NA GRADIŠKO TURO, 21.7.2024

 Sej že veste vsi, ne, da ne maram plezarije? Ma, vsake tolk moram preverit, če to še velja, hihi. 

Zato sem bla kar takoj za, ko me je moj vprašal, če grem z njim na Turo. Sevejde ne po plezalni, niti Furlanovi niti Otmarjevi, ampak po pešpoti, kjer pa imaš tudi kar nekaj plezarije s štrikmi in klinmi. 

Včasih, ko sem bla še mulka, in ko smo poleti zvečer posedali v Vipavi na zidkih na placu, so se vedno planinci pogovarjali med seboj, da če lahko greš - si upaš na Gradiško turo, velja, da lahko greš tudi na Triglav. Sevejde sem jast vse to takrat samo in zgolj poslušala, o kakšnih podvigih na Turo nisem niti pomislila, kaj šele na Triglav...  

No, ma časi se spreminjajo in tudi Čuferca z njimi, tako da je Čuferca že bla tudi na Triglavu. ( ma, če me ne piči preverjat, če res ne,hihi, me vrh najbrž ne bo več videl:))

Nazadnje sem bla na Turi januarja 2020, dan je bil prekrasen in seveda sva šla gor popoldne, ko se sonček lepo upre v stene in te greje. No, tokrat sva seveda šla zgodaj, da sonca še ne bo, ker ko zapali v steno, te kuri, da ni za zdržat...

Vseeno je iz mene teklo kot iz škafa, predvsem sevejde zarad adrenalina, ker je blo treba tolk po štrikih in klinh, na več mestih pa sploh nič, pa bi blo za potrebo kaj tam...uffffff, ni to zame. 

Iz parkinga do vrha sva rabla točno eno urco. Da sem bla mokra ko cucek, je seveda pripomogla tudi ogromna vlaga v zraku, kar se lepo vidi iz fotke...

Nazaj sva šla okoli. Mimo kapelice in mojga bivšga, katerega sem se seveda spet zelo razveselila. Je res lep, ta moj bivši. :))

No, dans sem že skori pozabla, da sem se zaklela, da ne grem več na Turo, kaj šele na Triglav:))

RELIVE POSNETEK

GPS STRAVA

Popoldne pa na rojstni dan hčerke Sindis. 32 let že ima, a je, kot da bi včeraj, predvčerajšnjim rodila najinega prvega otroka. ( in se seveda zaklela, da nikoli več rodit, ma, sem morala preverit, če res ne, hihi)

Kako cajt hitro teče....

NA KRN - V ZIMO, 6.7.2024

 Ja, je treba tudi neki tazga doživet, da te lopne po butari, da v hribih ni šale...

Ob 5.30 smo se odpravili v Posočje, pred sedmo že parkirali na še kar polno zasedenem parkingu pred planino Kuhinja. 

Krn, Batognica...še vse v gosti megli. A, saj se bo skadila. Vsaj tako so obljubili, uni, k služijo z napovedjo vremena:).

Vsak svoj nahrbtnik, v njem dovolj vode, nekaj čokoladic, bonki, vetrovka ( k jo naš mulo sploh ni hotu vzet s sabo, ker bo vroče?!!!)  in soldki v tokvini.

In bejžmo. Že kmalu nad planino se spuščata dol dve osebi in glej ga zlomka, Ličko ( le kdo ga ne pozna?:)) je s kolegico že nazaj spodaj. Nas "potolažita", da je na vrhu megla in mraz, ...a, saj se bo razkadila.

Do megle krasen vzpon, travniki polni cvetja, res lepo. Rožic, kolkor čiš...

S počasnim tempom smo v dveh urcah na vrhu. V čisti zimi. Megla, burjačna, glih da me ni odpihnila....grrrrrr....brrrrr.

Na vrh ne gremo, saj zares nismo imeli kaj tam počet. Hitro v kočo. Noter polno. Vsi čakajo na lepše vreme. A, zaenkrat nič kaj ne zgleda, da bo. 

Hočem kaj popit, a saj smo še vodo vso s sabo prinesli. Nič nismo pili med potjo, ker nas ni potilo sonce. Le pri koritu spodaj smo vsak malo vode popili iz špine. 

Ajde, ma, vsaj nekaj, da dam zaslužit. Pogledam na cenik in me hmali kap. Čaj 3,00, radler 7,00 evrov, enolončnica 14 evrov ???? Že lani je blu dragu, k je bil radler 4,50, ma, letos pa?  

Ma, kar naj bo. Pa nič. Mal pogledam po mizah, če pijejo drugi kaj, vse prazno, ali pa imajo svoje. Ja, ni čudno. Tudi prav ni. Vem, da ne. Da oskrbnika morata dobit noter za vse. In da je helikopter draga zadevšna. Ma,...Bi morda pripeljal helikopter stapotjo robo, ko pa zastonj rešujejo koga, k je v sandalih? Sej bo.

