Na ta vzpon sem se prijavila sevejde zato, ker je bil poleg teka organiziran tudi pohod. Prav tako kot tekačem so tudi nam merili čas.
Vremenske napovedi niso bile glih ne vem kaj obetavne, tisti dež se je na vseh vremenarskih grafih premikal gor pa dol, iz ure v uro je kazal nekaj drugega, ponoči se je pri nas že spadalo, kar naj bi pomenilo, da ga več po vsej verjetnosti ne bo. Pa še jast sem ga vso noč pošiljala na vzhod:)). Ne vem, če sem spala pol ure. Ostalo sem samo dež proč pošiljala...:)
Danes sem bila primorana na pot sama, saj je moj delal. Bem, počasi bom že pršla... in sem se 5.45 odpravila proti Cerknemu.
Glih ob sedmih sem bila tam. Malo je pršelo, a se je videlo, da so to zadnji kanci. Že takoj zjutraj sem se po dolgem času pozdravila z Vinkotom in par ostalimi in se šla prijavit, ter počasi, glede na to, da smo imeli pohodniki štart omogočen že od 7.30 dalje je bilo treba upalit motor.:))
In ob 7.35 sem že hitela mimo čip mašine, ki je začela šteti čas.
Pot mi je bila všeč, malo je bilo treba sem pa tja škrge upalit, ma ni blo hudga. Po tretjem km, točno v 39 minutah, pridem do fantov, ki sta imela okrepčevalnico, a sem ju seveda presenetila, saj nista mislila, da bo kakšen norc tako zgodaj težil s pjačo:)).
Na hitro mi odpreta kokakolo in na eks jo zvrnem en deci ... šibaj, mati, dalje.
Peti in šesti km je kot v pravljici, še mene je pograblo, da bi začela tejkat, a če sem na pohodu, sem na pohodu. Ne potečem niti metra! Pika.
Na drugi okrepčevalnici so se fantje šele zbirali, zato pjače še ni bilo, a nič zato, saj je nisem rabla. Vročine ni bilo, pa se tudi potila nisem glih ne vem kolko.
No, potem pridem v zadnji dober kilometer na plano. Vrh Porezna je videt taaaaaaammmm zgori in do njega je treba zmazat še 300 m višincev. Ob zelo močni burji. Brrrrr. Me je zazeblo....
Pridem na vrh, vprašam, kje je za počipirat? Še nikjer, komi nese mašino gor. No, še sreča, da sem si merila sama z vejkarco. Grem pokazat dol v kočo moj rezultat in ga zapiše.
Ni za pravt okoli, ma tolk me je zeblo, da sem se morala ojačat z enim konkretnim, sploh ker sem morala nazaj na burjo navijat za vse moje tekaške prjatle.
Prvi je prišel mimo mene David Vogrin.
Malo se mi je zdelo čudno, kako da ni Simona, pa pride mimo mene kot tretji in hiti razlagat, da je falil progo. Škoda. No, zdaj ve, kje ne falit naslednje leto:) Zame, kot pohodnico, k imam cajt gledat, kje oznake so, je bilo označeno vse tip top. Tekač pa, vem, da lahko mimogrede kje zgreši...
Pri dekletih pa kot peta absolutno in prva ženska pride do mene Lucija. Wow.
Pole sem navijala in kričala, čeprav je tolk pihalo, da se je moj glas zibal sem in tja in sem res mislila, da me sploh ni slišat.
Zadnjih sedem nisem počakala, ker mi je skoraj zmanjkalo baterije v tulifonu. ( vso pot sem namreč poslušala you tube muziko)
Na cilju sem pogrešala kakšen kos sadja in tudi čaj je bilo kar za čakat. Pašta pa spada v svojo rubriko.
Ne vem, če veš, da boš imel tolk in tolk tekačev, boš pa ja skuhal mal več pašte naenkrat?
Niti repeteja za Toneka ni bilo moč dobiti?!
Bem, je mimo.
Počakamo na podelitev, seveda en selfi z mojimi prjatli:
Podelitev. Sem zmagala! Itaq!:))
Blebetaje je še nekam šlo, a če bi bila sama, pr mej duš, da bi še zdej hodila...kolk se vlejče v dol...grwoza.
No, prvi vzpon je uspel! Proga je dokaj primerljiva s Črno prstjo. Mogoče je ta malo lažja? In en km daljša. :)
Upam, da si še kdo umisli pohodniško tekmovanje. Meni je ta stil veri najs.
Zaključek pa, kot se spodobi: še malo bla bla bla
Ni komentarjev:
Objavite komentar