poln vrtač, brezen, kjer so v preteklosti kopali skrle, s katerimi je še danes pokrita farna cerkev in tudi najstarejša hiša v vasi.
V koltlinici na Kanalskim Lomom se razprostirajo ogromni pašniki, kjer v močilu-kalu za živino najbrž nikoli ne zmanjka vode, ker je že eno pravo malo jezerce.
Od močila dalje greva proti 55m globokemu breznu v Špilah, nad katerim je tudi naravni mostiček.
Nekje na polovici poti sva se skor do sitega najedla malin. Njami. Res, take, z okusom.
Na približno polovici pripada malica iz narave:)
Po mejnem kamnu
se že počasi vzpenjava proti najvišji točki, Velikemu vrhu na 1071m višine, vrhu, ki ni bil med 1.svetovno vojno vrh za razglede, ampak vrh za opazovanje položajev na Soški fronti. Tudi tu so namreč potekali srditi boji v 11. bitki.
Danes pa krasni razgledi, malo počijeva, se vpiševa v knjigo, ki je v miniaturnem Aljaževem stolpu. ( ki pa ga je zares zelo težko odpreti, da prideš do knjige. Navodila, kako, sicer so, a je zadeva kar malo zapletena...)
Pejva počasi proti Grudnici. Med potjo je za tiste, k s celo potjo ne bi mogli opravit, kar dvakrat omogočeno, da pot skrajšaš. In tudi to lepo označeno.
Midva pa greva seveda celo. Na vrsti je že sirarna Tratar, kjer si nakupiva odličnega sira, ki ga bova doma kar nekaj časa papcala. No, prav dolgo ne. Mi imamo zelo radi sir.
Malo pred koncem poti je zelo luštn plac za otroke z raznimi igrali, poimenovan Širokolandija.
No, tudi odrasli se lohk mal poigramo, zakaj pa ne:))
Moja žlahta, hihi:))
Še par 100 metrov in sva na cilju. Jupiii!
In če še kdo ne ve, na kmetiji Široko si postrežen kot kralj. Dobro, dosti in poceni! Čisto po mojem okusu:))
Edino tečne ose bi šle lahk kam drgam ta cajt, k sem jast pila in jedla:))
Krasen dan je za nama. Naj bo še veliko takih.
No, saj naslednji dan je tudi že bil. Zjutraj sem šla hitro najprej na moj srčni hribček -Školj, popoldne pa sva jo po nanoški planoti mahnila do Pleše. Oblaki nad nama so nekaj grozili, a na koncu ni bilo niti pet kapelj vsega skupaj.
In bil je še en krasen dan...
Ni komentarjev:
Objavite komentar