Po dolgem času nekaj, kar mi je namazano s putrom in marmelado na kruh:))... tekma, seveda po mojem patentu in navijanje ter druženje s starimi in novim tekaškimi znanci. To, kar šteje.
Gradiški gorski tek je res lep tek, s tradicijo, tip top organizacijo z minimalnim številom članov društva TD Burja Vipava, ki zadevo spelje v nulo in seveda k temu pripomore tudi KS Gradišče in kmetija Avin, ki nas vedno dodobra nasiti s super joto in klobaso, kozarčkom domačega vina, pa da na domač kruh ne pozabim. Mljask! Boljše, kot bi jast skuhala, hihi.
Alora. Mojmu se ni šlo. Grem pa sama. Upalim moj porše nekaj čez osmo in gas proti Gradišču. Vpis, malo klepeta in ob devetih jo lepo mahnem proti Škavnici. Zrak za ga jest z žlico, dan prekrasen, proga označena v nulo ( da Mile spet ne zgreši, sem dala na pot, ko se zavije proti Škavnici eno veliko vejo, da bo ziher ziher:)) in komaj dobro se ogrejem, že sem v cilju.
Poškljocat prekrasen pogled in počasi se spustim do mojega navijaškega poštota, ter počakam na prvega.
Jok, brate, odpade!!!!
Danes bo to kar prva in ne prvi! Bravo, bravo in še enkrat bravo, Lucija Krkoč. Fantje, učte se, hihi.
Nekaj sekund za njo ji sledi zmagovalec Uroš Rozman, pa drugo uvrščeni Blaž Marinč, tretji pa legenda Simon Alič. Pri damah pa Luciji sledita Klementina Lemut in Sara Stopar. Ja, to je še vedno ista Sara, ki je NIKOLI, AMPAK ZARES NIKOLI ne prepoznam. Pa sem jo že miljokrat vidla in tudi miljon imen poznam od vseh tekačev, ampak Sare? Zakaj ne, najbrž niti uni tam zgori ne ve... Sori, Sara.
In tako dalje navijam za vse do skoraj zadnjega.
Do okrepčevalnice, malo čaja, malo unga, malčk pofarbanga, eno banano, eno japko in ravno, ko pogrešam Toneka, kje je, se mi oglasi izza enga grma. Pa pejva skupi dol. Da mal počikulava.
Seveda ne smem mimo mojga bivšega, danes je bil dan res za bogove in tudi razgledi so ponujali božanske napitke:
