Včeraj bi morali PGT-jevci na pohod na Učko, a se je neki zalomilo in Ivo in Stanko sta na hitro zrihtala nadomestek - pot po Feldbahnu- ozkotirni železnici, ki so jo med prvo svetovno vojno v rekordnem času treh tednov in v dolžini 12 km zgradili po večini ruski ujetniki in teh je bilo kar 20.000. Že to, kar zdaj pišem, se mi zdi domala nemogoče za tisti čas, ko pa sem bila tam, pa prav zares nisem dojela, da je vse to res možno. Ne upam si pomisliti, kaj se je z vsemi ujetniki dogajalo, a zagotovo nič kaj dobrega. Kako so na tako težkem terenu vse to delali, pa....?
Zares lep članek se splača prebrati. Našla sem ga na: https://www.gore-ljudje.si/Tags/prva-svetovna-vojna-je-idriji-prinesla-zeleznico
Zbor je bil ob 8.30 v Godoviču.
Po francoski poti, kamor poteka tudi 3km želez.poti, ki jo je v času Ilirskih provinc dal zgraditi sam Napoleon, smo se odpeljali do izhodiščne točke in v meglenem jutru pričeli pot po ozkotirni železnici.
Ta je v širino merila le borih 70 cm in je še dandanes na nekaterih mestih zelo lepo ohranjena in vidna. Pot poteka nad Zalo, a se zaradi megle nismo mogli naužit lepih razgledov v dolino Idrijce in na drugo stran. Le poslušali smo lahko šumenje čiste reke. Sonce se nam je pokazalo šele kasneje, ko smo se že vračali.
Hihi, srečali smo tudi medota. jast sem si ga kar na hrbet naložila:))
Celo tunel so izkopali.
Na nekaterih mestih je bila zadeva kar zelo za popazit, saj si ob že majhni nerodnosti tik tak
zletel v prepad oz. Idrijco. Pazi! In tu je šla proga!???
Na obračališču proge je bil zgrajen celo viadukt in tam smo tudi mi naredili obrat. Ne smem pozabit omenit, hihi, če so že vsi v gobah letos, bom pa še jast:)) Ogromno jih je bilo. Zares ogromno!Po dveh-treh urcah je tudi sonček že premagal meglo in lahko smo občudovali, kar nam je narava dala.
Plezališče Strug
Smo že na cesti.
Po visečem mostu čez Idrijco ( po katerem gre zaradi nevarnosti le ena oseba) proti Divjemu jezeru.
Ne vem, če veste, to kraško sifonsko jezero so raziskali ( z žrtvami) do globine 160 m, naprej pa zaradi nevarnosti raziskovanje opustili. V močnem deževju iz njega kar bruha voda.
Iz jezera odteka tudi najkrajša slovenska reka Jezernica, ki se v dolžini le 55 metrov izliva v Idrijco.
Potem smo se s taxijem:)) odpeljali še do kopališča Lajšt v Idrijsko Belo in se tam malo odpočili in ojačali.
Gorski tekači sevejde ne bi bli "siti", če nam za finale Stanko ne bi naštimal enga konkretnega vzpona. Tako smo jo mahnili, namesto po cesti, kar direkt v vertikalo. ( pot je seveda že shojena, saj je služila tudi domačinom za bližnjico v Idrijski Log)
Poglejte zdej vi, na tej fotki spodaj, kolk ceste smi mi pršparali, hihi.:))
Tu je tudi konec naše lepe ekskurzije. Izvedela sem kar nekaj novih stvari. Več znaš, več veljaš, pravjo.:))
Lepo smo se imeli. Naslednjič pa res upam, da gremo na Učko...in da trofnemo lep, sončen dan!
Album: https://photos.app.goo.gl/GdFYcDGw8Y7Cw2YZ9
GPS STRAVA
Ni komentarjev:
Objavite komentar