KRN - KONČNO PRVI DVATISOČAK LETOS, 27.10.2022

  Ja, ni kaj, letos mi enostavno ni zneslo prej osvojit dvatisočaka.

Ob lepi napovedi vremena si je moj na hitro zrihtal en dan dopusta in seveda takoj v plan, na katerga dvatisočaka greva? Ma, bejžva na Krn, sonček bo lepo vso pot sijal. In tudi nasploh se mi dopade it na Krn, ker si ves čas na vidnem, imaš kaj občudovat, če je lepo vreme. Sploh vzpon, ki ga premaguješ. Hihi.

Nekaj minut čez osmo sva štartala iz Kuhinje. Parking je po novem za plačat. 1€ na uro. Kako naj vem, kolk ur me ne bo? Okej. Bomo rešli. 

Na parkingu so bili eni trije-štirje avtomobili. Mati in sin sta pravkar krenila na pot. Verjetno jih bova prehitela. 

Počasi se uštimava in bejžva. Spodaj je še senca, a na vrhu Krna že lepo sije sonce. 

Še preden sva prišla do korita z vodo na planini Slapnik, sva seveda že šla mimo matere s sinom. Pozdravim in zdelo se mi je, da sta odzdravila, a ne po naše. Šla sva tudi mimo treh mladih Čehov, ki so, že ko sem jih gledala malo proti gor, ko sem se jim približevala, vsakih nekaj korakov počivali. Bem, če bojo trmasti, pridejo tudi na vrh.:))

V dolini je megla kar vztrajala, a takoj nad njo pa en sam prekrasen dan.

Hitela nisva prav nič, le uživala ob vsakem koraku. No, bem, malo lažem. Ko pogledaš proti koči in jo vidiš, in si misliš, zdaj, zdaj bom pri njej in se to zares še dolgo ne zgodi, takrat priznam, da sem malo jezna, zakaj zaboga buljim proti gor, ko pa vem, da do koče še dolgo ne bom prišla? Nikar gledat na cilj! Naslednjič!:))

Glej raje druge hribe! Matajur imaš tudi pred nosom:

Na vrhu sva bila popolnoma sama in edina. Kakšen mir. Spokoj. Vse gore na dlani. Kako  opisat to lepoto? Ne znam, doživet jo je treba! Njami, njami.

V to jamo pa sonce malokdaj sije...

Spustiva se do koče, malo počijeva. In občudujeva prelete orlov. ( no, vsaj upam, da so bli orli...de me ne bo kdo, da ne prepoznam ...) Bilo jih je kar kakih deset. Brez da bi enkrat samkrat zamahnili s krili, so nad nama lepo lebdeli. Krasno.

Po debeli uri na vrhu bo počasi treba nazaj v dolino. S pogledovanjem proti dol še kar ni bilo nikogar videt od tistih, ki sva jih prehitela. So si premislili? Bwo... pejva dol, bova vidla. 

In res, najprej zagledava mater s sinom ( kakih 13-15 let). Jima rečem, bravo, bravo, še malo. Ona pa meni po nemško, da sva šla ko rakete. Hehe, dans pa res ne. Ampak kondicija nama dovoli, da se ne ustavljava glih vsake par minut. In potem zgleda, da vseeno hitro opraviva s potjo.

 In kje so pa Čehi? O, đizs, šele na dobri polovici so. In že peto uro so na poti. Pihajo in se čudijo, kako greva midva že dol. Pa jim rečem, po angleško, da bojo na vrhu bogato poplačani in da imajo srečo, ker je tako lep dan. Hihi, ne vem, če so me zastopli. So bli bolj redkobesedni.

V vodnjaku na planini Slapnik sem  seveda morala noge pomočit v vodo. Krave so me mal čudno gledale, kaj si jast mislim, ma ohladit noge v hladni vodi res paše. Komaj čakam, da bova spodaj, pod mostom v Kamno in da grem tam noter v Sočo. In če ne bo tok premočan( ker jast sem pa cvik, cvik možakarca, me lahko odnese...) , se bom tudi vrgla vanjo. Bomo vidli. 

Koča na planini Kuhinja je bila zaprta, zato sva si na mizo, ki je prav na naju čakala:)), prinesla hladilno skrinjo in nardila prow en mičken piknik. Saj sva si zaslužila.

 Kot že rečeno, sva se spodaj ustavila na parkingu. Spustila sva se do Soče in šwrk direkt noter. 

Za skočit vanjo pa .... rajši ne. Cvik, cvik....

Krasen dan je za nama. 

Naj bo še veliko takih.

STRAVA GPS

FOTO ALBUM