Alora, pišem šele dans, ker je prvi april. Da boste verjeli, al pa ne...kokr čte:))
Sem se spokala z mojim, oz. obratno, se uštimala kot da grem na moj srčni hribčk, torej neč...in šla v avto.
Prva misel-ideja v avtu mi je pršla na Vremščico. Ker že dolgo nisem tam bla.
Se prpeljem do Gaberč, parkiram, na parkingu niti enga avta.
Vklopim vejkarco in grem. Mal piha, mal zebe, ma, se bom že ogrela.
Tokrat jo mahnem mimo unih bio šol s pašniki, ker tam nisem šla še nikoli. Na momente sem že mal cvikala, da sem se zgubila, ker ni blo oznak, no, ma nekako le pridem do vrha. Megla in burja.
Nikjer nobenga. se vpišem in grem po znani poti dol. Pridem to tablce-smerokaza, na kateri piše: Škocjanske jame 3h45m. Pogledam tja čez..., kr je pa lepo videt, kje so,....oštja, ma to je djelč... Ma, dej, mati, sej imš cel dan....
In zavijem levo. Držim se oznak. Pod železnico se morš prow mal sklont...oštja, sem že stara.
Na letališču v Divači oznake za nekaj časa izginejo, a si mislim, najbrž zato, ker po letališču se ne hodi glih...
No, pridem v Gradišče, držim se oznak. In seveda, ne glede, da so, falim. Namesto na desno, grem levo. Zakaj? Če so oznake?
Ja, so. ma šele čez 50 m. Jast pa do tja ne vidim.
To mi res ni jasno, zakaj na razpotjih ni oznake na prvem drevesu, zakaj šele čez nekaj časa. Tam sigurno nisem edina, k fali...
Še malo.
Že sem skoraj tam. Do Škoc.jam ne srečam še vedno nikogar.
V Škocjanskih je kar nekaj ljudi, večina poslušam italijanščino.
Sevejde sem žejna, saj nisem imela s sabo nič, zato jo mahnem direkt na WC in se napijem za naprej in za nazaj.
Okej.
Pejdi, mati, zdej nazaj.
Med potjo ogromno drena. Pridem ziher po drnulje sem.
Še vedno nikjer nikogar. Hodim po gozdu. Le ptičke poslušam.
Zagledam na drevesu tablco: območje medveda. O, buh, nje glih tle... bejži, medo, mene plašit... in začnem kašljat, kokr da sem ne vem kako prehlajena.
Nazaj ne smem prav po isti, ker bi se spet povzpela skoraj do Vremščice. Alora, moram nekako proti levi. In grem. Zaslišim hrup avtomobilov. Agha, zdej bom hmali na cesti.
In res, pridem na cesto. Ne okol govort, ampak, najprej krenem proti Kopru, nakar se mi zazdi mal čudno...in se po pameti? obrnem in hodim proti Senožečam.
Kar slabo mi je delalo na cesti, kaj vse in česa vse ČLOVEK- NAJHUJŠA ŽIVAL ne odvrže iz avta v obcestne grape... Tista dva km, k sem hodila ob cesti, pr mej duš, da je blo miljon pločevink in piksen... Grwoza!!! Ej, folk, kje imaš pamet??? Doma laboratorijska čistoča, zunaj pa kaj? Ni važno? Sam, da ni pr meni doma? Zbudte se že enkrat!
Pridem do avta. Nikjer nobenga. No, verjetno je medtem časom kdo le šel, a mene ni bilo dobrih pet urc.
26 km sem zmazala. In 800m višincev. In spucala sem se.
Bravo jast.
Buuuuuu, prvi april:))
Ni komentarjev:
Objavite komentar