Ura se je vrnila na svoje mesto, zato imam sedaj doma sončni vzhod eno urco prej. Alora, ga je treba počakat in se z energijo, ki nam jo ponudi sedem minutk čez sedmo, odpraviva proti Ljubelju.
Če že obljubljajo tako lepo vreme, pa res ne bom doma. In kam češ bolje, kot nad 2000, če že veš, da neviht ne bo? Begunjščica je najin današnji cilj.
Pot proti vzhodu je potekala nemoteno. Je bila pa gužva v obratni smeri, saj je vse živo šlo proti morju...
Pred predorom Ljubelj zavijeva na desni parking probat srečo. In sva jo imela. Je bil še fraj plac. Na levem parkingu je namreč treba plačat parkirnino. No, ni hudga. 3€ za ves dan. A, če je bil tam še plac, zakaj ne bi....
Ob devetih štartava proti Zelenici. Ta del poti mi je res lep in ga s strumnim korakom dokaj hitro opraviva.
Na Zelenici kar veliko ljudi, ki se nastavljajo sončku.
Le en par škljocev nardim in greva levo proti Begunjščici. Sedaj se teren spremeni in na momente je kar nevarno. Sem se hitro spomnila, da sem se, ko sem bila prvič tu, tega je že dobrih 6 let nazaj, čudila in se spraševala, kako mora biti tu pozimi? Bwo??? Mene ziher ne spraviš sem pozimi.
Vsake toliko se ustavim, da kaj poškljocam. Stol ( zadaj levo Triglav) na primer:
V urci in tričetrt sva že na obratu, ko prideva na južno stran Begunjščice.
Še prečiva po vsaj zame zelo slabo označenem grebenu ( še sreča, da sem imela mojga pred sabo) proti najvišjemu vrhu - Velikemu vrhu in v dveh urcah 15 sva na cilju. Jeah, zmagala sem!
Na vrhu je bilo veliko ljudi. Malo je pihalo, a mene ni kaj preveč motilo. Zaradi tega se ne bom oblačila.
Na gore so bili razgledi krasni, medtem ko se proti jugu ni kaj preveč jasno videlo.
Počasi greva nazaj - do križišča, ki nas pelje levo proti Roblekovemu domu, kjer si bova malo oddahnila. In si privoščila eno pivičko...Hrane pa raje še ne. kdo se bo sit spuščal v dolino... Ni še malo poti...
Tudi tu je bilo vse polno, a sva le dobila eno fraj mizo. Nekaj me zasrbi na nogi, pogledam in glej ga zlomka! Ja, kje si se pa ti dobil? Klop. Ma, sam, kaj si misli... Ga izrijem, še wače skor ni verjel, da je res...
Pol urce se malo posončiva in pejva mimo ex rudnika mangana čez Rožo proti planini Preval.
Pot se kar vleče, a ko zagledam kočo, se mi že sline cedijo po joti s klobaso in štrudlu, kar si bom privoščila po celodnevni tešč turci ( no, dve mini čokoladke in par bombonov sem zmazala na poti proti gor, a to je že zdavnaj zgorelo v mojem plavžu:)))
Od tu poteka pot čez Kalvarijo na vrh Begunjščice in priznam, da me mika. Bila naj bi zelo strma ( se vidi že iz koče, da je res) Po besedah gospoda v koči naj bi v dobrem kilometru opravil s 700 višinci. Mmmmm, njami.
Res sem si privoščila joto s klobaso ( dobro) in tudi štrudelj sem zmazala. Še eno radlerco in bejžva proti Ljubelju. Skozi Bornov tunel ( zaradi teme v njem
je najbrž ta pot neoznačena?)
Po slabih 17-ih kilometrih in dobrih petih urah miganja ( vse skupaj pa 6 ur 40) sva spet v avtu in se peljeva proti Dobravljam. Kaj vse človk ne doživi na cesti, pa.... še malo je nesreč, glede na videno.
Če bi bilo lepo vreme tudi v nadalje, seveda že študiram, na kjerga nad 2000 bi pa še šla..
Ni komentarjev:
Objavite komentar