24. VELIKONOČNI POHOD NA MALO GORO, 10.4.2023

 Kamenjci so letos organizirali že 24. velikonočni pohod na Malo goro. Jast pa se ga nisem do letos še nikdar udeležila. Zakaj ne? Ja, do 2003 mi itak ne bi zneslo prnest gor na vrh Male gore vsega mojga 110 kilskega zalogovnika ( no, morbit bi, ampak zakej bi se človk mučil?...je bilo do tistega leta tudi mišljenje v moji butari) in ravno na velikonočni ponedeljek je na Gradišču že 22 let organiziran Gradiški gorski tek, na katerem pa seveda nisem smela manjkat. Od 2003 sploh ne! 

A sem že lani sklenila, da letos pa grem na Malo goro. Seveda sem jo mahnila tja gor kar od doma. Nekaj pred osmo najprej v Skrilje in na zadnjem vinogradu na vrhu namesto po poti Skrlanke jo mahnem direkt v Kamnje, do kamor sem imela pri hiši od Viktorja glih tri kilometrčke zmazane. 

Najbrž mi ni treba posebej poudarjat, ker je že splošno znano, da Kamenjci slovijo kot odlični organizatorji. In tudi letos ni bilo nič drugače. Ko pridem do Viktorja, seveda Viktor na položaju z bogato mizo vseh tekočinic čaka na pohodnike, da jih postreže. 

Tudi sama si privoščim, saj je kar hladno, da me malo ogreje. Alkopost sem lepo zdržala, zdaj pa naprej po pameti. :))

Par besed pogovora, zanimalo me je tudi, kje poteka pot mimo lovske koče, kajti po tej nisem še šla. Po točni razlagi pa ja ni hudir, da jo zgrešim. In jo mahnem dalje. Po poti koscev.

 In naprej proti lovski koči, mimo lovske preže, do razpotja, ki desno pelje gor v hribček, proti koči.

Do tu sem srečala in prehitela bolj malo ljudi. No, ko sem prispela do l.koče-bivaka, pa je že bilo na daleč slišat živ žav. Privoščim si en čaj in pejmo direkt za kočo še do Male gore. Od tu do Male gore je le 500 metrčkov in res sem bla tik tak na vrhu. Tudi korak mi je zares lepo shodil in sem v vsakem prav uživala. Niti najmanj kake krizce,.... superca! 

A, tu je bilo pa že prav lepo videt množico, ki so na pohod prišli tudi iz oddaljenih krajev...iz okolice Trojan, pa iz Brd, Kanala.... 

Počakam na proslavo, zapeli so Castrovci, podelili so priznanja in kolače najmlajšemu in najstarejšemu, Grs-ju...

Po skoraj 40 letih sem srečala bivšo sošolko Ingrid in seveda nama ni zmanjkalo besed, kaj vse sva si imeli za povedat. Prav lepo, no. 

Dan je bil lep, čeprav kar hladen. Ni se bilo glih za slačit, no. Vsaj jast ne. 

Kaj, zdaj pa že domov? Ne....

Privoščila sem si odlično polento s košenino ( to so jedli tudi včasih kosci). In...

Meni se je še hodilo, zato sem šla še na Čaven. In ker je bilo še lepo in se mi je še hodilo, sem jo mahnila pa še na Kucelj. Na Kuclju si se na južni strani komot dal v kopalke, na severni pa v bundo:)).

Povratek še enkrat mimo Male gore, kjer najvztrajnejši ob zvokih harmonike uživajo v prepevanju lepih, domačih pesmi. 

Vračala sem se dol po tekmovalni in pri tablici Zvirk sem seveda zavila tja in šla še do Skrlanke. En glaž vode iz zvirka vedno paše. Pokukam še v škatlo na mizi, ki je namenjena sladkarijam, ki jih lahko kdo prinese in tam pusti. 

Na Skrlanki sem bila pred tremi dnevi s sinom Patrikom in ker je njegov korak dolg za štiri moje:)), sem seveda za njim  hmali dušo spustila, a hkrati vedela, da bo to zagotovo moj rekord vzpona, zato nisem odnehala do konca, pa magari krepam... in res sem prihodila svoj rekord.  Bravo jast! ....No, ma kej sem tla...nejk druzga povedat... aja. s sabo sem tisti dan od doma odnesla tudi eno flaškico antigripina in vrečko bombonov, da dodam tja v škatlo tudi sama kdaj pa kdaj malo prve pomoči. In glej ga zlomka... odprem škatlo in niti enga bonka ni bilo noter? Halo? So dobili nwoge? Bwo.... 

Do doma me čaka še dobre štiri kilometre. Pridem domov. Grem pod tuš. Na koncu seveda še ledeno tuširanje in izpod tuša sem prišla kot prerojena. In sam povem, ko se navadiš na to... ga ni bolšga filinga... res ne. 

Sem zadovoljna. Prav srečna. 

21 kilometrčkov in 1350 m višincev sem zmazala. Ma, še mi dejte tega...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS