Pa smo spet na starih poteh. Na 10.obletnici. Lani si organizatorji zaradi (še vedno) morebitnih kovidnih ceremonij( raznoraznih papirjev-potrdil) niso upali do Trsta, zato so šli le iz Lukovca do Volnika in nazaj. Zato tudi nisem šla. Sem rekla: vse ali nič! (Sem pa bla tega dne zato na teku na Slivnici po sto lejtih)
No, letos pa je uspelo. Čeprav! Joj, ti vremenarji. Za milijon evrov je bilo napovedano na vseh mogočih vremenskih postajah, da bojo prazniki v obilici padavin. In marsikdo si najbrž zaradi tega ni drznil vpisat. Tudi jast sama sem si rekla, da če bo deževalo, ne grem! (Pa sem vseeno ves teden zbirala po omarah, kjere cune bom dala nase, da me ne bo premočilo do amena.:))
Na koncu pa smo imeli za pohod več kot idealno vreme! Sem pa tja se je sonček prikazal, ko smo prišli iz Volnika na asfalt, po katerem smo hodili kar kakih sedem kilometrov, pa je bil ves čas skrit, da nas ni preveč grelo. Če bi nam, že utrujenim, še vročina iz asfalta butala v glavo?....
No, pejmo zdej nazaj na začetk te naše pohodniške poti.
Na igrišču v Velikih Žabljah smo se zbrali za šesto uro zjutraj. Šefi so nam za spomin zrihtali lepe majčke.
Hvala. Jo bom s ponosom nosila. Ko bi naše none vedele, da danes obujamo spomine na njihovo trdo, garaško delo, boj za preživetje...
Ampak mi s sabo ne nosimo živeža, ki ga bomo v Trstu prodali, mi nosimo v ruzakih le živež, ki ga bomo med potjo sami zmazali. In tudi, mi ne bomo šli še nazaj peš. Kot so šle naše none. Po možnosti bose. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Modernizacija - avtobus, klimatiziran, nas bo popeljal nazaj domov. Znanost in tehnologija nas peljeta s tako svetlobno hitrostjo naprej, da bojo naši vnuki morebiti obujali spomine na to le s transponiranjem? O, đizs...
Dobrih 40 nas je zagrizlo v hrib in sonček nas je skozi oblake le delno pozdravljal.
Šli smo proti vasi Zavino in se spustili v dolino Branice.
Se povzpeli proti Lukovcu. Alpinisti :)) kar po železniškem podpornem zidu, ostali po poti, ki sta jo teden prej Vili in Tine malo počistila in pregledala.
Po dobrih sedmih kilometrih smo že v Lukovcu, kjer si na igrišču malo oddahnemo in povrnemo moči.
Pot nas naprej vodi skozi Kobjeglavo ( kjer včasih- zdej je to že 4 desetletja nazaj- nisem smela manjkat na plesu- hihi, bi najbrž ples kar odpovedali, če me ne bi blo tam:))
Nato se ob krasnih travnikih, polnih orhidej, jurjevk,... sprehodimo skozi Kosovelje in proti Pliskovici.
Tudi v slikoviti Pliskovici seveda ni manjkal visok mlaj.
Pliskovica je dobila ime po drobni ptici pliski-beli pastirici, ki ima tam okoli primerno okolje za svoje preživetje.
Pliskovica je znana tudi po mokriščih-kalih. Nekdaj naj bi jih bilo kar 18, a danes je obnovljenih in oživljenih 9 kalov ( Pot devetih kalov) in naš naslednji cilj za nekaj počitka bo Kal Mlačna.
Sedaj nas čaka kar strm vzpon skozi hrastov gozd proti Volniku, s 546 metri višine najvišjemu vrhu planote Žekenc.
Ker vse poti vodijo v Rim- torej na Volnik:)), se tu nimaš kaj izgubiti, zato smo kondicijsko malo bolj močni in hitrejši šli naprej kar po ta strmi ( jast sem si rekla: končno mal hriba in uživala v zares super lepem vzponu).
In zato tudi več časa uživali na vrhu. Na vrhu sta nas čakala člana italijanske civilne zaščite in nas postregla s čajem. Dokler ga ni zmanjkalo, ker so z njim v okviru pohoda postregli vse, tudi pohodnike, ki so prišli za 1.maj na Volnik iz italijanske smeri.
Vrh Volnika nam iz razglednega stolpa ponuja pogled na Tržaški zaliv, prek Krasa vse do Julijcev in tudi na moj hribček Školj in našo Goro ter Čavensko planoto.
Nekaj čez 21 kilometrov smo že prehodili.
Na Volniku nas je Tine počastil z odličnim svojim šalamom in sirom kmetije Slejko.
In Kete (katerega sem ime sevejde pozabla, ... ker je tko redko) je spet iz ruzaka vzel že ne vem katero potico po vrsti, ki jih je spekla žena Barbara.... in ki je bila super odlična! Ma, kolk potic pa gre v en tak ruzak? Ker jih ni tlo bit konca.:)
Sledila je seveda ena gasilska za spomin:
In pejmo proti dol...
Ko smo prišli iz hriba, smo morali po glavni cesti. Skozi Repnič
Mimo ( propadle?) Proseške postaje, v Prosek, kjer nas vsako leto pričaka transparent:
In že se po nerodnih stopnicah spuščamo proti Miramarju.
Še malo ob obali in naš pohod je po devetih urah uspešno zaključen.
BRAVO VSEM!
Vsak po svoje je imel nekaj časa za prosto po Prešernu, nekateri so šli na pjačo, nekateri v morje, nekateri smo samo klepetali in sedeli. Na pjač bi z velikim veseljem šla, a si nisem upala niti pod razno, da se ne bi zgodil isti scenarij kot pred 4 leti, ko je moral avtobus pod mus ustavit, ker sem si privoščila en pirček, ki mi je udaril namesto v glavo, v mehur... Grwoza!!!
Avtobus je prispel. Vkrcamo se vsi vanj, posedemo. Avtobus spelje in .... Začelo je deževati. Zdej lohku pada, kolkor če.:))
Premagali smo okoli 32 kilometrov, nekaj čez 900 višncev in prav lepo je pogledat na RELIVE posnetek, kje vse smo maširali:
Naslednji dan nato grem spet seveda na moj Školj in pogled proti Volniku, ki je tkooo zlo djelč, me nagradi z osebnim zadovoljstvom, srečo, potrditvijo, da je hoja nekaj lepega, zdravega. Enostavnega. Le copate obuješ. In greš. Skozi vrata na pot. Ni važno, katero. Vsaka šteje. Včasih je štela našim nonam za preživetje. In danes?
Meni tudi. In doživetje.
Čestitke vsem pohodnikom in seveda en velik HVALA organizatorju. Za še!
Živel 1.maj!
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar