So rekli, da bo gejnala burja, pole pej bejžva lepo na sončka - na Slavnik.
Že štiri leta je, odkar sem bila prvič na Slavniku iz Prešnice, pej pejva spet dans mal podoživet to lepo pot.
Cesta proti morju je bila začuda prazna, zato sva bila tik tak v Prešnici. Se peljeva skozi luštno vas in na koncu vasi je parking za pohodnike. Štirje avti so že parkirani. Za na Slavnik nimava največkrat nič s sabo, razen soldov, saj nama je to hitra in lahka progica.
Ta pot je pa res lepa, vseskozi enakomeren vzpon ( morda le na začetku glih pikco bolj strm).
Če mene prašaste, bi s familijo in majhnimi otroki stokrat raje šla tuki, kot pa po strmi iz Podgorja, kjer ti mularija že nad hišami zaradi strmine teži, kdaj bo konc, kdaj bojo na vrhu...Pa še začeli niso. ( no, to pač nemalokrat doživim, ko se vračam iz Slavnika po strmi)
V gozdu je sicer malo vleklo, a ni blo hudga. Ko pa sva prišla ven, na plano, pa no koment. Pr mej duš, da je pihalo čez stotko. Vremenarji???
Do vrha Slavnika je glih dobrih pet kilometrov in midva sva za pot nucala glih eno urco strumnega koraka.
Na vrhu me je en Italijan prosil, če ga lahko pofotkam skupaj z ženo in vam povem, da ni manjkalo nič vejca nič, da me ni odpihnilo skupaj s telefonom. Če ga nisem držala z obema rokama, adijo telefon. O, buh...bi me kolnu Italijančk...:))
Bejžva hitro v kočo. Na gworku.
Aja, sem baba firbčna, sevejde in med čekiranjem, če koga v koči poznam, vidim, da pr eni mizi v kotu sedi Tomo Križnar z ženo Sem ga fotkala na skrivaj...me bo tožu?
Pojeva in popijeva ter se počasi odpraviva nazaj.
Že ko sva se vzpenjala proti Slavniku, sva na dveh mestih po tleh ob drevesu videla "zapuščino" ilegalnih prebežnikov. Nahrbtnike, hlače, celo spalno vrečo.( ki je ob vrnitvi nazaj ni bilo več. Jo je nekdo vzel zase.)
Kmalu nad vasjo je razgledna točka, kamor je obvezno treba iti. Po razglede. ( saj je le kakih 50 metrov iz poti)
Po tej poti bom pa res še šla. Mi je bla zelo, zelo všeč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar