MA, ŠE BOLJ TA PRAVI ZIMSKI VZPON NA GOLAKE, 9.1.2021

Še sreča, da imamo mi Primorci blizu Golake, da lahko tudi začutimo prow ta pravo zimo. Da nam ni trejba na Gorenjsko. V glavnem, snega je nametlo, da ga jast na Golakih ne pomnim tolk. ( al pa sem že pozabla, da ga je blo kdaj tolku?:()

Cel teden je blo slabo vreme, ma, za soboto so rekli, da bo suhu, pr nas celo sonček. No, na Golakih pej sibirske razmere.

Bem, pejmo. Za vsak slučaj sem vzela s sabo ta mestne derezce. Ma, je bil tko lep hrustljav sneg, da jih niti ne bi nucala.

Ker je bila "šele" sobota, sva mislila, da niti ne bo ne vem kolk gužve, ma sva se zmotila. Od ovinka pri kapelci na Predmeji je bilo ob cesti že vse zaparkirano z avti. Naprej od koraka bi šlo le s terencmi, ma, buhtigavejdi, če bo pri strani kje kak plac... in sva tudi midva parkirala čisto ob cesti, tako kot ostali. 

Zdej, ne vem, če že veste, ma tam živi en stričko, k ima mal alergije na to, da se parkira ob cesti in organi pregona imajo dosti dela z njegovimi prijavami. ( da smo si na jasnem- ni tako kot na Veliko planino, ko ne gre niti zobotrebc skozi zabito pločevino, ampak smo parkirani ob strani ceste in je cesta še vedno lepo prevozna) No, pridem še nazaj do tega.

Alora, parkirava, se uštimava, upalva tehnikalije in šibanac proti Lokvam. Prva dva kilometra po zasneženi in nič spluženi cesti. 

Naprej od križišča se debela snežna odeja vse bolj veča. Ampak se da lepo hodit. Gorski copat glih točno zagrize v snegec.  

Vsake tolk je mal zapihalo, da je stresalo sneg z drevja, ma hudga ni bilo. Od koče dalje v zadnjem kilometru čista tišina, popolno brezvetrje, lahko bi šla tudi v kratkih rokavih. Še sonček se je prkazal sem ter tja.

Drevje čisto mirno, polno snega, da so veje ustvarjale snežne tunele.

Do zadnjih 50 metrov pred vrhom. Ni za verjet. Od tu dalje pa orkanska burja, zima, k se komot kosa s sibirsko. Snega tolk, da ni bilo ne duha ne sluha o ruševju, hodili smo po njem. 

Tolk hudo je blo, da sem komajda škljocnila na Planincu, da sem gor. Še eno fotko, o kakšnem vpisu v zvezek niti govora, o "ta kratkem" pa še manj:)). Pejmo hitro nazaj v zavetje...

Brrrrr..... 

Dol na "prosti pad", hihi. Nisem bla niti en bot na riti. 

Pri koči se pa le ustaviva, da popijeva en antigripin. Za ziher.:)

Boga pečka, kolk jo zebe, ovito v sneg:

Od koče dol se mi je celo dopadlo, da sem tekla. Je blo tolk lepo, mehko, da sem prav uživala...

Vmes srečava še ta srednjo hčerko s klapo, ki se je šele vzpenjala gor, mal pozdravit, dva stavka, šibajmo dalje.

Prtečem do koraka na Predmeji. Zagledam avto od organov pregona. 

Začnem gledat, kje so. Eden, dva, trije, štirje, pet komadov... Ma, kej?

Moj pride do avta, možakar je glih spisal papirje. Moj ga vpraša, zakaj se gre, pove, da so dobili prijavo in da pač morajo ukrepat. Ma, kje pa naj parkiramo? Cesta ni splužena od koraka naprej. Rekreirat se moramo, oziroma je priporočljivo, da ne znorimo doma od vseh ukrepov, k jih kaco vsak dan sproti druge tumba v naše ekrane...Kaj naj parkiramo v Wajdušni in pridemo pejš gwor, al kej? 

Ma, kej,...če bi bil na Predmeji politični shod ( bilokjere stranke), bi bla cesta lohk zagiftana do amena? Sevejde bi lohk bla. Tudi do Wajdušne bi lohk bla zaparkirana...

Zdej smo bli tam sam rekreativci, k si zmišlavamo, da je lepu u naravi mal razmigat svoja telesca... 

No, sem že plačala. 

Si bom pa še po tem zapomnila ta še bolj tapravi zimski vzpon.

Če parkirate ( raje ne) na Predmeji, vas čaka slabih 12 km poti:

STRAVA GPS