Čudovito jutro se je zgodilo zjutraj in greh bi bil bit doma.
Torej si izberemo destinacijo, ki se mi je že z vzhodom ponudila pred kuhinjskim oknom.
Čeprav je dan prej Nanos pobelil sneg, ga je zagotovo že pobralo, če ga pa bo kaj v senčki, pa kar preskočimo mi te plahtice:))
Z avtom se zapeljeva do korita. Tam je mini parking že zapolnjen z dvema kombitoma. Bem, midva za najin porše dobiva pr kraju en mičken pošto, se uštimava in za spremembo rečeva, da greva dans pa res lepo na izi. Okej.
Že kmalu srečava znanca, ki se že vrača in pravi, da je dosti ljudi danes, ker naj bi uradno na prvo nedeljo v marcu potekal pohod po Vojkovih poteh. A, bem, pa ga nardimo neuradno:))
Res je bilo pri Eko koči, na cilju pohoda, kar precej pohodnikov.
Nič kaj se ne obirava in jo lepo mahneva dalje.
No, seveda pocahnat v Planinca se pa že moram. In če imam že tulifon v roki, en škljoc ne škodi.
Že takoj naprej se seveda v senčni legi prične snežna podlaga, a ni blo hudga.
Ko se pride iz gozda, tudi snega seveda ni več. Razen ob poti, kamor ga je malo zametalo...
Čeprav sva šla počasi, mi je pot kar hitro šla naprej... saj veste, da se včasih vleče, ko jara kača in se ti zdi, da si skozi na mestu...
No, ko prideva mimo sv. Hieronima na cesto, kane meni, da pa v vseh teh letih, odkar hodim na Nanos, jast še nikdar nisem bla čisto malo levo in malo višje, na Grmadi?
Hihi, čeprav bi me, če bi bli še v cajtih, ko so ble čarovnice, moj redno gor pošiljal na sežige:)))
Alora, pejva en bot....
Saj je tik tak fraj. Glih en vdih in si že na vrhu. Kjer se ti odpre krasen razgled na Julijce in seveda proti morju.
O, kolk lepo. Res...
Podpis v knjigo in tudi v Planinca in počasi do Vojkove koče.
Wow, kolk ljudi. So rekli eni, da na Razdrtem nimaš kje parkirat, tolk je bilo avtov. Ja, seveda. Če ne moreš k morju, pejmo pa v hribe. Sej je bolše v hribih. Več zadovoljstva. Vsaj jast ga imam več.
Na Nanosu pr vseh antenah, k so tam, težko najdeš signal... Halooo???
Bem, nekje med kočo in anteno mi le zagrabi, da se lahko vpišem v Planinca.
Danes morja ni blo glih kaj lepo videt ( sevede nje, če je vse črnu tam dolej::))).
Se je pa lepo videlo Snežnik.
Pejva na čajčka. Šnopčka nič. Alko post.
Ma, sem pridna....
V koči imajo tudi za jest, glih kar si zamisliš.
Sedaj ima obe koči, Eco kočo in Vojkovo kočo, v najemu isti najemnik. Ima kaj za migat. Sploh danes je imel. Za ziher. Sej, človeka zamika glih vse, kar ima na tabli napisano.
A, naju je čakalo doma testo, ki je počivalo v hladilniku. Za njami pico.
Da se preveč ne ohladiva, sva jo morala kar lepo počasi mahnit nazaj.
In doživimo pasji fajt. Človk ne ve, kdo je tu pes, kdo človk, kdo mona...
Sem videla že pri anteni enga s psom. Takim, konkretnim. Pes je skakal od človeka do človeka. Tam nas je bilo oh in sploh in je imel kaj skakat. Ma, lastnik se ni kaj preveč sekiral... bem.
In se odpravi v dolino ravno takrat kot midva. Nasproti pridejo štirje, ki imajo tudi psa, a na povodcu. Seveda gre uni pes direkt k temu na povodcu in ta pes začne fajt. Ma, sta se zgrizla... ko psa:))
In pazi zdej!!!
Lastnik psa s povodcem reče unmu, da bi blo prav, če bi imel psa na povodcu. Ta, da ne rečem, kaj, pa njemu nazaj, da kaj se buni, saj ga je pes s povodcem unga prvi ugriznil... Halooo???? A, če bi ti imel psa na povodcu, bi se to tudi zgodilo???
Sej, človk ne ve, kaj bi rekel... Ma, je blo videt, da je bolje ga pustit na miru, tipa. Da ne bi še on koga ugriznil:)) Je pa, sodeč po trenerki, ki jo je imel oblečeno, pripadnik SV?? Boga mati. Če nas taki branijo...smo ubranjeni:))
No, seveda pol poti v dolino poteka debata o tem... Pod Hieronimom srečava dva tekača, Tino Oberstar in Matevža Kovačič. Mene oba takoj prepoznata: "ZZ topka, živjo...". Jast pa: "Ne poznam???" Ma, kej se staram???
Ojej.
No, sej tudi zato si kej zapišem v blog...:))
Lep dan. Vreden vsakega koraka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar