Prva nedelja po Martinu je rezervirana za pohod po Vertovčevih poteh.
Letos je napovedano lepo vreme, torej bo najbrž tudi udeležba večja kot zadnja leta, ko ni bla glih v kakih presežkih.
Nekaj po osmih se odpraviva od doma in že v ajdovskem križišču je bilo videt na daleč svetlečo pločevino... Jejžeš, ma, kaj bomo morali že u Wajdušni parkirat? Ja, zgleda tako. Kolona je stala na cesti, avtobusi bi obračali, promet ni nikamor stekel, alora parkirava takoj za izvozom na AC proti LJ.
Peške se odpraviva proti Ustjam, k mogočnemu hrastu, ki nas pozrdavlja s še vedno polno krošnjo.
Gužva je res velika.
Pejmo.
Ko sva se vozila proti Ajdovščini, je termometer v avtu kazal le dobre 4 stopinjčke. Brrr, prav malo zebe, a če ne prej, nas bo segrel klanec, ki pelje k sv. Marjeti. Ja, ja, že bi me segrel, če bi hodila s tempo korakom, a capljat v koloni počasi za vsemi... sem pršla glih tako zmrznjena gor. Hihi, se je pa folk, nevajen klančkov, na veliko slačil že na začetku hribčka...
O, da se malo ogrejem, si za prostovoljni prispevek privoščim ene višenjčke, dva piškotka in pejmo dalje, dejmo še drugim plac odstopit...
Na Planini se nisva nič ustavljala. Sicer sem pokukala, kolk košta panin- ena kajzerca s feto pršuta, ma, za 5 ojrotu naj jo kar imajo...So pa laufali, tudi panini, sevejde...ob taki množici.
Na križišču, ki vodi na Ostri vrh, seveda ne moreva mimo in jo mahneva spotoma še gor. 
V Jakulinih si v 450 let stari kleti
v miru privoščim en glaž črnega...da dobim apetit do Šmarij,
kjer si privoščiva polento z golažem. A, tudi tu je bilo treba vse na brzino, saj je bilo za vse premalo prostora, da bi se usedli in v miru pojedli.
Pri koritu sva seveda zavila proti mojmu Školju in prav pašalo je na vrhu par minut mira.
Na spustu si moj zamisli, da bi pa kar tekel v Žablje in domov. Okej, daj ključe avta, grem jast naprej sama.
V Vrtovčah ogromno ljudi, godba na pihala igra in zabava, ogromna gužva tudi na šanku, saj so domačinke sproti cvrle kruhove šnite in štravbe. Ma, eno pa sem... njami, njami...
Še en glaž kuhančka in pejdi, mati, proti Tevčam.
Na Ustje in še spust do hrasta. Tu ob bogati ponudbi lokalnih pridelovalcev vseh sort dobrot kupim super mocarelo kmetije Slejko in jo mahnem še dober kilometer do avta.
22 kilometrčkov je zneslo. STRAVA GPS
Saj vem, da je fajn, da je obisk velik, ma, da je pa prevelik, pa mi ne diši glih, meni... je blo res tumač.
Ni komentarjev:
Objavite komentar