7.KBK, 21.5.2016

Ma, kaj sem jast že kdaj napisala, da ne maram tečt sploh? In ta KBK je za v dolino sam za šprintat.
In jast, k so strokovni gledalci-tekmovalci  ugotovili, da ne znam tečt , ker tečem malo z ritjo levo, malo z ritjo desno,, moram zato pretečt še tolk več....  Ma, sam, zakaj ne bi rajši doma na kavču ostala? In ne tekmovala?  Ma, zato, ker potem ne bi nikoli in nikdar srečala toliko srčnih ljudi, tekačev, organizatorjev, ljudi, s katerimi si prjatu iz šube.  Na klik. Zastopiste? Zato!
In zato, ker ni samo spusta, je tudi hrib, ki pa meni da veselja in radosti. Ko ti na vrhu poplača vse "muke kristusove" in za gor in za dol.
In kakšen razgled smo imeli danes tekači-hodači na vrhu Blegoša! Božanski! Ne vem, če že kdaj tak v vseh teh sedmih izvedbah! 

Na štartu se nas je zbralo kar 128 tekmovalcev. Veliko jih je teden dni prej dalo skozi UTVV. 
Dan prekrasen, prijazni organizatorji so nas pričakali s kavo in pecivom ki ga je spekla KBK-jeva ženkica Silvana  
Točno ob 9.00 smo se pognali v hrib.

 Ne okol govort, ma jast sem se dala v moj hodaški stil prav takoj, ko smo iz asfalta zavili na stezo. Saj gre tudi tako. Saj veste, sovražim tek, Sam, kdo si ga je zmislu? 
Okrepčevalnica že v Leskovici, ajde, če je že, pa dajmo,.... požirek motnega v grlo, kozarec vode pa za vrat. In šibamo dalje. Na momente sem mislila sicer, da sem tudi na akvatlonu, ker pr mej duš, da smo šli čez enih petstodevetidevedeset vod...  Ojoj, kako bom jast tu skakala za dol čez vse te vode?  
Na prevzemališču palic pa se začne prvi del klanca, bi rekla položnega, ker pole, ko si že mal štuf le-tega, se začne pa konkreten del klanca.  Ma, mi je šlo.

 Večino poti sem za sabo imela Dareta, ( šefe TD Burja Vipava) , pred sabo pa Reščiča. No, tuki se moram ustavit za stavek.  V glavnem, če imaš Reščiča pred sabo, ne rabiš gledat, kje je pot, ti moraš samo za njegovimi kriki in vzdihi in si gvišno na poti.  Dokler se tudi Reščič ne zmoti. In tako je bilo tudi pri spustu od koče naprej, ko jast lepo za njim, on pa namesto na desno, naravnost. K sreči je bila Loni zadaj, ker se je morala še pofotkat na vrhu s sestro in Mojco, da je začela krićat: "Valeeeeennnnttttiiiiinnnaaaa?"
"Ma, kaj je? Ne grem prav? Ma, kako ne? Saj je Reščič že tam naprej pred mano?!"

Oštja, ma kje sem falila, jast nič ne vidim, kaj je treba gledat? " 

"Trake!" 

"Ja, trake, že že, kdo bo pa v tla buljil, da ne padem?" Ne morem jast vsega.  

No, bem in se vrnem na ta pravo progo. In gas v dol. Se mi zdi, da sem celo ene dve prehitela. 
Ja, sem hitra jast.  

Ne vem, sam, ko smo začeli kar naenkrat spet proti gor tejkat, sem na momente mislila, da gremo še en bot na Blegoš?  Ej, ni blo konca tistga hriba...

No, in pole pride končno in prav zares samo še spust. In, ko sem že jast drvela v dolino ko avion , pride čisto lagano sportski mimo mene Tinca, da sem morala prav pogledat, če slučajno jast sam na mestu ne stojim?  

Bem, v cilj sem pridrvela v dveh urah in 17 minutah. 

Čaja, vode, direkt sem se šla ofrišat pod vodo iz šlaufa, se preoblečt in veselica se lahko začne. 
Simon Strnad je dan prej praznoval r. dan in nama prinesel na krožniku torto, tako njami, čokoldano.

KBK, mi je moral hote nehote častit eno  , ker nisem vedla, da dobim tudi listek zanjo. No, sem pa pole še eno.  Ma ne KBK-ju povedat!  
Ričet je bil božanski, prav vsi od prvega do zadnjega smo bili izžrebani za praktično nagrado, podeljevanje nagrad najboljšim je bilo sploh slovesno, saj je bil z nami sam Tone Kosmač.   
Na koncu sva nakupila še sira in šalama in že smo doma! 
Ma, mi je Silvanca ukazala, da moram hitro spisat, če ne, mi drugo leto ne bo dala ričeta! 
In sem ubogala. 
Evo. To je to! 
Meni je blo vse, razen teka, super!    
Nekaj malega fotk iz podelitve, tudi zasilni rezultati so:https://photos.google.com/share/AF1QipO ... VqM1cwWmdB
Čestitke vsem!  Majči,   

VIDEO LT

UTVV, na 25km razdalji, 14.5.2016

Kje naj začnem?
V vsem tednu je padlo pri nas tolk dežja, da ga bi moralo za gvišno do danes zmanjkati. A, nema boga.
Ob 6. zjutraj se zbudim, pogledam na balkon, če kaj kaplja in ja, itak. Ma, ma, sam, kaj ga serje ta dež?
Vstanem, moj protokol, seveda vmes hitro pokukat, kako so štartali ultraši in ob osmih še polovičkarji in treba se je bilo uštimat, da prideva  vsaj eno uro prej na Gradišče.
Moj ZZ je zadnji moment dobil številko in sicer od Mirkota, ki se je pa odločil, da v takem slabem vremenu niti ne bo rizkiral, pa še noga mu nekaj nagaja.
Moj pa, tudi vsa bolehen, pristane, da gre, s tem, da se bo držal mene. Tolk mu bo pa že šlo. Hihi, še me mara.
Moja pričakovanja glede tekme? Kaj, kot bo šlo, bo šlo. Upam, da me koleno ne bo pustilo na cedilu. Če bo cajt tak kot lani, bo fajn, če ne bo šlo, pač ne bo šlo, če bo pa boljši kot lani, ja, pole pa sploh super, ne.....
Ogrevala se nisem prav nič, ker je padal dež. Edinole na  minus par kapljic sem non stop tekala.
Kot da bi vedeli, so malo pred štartom zavrteli en fejst komad od ZZ Topov. Tako, da dobimo mal gajsta. Če pa so še ziziči, o, pol pa sploh.
Zadnje sekunde nam je odšteval sam   cesar Teodozij. In gremo.
Začetek že takoj blaten, drselo je. Je pa dež ponehal. En cejt sem nekaj skakljala malo levo, malo desno, pole pa ....
Rezultat: še kar, no.... če se primerjam z Alešem, npr.

  No, prvi kilometri so mi šli kar fejst. Koleno je bilo tiho in jast sem pičila, kot pač upam. :)
Na okrepčevalnici pri koritih se mi je zdelo, da smo en dva tri.
Asfalt in do lovske koče Vojkovo, kjer je bila druga okrepčevalnica, sem lepo prehodila, brez kakršnih problemov.
Na okrepčevalnici sem vsakič nekaj vrgla vase. Rozine, banane, pomaranče, vodo, kokakolo, sol, iso... Bile so bogato založene, prav zares. Na Vojkovi koči je bila tudi juha. Pa paradižniki, kumare, pa salama,... ma, ni da ni.
No, po drugi okrepčevalnici se začne vzpon proti Pleši.
Ojej, še to moram mus. Lani je šel takrat še prvi iz 50-ke, Bojan Ambrožič,  mimo mene, ko sem bila že naprej od koče. Letos pa zmagovalca Marka Tratnika niti videla nisem, kar pomeni, da je že pri prvi okrepčevalnici šel toliko prej mimo. ( ker se malo prej združita 25-ka in 50-ka). Ma, to niti radar ne izmeri, kolk je šel hitro, res. Tudi drugouvrščeni Tomaž je šel mimo mene po par metrih od kapelice, kar je še kilometer pred drugo okrepčevalnico-kočo. Lani pa je drugi šel mimo mene šele pri cerkvi sv Hieronima.  Res jim je letelo. No, to sam tolk za tiste, ki tudi malo pot poznate.

Alora, bejžmo zdej mi lepo proti cerkvi sv Hieronima. Tam se začne, no in tudi konča edini tak, res konkreten klanec, da je treba mal škrge upalit. No, vsaj meni je ta ta hujši. Drugi klančki so pa taki, kar lepo prebavljivi. :)

V meglen vrh Nanosa-Plešo sem prišla v dveh urah in malo manj kot petih minutah.

Spet sem se napojila in najedla in že je sledil spust proti Abramu.
 Ja, saj po cesti je že šlo lepo, ampak po stezah in tistem kamenju... Uf, sreča, sreča, da nisem padla. Moj ZZ ves čas ob meni, govorila nisva skorajda nič, le vsake tolk me je pohvalil, da mi gre super. ( saj, če ne bi... ???)
Po cesti sem presenetljivo celo kar nekaj tekla.
In že smo pri Abramu.

                               Zadnja doza pri Abramu.:)


Spet kozarec kokakole, malo rozin , malo soli in dejmo gas še zadnjih sedem km.
Kar je bilo spusta, je šlo s tekom, po ravnem pa ne več. Ni. Ne gre. Bem, bomo pa hodili.
Skoraj sem mislila, da je fatamorgana, ampak je bilo res. Sonce je posijalo. Pa mi ni nič pašalo. Je bilo takoj prevroče. Ufff.
No, in pole pa prideva midva z mojim do kapelice na Lipah. Veste, ne, kje je to? To je pa moj teren. Res, da bivši, ampak, ga še poznam. U nulo! In zdrvim jast, kot da sem se komaj lotila. Moj kriči za mano, naj zažlajfam, bom padla po teh skalah in kamenju. Me ne bo on sestavljal skupaj, če pogrnem.

Ma, ja, ma mi gre. Ene dva bota me sicer mal spodnese, a se  lepo ulovim. Od Plaza do cilja sem letela ko puščica in šla mimo, ma, ne lažem, če rečem, enih 20 tekačev.

Še malo, že slišim napovedovalca, še malo.
Primeva se z mojim za roke in skupaj zletiva skozi cilj.

Čas? Nemogoč. Zame! 3:41:57. Kar je dobrih 12 minut bolje kot lani.   In, da sem v prvi polovici uvrščenih dam? Ker, saj veste, ponavadi sem v zadnjih 5 odstotkih uvrščenih dam. Presrečna sem. Zares. Zmagala sem. Še enkrat več.

                                    Sreča, veselje, ponos v cilju.... s Teo Bajc                        
 Moj ZZ se je takoj po tekmi odpravil v službo, jast pa sem se prav počasi in na izi spravila pod tuš. Čeprav mrzel, je pašal.
Potem smo malo poklepetali ob pijački, ki jo je za rojstni dan, ki ga praznuje jutri, častil Tonek.
Šele po dveh, treh urah sem postala malo lačna, da sem šla jest.
Dež se je spet začel ulivat, kot iz škafa, ma ne moreš verjet, no:
POGLEJ, KAKO PADA:
               

Ubogi ultraši in tudi na 50km jih še kar nekaj ni v cilju.
Počasi smo začeli čakat na najboljše ultraše. Časi so se napovedovali, da bojo okoli uro in pol boljši od lanskih? Halo? Res, da je bil zrak fajn, ma, kaj pa teren? In scanje dežja?

In res, v 12.urah in 8 minutah je skozi cilj kot prvi pritekel Toni Vencelj. Bravo! Kot drugi je deset minut za njim v cilj pritekel lanski zmagovalec Marjan Zupančič, tretja pa  s skupnim stiskom dvignjenih rok Tilen Potočnik in Ivan Hrastovec.

                                           Zmagovalec Toni Vencelj

Tudi Majčko sem dočakala, a kaj, ko sem morala, ravno ko se je šla preoblačit, domov, ker sem dobila prevoz. Bem, saj se vidimo že čez teden ....

              Končno sem  spoznala in objela tretje uvrščeno ultrašico Tajatajo.

                      Katja, Andrej(mož) in ena, k ne more bit tiho:)

Čestitke vsem tekmovalcem, organizatorjem, prostovoljcem.
Moja hči gre jutri ob 6.00 na okrepčevalnico na Plešo in tam ostane do zadnjega ultraša. Lahko, da bojo pa vsi hitrejši, da do šestih že grejo mimo?
REZULTATI

6. TEK ČEZ VELIKO GRADIŠČE, 8.5.2016

Moj ZZ nekaj boleha, stalno ga nekaj  boli, prehlajen, v rebra se je na firmi lopnil, da še kašljat ne more.... Nič kaj ni kazalo, da bova šla v Kozino. Pa še mene koleno boli.

Pa nekako zjutraj sprašujem, če bi šla midva samo odhodit ta tek??? 

"Če že grem, grem teč," pravi moj.,"Ja, še bolje pa bi bilo, če greš kar sama..."

 "A, da ja? Ja, pa grem, okej. Sej bom v dolino gvišno sam hodila. "Mhm.

Se spokam v avto in bejžmo proti Krvavemu Potoku. Pridem v vas Vrhpolje. grem k hiši, kjer vsako leto parkiramo avto. 

Zunaj, pred hišo, na terasi, se je najbrž kar pol vasi zbralo na jutranji kavici.

Odprem šipo." Dobro jutro. Ma, veste, lani je blo tuki prav fejst parkirat, ma kaj bi lohk tudi letos blo tako? " 

Smeh.
"Ja, seveda, vi kar parkirajte."

Se zahvalim, še beseda, dve humorja...

Zdej se vrnem mal v preteklost, to je kar 40, celo 45 let nazaj. 

Kot otroka so me, medtem, ko je mama delala, čuvali dobri ljudje. Starejša mož in žena ter njuna hči. Vsi invalidi. A so me kljub temu sprejeli medse, predvsem in tudi zato, ker so videli, kako se moja mama bori za najino preživetje. (Tu bi imela za napisat kar debelo knjigo.)

Oni so živeli v  Gradu, smo rekli. To je sedaj vipavski Lanthierjev dvorec v zadnjem delu. Včasih so bila tam stanovanja. Taka, uboga, a streha nad glavo je le bila. In ti dobri ljudje so imeli eno prijateljico, tudi invalidko,  ki je s svojo hčerko živela v Postojni. Veliko  so se obiskovali in ker sem bila tam vsak dan v varstvu, sem tudi sama postala kar del njih. 

Z odraščanjem in preselitvijo teh mojih dobrih ljudi v drug kraj so se na žalost tudi stiki  s Postojnčankama ohladili. A  za božič in veliko noč smo si pa še dolga, dolga leta pisali. Mislim, da je šele enih 10 let, kar si niti pišemo ne več. 

No, videli se vsekakor nismo kakih 30 zagotovo.

In zdej pejmo nazaj v včerajšnji dan.

Parkiram torej avto, par besed za smeh, nakar pristopi k meni gospa in me vpraša, če sem slučajno, po glasu sodeč, Vipavka?

Jast glih nekaj šarim po avtu, pa se obrnem in rečem, da  ja in hkrati, v isti stotinki, sem prepoznala to hčerko iz Postojne. 

" Marjana???"

"Ja!" 

Se objameva in ena drugi ne moreva verjet, kako je svet majhen. In kako mi že pet let parkiramo avto pred njeno hišo, pa se do včeraj še nikoli nismo videli. 

Računava, da mora biti kar enih 30 let od najinega zadnjega srečanja. Medtem se je seveda poročila v Vrhpolje pri Kozini. Ravno v hišo, kjer mi parkiramo avto.
Pa ne mi rečt...

Seveda ni zmanjkalo za klepetat, a ura za štart teka se je bližala.

Na hitrco se malo ogrejem. 

Točno 60 nas je stalo na štartni črti. 11.00 in gas.

Najprej v dol, v oster  ovinek, kjer so kolki že cvilili in nato v tak, lušten klanec. Nič hudga. A mene je totalka zablokiralo.

                          Še začeli nismo, jast pa že trpim ko pes...

 Kaj je bilo, nimam pojma. Ni in ni mi šlo, ma niti za hodit ne. 

Do prve okrepčevalnice sem imela le še tri za sabo. Tam vzamem fantu iz rok vodo in jast lepo maširam dalje. Naravnost. Pa slišim neko kričanje skupine Italijanov, ki so tam samo špancirali.

 Ma, si mislim, buh vej, kej jim manjka...???

Po enih 70 metrih se pa le obrnem in jih pogledam, kaj čjo imet ??? "No kvi, sinjora, kvi e gara!" In mi kažejo s prstom v drugo smer.

" Ma, kaj? Ma, kaj sem falila? Ma, kaj mi uni ni znal rečt, naj zavijem strogo desno, ko mi je dal vodo, al kaj?"

Bem, ta cejt, k sem se jast vračala, so me še tevi trije, k sem jih imela za sabo, prešišali. Ola, zdej sem že kraljevala na zadnjem mestu.

"Ojej, mati, tud če je dans nedejla, velja zdej uno : Ni vsak dan nedelja!"

Zame že ne . Že tako mi ni šlo, pole še falim, o boga mati jast....

Ja, nič, kaj. Maširam proti vrhu hriba. In dohitim moje konkurente. Pod vrhom bi spet čist komot falili in zavili desno. No, ma, tam sem pa še imela v spominu, da je treba levo. In gremo. Do vrha. En za drugim. 

Potem se začne vratolomni spust. In začnem divjati v dol, kot da hitim po zadnji kos, ki je še v akciji  -70 %. :))
Jast, k sem rekla, da bom v dol hodila, ker me boli koleno. Ja. Jast.

Najprej  prehitim možakarja in pole kar ene tri kilometre lepo tejkam za Italijanko. 

Okoli sedmega km sem prav zares slučajno pogledala v luft, da sem na drevesu videla eno tablo, s puščico v desno, kjer je z zeleno barvo pisalo TEK.
V cilju sem pole izvedela, da so tam skorajda vsi falili in šli naravnost, namesto desno.

V zadnjem km  mi pa, meni, (ki me tekmovalnost ne gane uopšte???), klikne na neke študije in začnem študirat, ma, kaj pa če je ta bejba slučajno v moji kategoriji in se bom jast pole zaradi ene sekunde tolkla po glavi in izgubila eno mesto, ki je oh in sploh strateškega pomena za obstoj sveta??? No koment. In dam jast še v peto brzino in švignem mimo nje.

Po pašti s pomidormi (Mirko, čitaš?) smo pri mizi tako klepetali in debatirali, ja, o čem drugem, kot o UTVV, da rezultatov sploh nisem šla gledat. Nakar me organizator pokliče, naj pridem po medaljo za tretje mesto.

In ko pole pogledam rezultate, vidim, da je una moja bejba, k sem šla v zadnjih 200m mimo nje,  stara glih tolk kot jast. Jast, ki nisem tekmovalna. Vidiste? Tako je.
En bot si, en bot pa nisi....Hihi, ma, če velja uno, da bodi to, kar si... Kaj pole, si, ali nisi? Hihi.
FOTO LT
REZULTATI

Od doma do doma naokoli: Dobravlje-V.Žablje-Vrtovče-Školj-Tibot-Ostri Vrh-Gaberje-Erzelj-Tabor-Planina-Tevče-Uhanje-V.Žablje-Dobravlje

V petek  je bil na vipavskem prekrasen dan. Moj je bil že fraj, zato bi  bil greh dneva ne izkoristit. Za ga pojest z veliko žlico.

Našmu ta malmu, k ima itak "ogromno dela " za šolo, se ni ljubilo iti z nama, torej hitro kosilo zrihtamo zanj, v ruzak dve majci za preoblečt, par bombonov, čokoladico, majhno flaško vode in bejžmo.

Najprej na moj Školj, pole pa proti vzhodu. Sonček je sijal, enga oblačka ni bilo na nebu. Je pa pihal veter, tako, da vročine ni bilo čutit. Sem imela mojo sto let staro bundo na sebi, ki je ne vržem proč, dokler mi ne bo razpadla. Ma, ne vem, če sploh bo razpadla, zakaj, ta bunda je pa res že dala nekaj skozi. Sigurno je stara več kot 30 let. Dala mi jo je kolegica, ko so jo že njeni strici in tete, pa še vsi njeni otroci ponosili. In še sama jo že 10 let gulim. V njej mi je vedno super. Če zebe, me greje, če je vroče, v njej kar ni hudga, če piha, se pot sproti suši, če pada dež, zdrži kar nekaj časa..., res super. Ma, če pa bundo pogledaš od blizu??? Se ti gvišno zasmilim. Kdo takoj pomisli, če sem jo kakemu klošarju ukradla.:) Sprana v nulo, potrgana od robide na sto krajih, rokavi pošiti, ... ( ojej, ma, zdej ko to pišem, se mi zdi, kot da sem en bot to že napisala? :))

Bem, zadosti o modi. Bejžmo po poti naprej. Torej, korakala sva proti novim destinacijam. Najprej v Lisjake, nad njimi je bil na vrsti hrib Tibot.
Po poti sva že opazila oznake za UTVV, ki je bila naslednji dan v kolesarski izvedbi. O tem, da so bile na enem mestu v križišču prestavljene na drugo pot, nimam besed. Res ne vem, kaj ima od tega tisti, ki jih je prestavil. Ker sem vedela, kam je treba, sem jih seveda premaknila nazaj na pravo mesto.

                                     VRH TIBOT - 392m
Iz Tibota sva se po robu odpravila proti Ostremu vrhu. to je temu, kamor tečemo na zadnjem oz. prvem PGT teku. Vendar, nikoli čez vrh, ker že prej naredimo obvoz nazaj v dolino. Tako, da tokrat prvič prav zares na vrhu.

                                 OSTRI VRH - 422m ---V dolini vas Gaberje

Kam pa naprej? Ja, na vrh Tabora, na cilj, da vsaj enkrat tudi nekaj vidiva. Spustiva se v Gaberje

                               Tam, na unem vrhu sva bila pol urce nazaj....

in po tekaški naprej proti vrhu Tabor. Spotoma sem še metulje za našo biologinjo Sindis lovila v fotomobitel.

So me kar razjezili, tevi metulji. Najprej se lepo nastavijo in glih, ko bi rad škljocnil, zletijo. Grrrrr. Ma, ene štiri vrste sem pa le uspela dokumentirat. :)

Pot do Tabora je res zanimiva. Ima kar nekaj znamenitosti, ki so zares vredne ogleda. Tik pod vrhom Tabora sva si v izviru Pod  Pajšto  natočila v flaško nove, dobre vode.

                              TABOR -423m- cerkev sv. Lovrenca.

Na vrhu sva se naužila razgledov :

                                                  NANOS

                                                  GORA

                                                   GOLAKI, ČAVEN,KUCELJ

Cerkev sv. Mihaela je stara že častitljivih 600 let. V 14. stoletju so Oglejski patriarhi imeli na vrhu Tabora grad.

Spustiva se proti Erzelju in jo mahneva naprej proti Planini.
Se seveda ustavila ob vsaki zanimivosti:

                                                Klematis

     Na vrhu Planine sem se  seveda morala  malo naježit od pogledu čez,  na mojga bivšega:

                       Malo pa še zahrepenim po mojem bivšem... :) Plaz-528m

Na Planini, ki je od mojega kraja oddaljena en dober pogled :), v svojem življenju še sploh nisem bila. No, sem jo pa tokrat prehodila. Z užitkom. Je pa raztegnjena kot kača.

Iz Planine sva se spustila proti Tevčam na Uhanje in ob reki Vipavi v Velike Žablje ter nazaj domov v Dobravlje.

Za najino izletniško pot sva potrebovala 7 ur. Dolžina je okoli 27 kilometrov. Sva pa, kljub temu, da sva špancirala zgolj po grićkih, zmazala okoli 1000 višincev.
Lepo je bilo. Naslednjič, ko bo lep dan,  pa je na vrsti zahodna stran mojega ta novga. :)

12.SPOMINSKI BUBIN TEK NA JAVORNIK,17.4.2016

Po včerajšnjem kompjuterskem dnevu ob spremljanju rezultatov v živo za 100 milj Istre in pozneje še za 8.Formaraton je bil danes na vrsti dan, da se tudi sama malo izkažem.
Hihi, ko bi jast marala tek. Čisti tekaški tek je tole danes bil in saj veste, to ni glih kaj preveč zame. 9,3 km dolga proga s 630m višincev da vedeti, da ni ravno hudih vzponov na poti in da je treba stvar, če hočeš biti hitro v cilju, kar lepo celo preteči.

 No, bem, bom tekla, kolkor bom upala in pole bo moj hod že dovolj dober, da tudi sama pridem do nove zmage.
70 se nas je zbralo pri gasilskem domu na Colu. Vsi smo kot ena lepa tekaška družinica. Ki bomo  pa jutri dobili novega člana, saj bo naša Marta postala nona.

Naj bo srečno v Rimu, kot rečemo 

No, ob desetih smo se pognali po cesti proti Javorniku. Tekla sem prva dva kilometra, kar je zame že super. Pole malo hodit, v dol malo teč, pa spet hodit, teč in spet hodit in počasi pridem tudi jast do cilja. Pohvaliti moram kar tri okrepčevalnice, na katerih sem seveda vzela vodo za požirek, predvsem pa mi paše, da se z njo malo oblijem po vratu in po rokah.

Ves čas sem imela pred sabo Radko, ki je neumorno tekla, jast pa pihala z mojim strumnim korakom za njo. 

Hihi, na zadnjem klancu me začne spraševat, le kaj sem jedla, da tako hitro maširam, jast pa seveda ne smem niti mrdnit, kaj šele da bi ji kaj povedala, se mi zdi da izgubim 1000 kalorij, če bi samo muuu rekla.  

Pa zdaj, Rada, ti povem, da nič nisem jedla, ali kaj posebnega pila, ali kaj... Kaj pa vem, tolk je šlo in to je to. Je pa šlo res hitreje kot lani, saj sem doma pogledala lanski čas in ta je bil lani za tri minute slabši. 

Ob koči na Javorniku se hitro okrepčam s sadjem in toplim čajem, pozdravim v koči znance, se preoblečem in že je bilo treba na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj na Col.

V avtobusu je dišalo po čemažu. Kako ne, saj so ga brali na veliko. Tudi moj ga je nabral eno vrečo, ki pa je zdaj že lepo zmiksan in spravljen  v kozarčkih.

Utečena ekipa nas je v gasilskem domu lepo postregla z odlično pašto, kuhano sproti, tudi za vegete, 

na mizah je bilo sokov, kolikor hočeš, postregli so nam s sladoledom, malo smo pokramljali

 in že smo bili pri podelitvi. Danes sta zmago domov odnesla  domačina Petra in Marko Tratnik. Bravo!

Tudi sama sem stopila na tretjo stopničko, a ne zato, ker sem bila turbo hitra, ampak zato, ker ni bilo med 56 minutami, to je čas zmagovalke in drugo uvrščene in med uro in devet imut, kolikor sem sama potrebovala, nobene druge bejbe. 

Ma, seveda, da priznam, da tudi meni paše stopit na štengco. Ne glede.  

Tako. Na koncu se je voditelj Sandi še lepo vsem zahvalil, nas povabil naslednje leto na 13.tega, mi pa njemu in odpeljali smo se domov.  

Čeprav ne maram teka, moram rečt, da je bilo lepo. Vse je bilo lepo. :))) ( razen teka, hihi)

FOTKE