Pejmo nazaj. 

Roke sem imela malodane v kockah, tolk me je zeblo. Le kdo pomisli na rokavice sredi poletja? Ja, ma, bo treba tudi to...

Na planini Kuhinja si nakupimo skute in sira in pejmo v Kamno, pod most in direkt v Sočo. Na regeneracijo. 

Na žalost smo bili prikrajšani za vse krasne razglede. Sploh mi je težko, ker je šel Patrik z nami, da bi videl, kolk je vse lepo. Saj je bil že enkrat z nami, pred osmimi leti, a pravi, da se ne spominja glih kaj preveč.

No, bo treba vajo ponovit. Saj ne škodi .))

FOTO ALBUM

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

BAŠKA, 29.6.2024

 Vsaj enkrat na leto pa moram tja. In to je ponavadi okoli mojega rojstnega dne. Ker je bilo to letos na dan srede in moj ni dobil dopusta, smo rekli, da jo mahnemo tja na dan ponedeljka pred praznikom. A, glej ga zlomka, ta dan ( in tudi na dan praznika) je pihalo v Baški za vse sowde in tudi vreme je bilo prow grdo... tako, da je šla Baška na čakanje- lepega vremena. 

In za vikend so obljubili lep dan, alora...BEJŽMO!!!!

Vsekakor se v sezoni splača vstati zgodaj, jast sem bila auf že ob 3:45. Ob petih smo se že lepo vozili. Brez enega samega zastoja ali gužve smo ob sedmih in par minutk že parkirali na parkingu pred bivšim vhodom v kamp Zablače. Parking za cel dan 20 evrov, tako kot lani. Ga pa dobiš tudi za 10 evrov. A, za en dan ne bomo komplicirali in bomo imeli avto čisto blizu, če bomo kaj nucali...

Seveda smo na plaži še dovolj zgodaj, da si lahko izberemo en lep pošto pod drevčkom, ki so v vseh letih že kar konkretno zrasli. Hihi, ko me je moj še osvajal, sva pršla s stoenko prav na plažo pred davnimi 32 leti. In o kakih drevčkih ni bilo ne duha ne sluha. 

V kopalke in ni lepšega kot zaplavat v miru do skakalnice. 

Mulc je sevejde skočil noter na glavco, jast pa.... malo morgen...po štengah gor in po štengah nazaj v morje:))

Kot vsako leto sevejde tudi letos ne moremo samo ležat na brisači in se hodit namakat v morje. Zato gremo okoli poldneva lepo na naš pohod do Mjeseca i natrag. Dobrih 10km pohoda. 

 Lani smo jo malo posračkali in s sabo vzeli zgolj pol litra vode za vse tri, zato sem letos mislila malo naprej in dala dan prej zamrznit 3 pol litrske flaške vode. In se je ta lepo talila po kapljicah tekom poti gor. Mojo sem imela v torbici in se niti ni ne vem kako talila. Pa gremo malo pod vrhom mimo para (najinih let) . 

Guten tag. Guten tag. 

Gremo dalje. Pridemo na vrh, malo počijemo, nakar prideta mož in žena za nami do vrha. Ona vijola v obraz, on malodane zelen. S sabo pa nič, razen palic. Pa jim moj ponudi mojo ledeno flaško vode. 

Vam povem, da smo jim rešili življenje. Možakar je šel v žep, ponujal 12 evrov v zahvalo...

Ma, čakte, mi smo vam sami ponudili vodo... vi pijte in se mal ofrišite z njo... Kar imejte flaško.

 Was?? Danke, danke, danke... 

Ja, ja, gud, gud... Pa še nekaj razlaga žena, da imata vodo v avtu, namesto, da bi jo vzela s sabo... 

Na, Čufer, si vidu? Pa smo rešli dva človejka. In če si tega onadva ne zapomnita do večnosti, pole pa res ne vem.... 

Pejmo nazaj. Do petih lepo voda-ležalka-voda-ležalka. Pod tuš v kamp ( pst, ne nobenmu pravt!!!:)) in še šetnja do naše betulce, kjer si vsako leto privoščimo fast fish food. Mmm, njami, vse sem zmazala, pa še poplaknla z eno birco. Cene hrane in pijače v primerjavi z lani okoli 20% višje. 

Še na obvezen obhod po starem delu Baške, še na pacico ( ko so ble še kune, je bila 2 evra (15kun), danes je 3,20). In to je to, mati. Svoj dan si doživela! Če bo v septembru še lepo vreme, se zna zgodit še en tak dan. 

Tudi za domov smo imeli srečo in se po dveh urcah tekoče vožnje lepo vrnili v Dobravlje. 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS