Zdej je oktober, zjutraj ob 6.20 še tema in med tednom me mora vsak dan vejkarca zbudit....in o tem, da bi pa ravno takrat, ko zvoni, še spala ko angelčk, pej niti ne pričam...
O, dans, ko pa imam fraj soboto in bi lohk še zdej drejto drgnla:), pej ko zakleto ....zbudim se že pred šesto in nema boga več zaspat... O, buh, ni kej, je trejba vstat. Protokol in mal guglanja po kompu...
Oktobra se nam sonce prikaže izza Nanosa okrog osmih in posije meni direkt v kuhinjo... Misleč, da imam vse čisto, me kar mal kap zadane, ko gledam, na kolk praha sonce svoje žarke povsod meče.... Ojej, ma, ne, ne...pucala in premetavala praha sem pa tja pa že ne bom. Imam fraj soboto in jo bom lepo ponucala.
Hitro se vržem v copate, vetrovko, mojo toškico okoli pasu, in gas na mojga.
Na Kazalu srečam Jano Kotar Ilijaš ( super tekačico) in njenega moža ter familijo, kako pridno obirajo olive z oljk. Par besed in šibanac dalje. Pridem na vrh. Krasen dan. Ah, grem pa danes jast lepo mal krožit okoli mojga. Iz vseh strani se povzpnem nanj. En dan ta teden se je Alenka Stoparjeva preganjala z vseh strani v Vipavski Križ, jast se bom pa dans na mojga:))
In se spustim pri kapelici in šibam v Zavino. Pot kar blatna. In preorana od divjih svinj. Ni čudno, da se reče Zavinu Svinno.
V Zavinu srečam Primoža, ki tudi rad pride z ženo na vrh Školja. Tudi le par besed in grem naprej.
Pri škarpi pred Šmarjami drugič gor .
Vmes malo pogledujem po marelah, a so najbrž pobrane. Ker bi pa skor da morale bit. Po poti sem pa tja kako robidovno s palico stolčem in seveda vejčke s poti zmečem. Pridem na vrh.
Celo nisem sama. Mama je prišla s svojim sinkom nabirat jesenske plodove. Lepo. Spet se podpišem, počakam še na Planinca, da mi pocahna vzpon in pejmo nazaj po isti, a ne v Zavino, ampak v Šmarje.
In proti Vrtovčam. Pri koritu se končno napijem vode.
In jo mahnem pri koritu direkt na mojga. Tretjič. Okoli teh mojih vasic je približno 4 kilometrčke... skor, da ni tolk važno, iz kjere smeri grem še en bot...štiri jih je tako ali tako...
Na vrhu spet vpis. In še enkrat h koritu. Ravno, ko se pri koritu priklatim ven iz šume, prideta naproti dva pohodnika. Jast seveda ne znam, da ne odprem ust in ju kar vprašam, od kje sta prišla. In povesta, da sta predhodno na Vertovčevih poteh. Še preden bomo vsi v rosa conah in doma čemeli...
Iz kje pa sta? Iz Idrije... Ma, saj, mal ste nam znani, ja.. sej vi tudi meni... Mama in tata od Jošta Lapajne ( tudi super gorskega tekača) sva... Aja, sej rejs...In jo mahnemo skupaj do Vrtovč. Ona dva v Lisjake, jast pa še zadnjič na mojga. In ko se zadnjič vzpenjam, parkrat tako zagrmi v Mačjem kotu in taka tema je bla tam, da me je kar mal strah postalo...
O, šibaj, mati, hitro, da te kej ne šavsne....
Še četrti vpis, spet čakanje na Planincu, da ena ura mine ( to je mal smotano na Planincu, da mora ena ura minit, da lahko isti vrh še enkrat pocahnaš:( ) in zdej pa sam še spust do doma.
Evo, pa sem šla iz štirih smeri na mojga srčnega. Še eno - peto bi lohk šla, ma, pa drugič ...
22 kilometrčkov sem uživala. Ko sem pršla domov, me je prah še vedno čakal..., hihi, ma, videt ga pa ni blo več, ker sonce ni nanj sijalo...Alora, imam vse čisto... Jutre pa nekam drugam:))
Ni komentarjev:
Objavite komentar