Damči je hotu it mal obujat spomine, ko je 4 dekade let nazaj kolesaril na Maratonih Franja.
Da mal podoživi te filinge ... In sva šla...
L Etape Slovenia se je že četrto leto dogajal v Kranju. Tip top vrhunska organizacija. Pri kateri ima prste vmes tudi Matej Mohorič, k sem ga imela možnost škljocnt od blizu...
Sama sem seveda šla zraven mal firbca pasit, in po štantih igrat nagradne igre. ( sem kar neki robe prnesla domov...marejlo, brisačo, kapo s šiltom, bufico, tune...)
Ja, če sem že tam....
Hehe, Gorenjska banka je imela fejst igro. Usedi se na bicikl, goni bicikl vsaj do 35 km/h in greš v žrebanje za glavno nagrado - Garmin vejkarco. Glih še ta mi manjka, hihi.
In me en dečko prepričuje, naj se usedem gor, saj bo, saj bo...
"Ma, ja, se mi boste smejali, k ne pridem nikol do 35 na uro... "
"Ne, ne, gospa...pejte probat, sej grejo tudi otroci."
" Ja, otroci že, že, ma, jast sem že stara koka, od 60-ih ( skor)"
Ma, mati, bejži, kej pej...sej nimaš kej zgubit.
In se skobacam na trenažer. In začnem gonit. In gonim, gonim,....
"Gospa, menjajte brzino na višjo..."
"Ma, kdu pej zna na tej mašini kej menjavat brzine, hehe?"
In mi možakar menja na višjo... Se je najbrž hmal kesal, kej me je prepričal...hihi.
No, in kaj pa vem, v kaki minuti pridem jast do 35...
Priznam, da sem se dejlala, kao da je blo izi, ma, meni so se nwoge tresle od hudga še pow ure pwole:))
Za šenk mi še skuhajo fino kavico in šenkajo eno bufico. Tenkju.
Počakam, da se tekma začne in pejdi, mati, zdej ti na Jošta.
V gugl maps vtipkam, naj me vodi na Jošta, dam na pohodniško varianto. 6,2 km. Glih ko šus.
In grem. Po zemljevidi, k mi ga kaže gugl.. Hodim, hodim, mimo dveh skakalnic,
zavijem z glavne ceste na levo, se začnem vzpenjat in pridem v vas Rakovica. Pot me še vodi naprej, vse super. Pridem do šume in sled kar hkrati izgine. In pot tudi!!! Ja, kej pej... meni se ne sme izit, da bi blo okej. In lutam, mal sem, mal tja...sledi poti nikjer. " Zavijte proti severo zahodu!" mi pravi guglova tjeta.
Ma, kej čem jast vejdt, kje je severo zahod, sej nejsm doma... sem v Krajni... Grwoza! Neč. pejdi nazaj. ( sej že veste, nje, da sem jast v orientaciji vele pametna?)
Pridem do prve hiše, vprašam eno tetko, če bi vedela, kako se pride do Jošta, mi razlaga, da vidi, da tekajo tu mimo nanj, ma, da ona še ni šla nikoli tja gor, ma, da vidi, kje grejo..in mi kaže, kje. In grem jast, wasu nazaj še en bot tja gor, kamor mi je kazala...pot je bla, sicer že mal zaraščena, ma bla je...in hodim, hodim, in ???? Ja, kej pej...naenkrat konc poti. O, ja, mati, zdej vejš, kolk je ura. Obrni se ti lpu nazaj in pejdi na kašn drug hrib...
Za hvala lejpa mi je še baterija že začela it proti zadnjim 20 procentom.. Če mi jo zmanjka, glih ko se v šumi komplet zgubim, še buh me ne dobi tam notr...:)) ( sem jo pa porabla zaradi Drajva, pa za pot do prizorišča v Kranju, pa za škljocanje....)
In grem nazaj. Pa vidim tablo Šmarjetna gora. To bo zame. Označena zadevšna!
Glih takrat grejo prvi mimo,
Mal pokričim, vidim kar nekaj vipavskih dresov in grem proti Šmarjetni. Po asfaltu skoraj do vrha. Malo prej zagledam ogromno shojeno stezo.. Agha, tu bo najbrž bližnca. In grem jast po njej. Pejdi po najbolj široki, za ziher, ja, sej grem... in hodim in kar hkrati se že spuščam. Dohitim ene dve bejbe, jih prašam, kdaj pej bo vrh Šmarjetne gore in uni velik hotel, k se ga vidi od spodaj gor?
Pa me čudno gledasta...."Ma, gospa, tu se zdej že spuščate nazaj dol proti Stražišču...A, še niste bila na vrhu? "
"Ma, sevejde de nje..." Po najbel široki sem šla in tud ta nej bla ta prava... sej bo.
Mi razlaga, kam naj grem in pejdi, mati, nazaj gor in končno sem na ta pravi poti. Sej bo. Svetovno prvenstvo v zgubljanju je gvišno moje...Ma, tudi Guinessova knjiga bi bla powhna mojih zalutanj.
Lepi razgledi na Kranj in okolico.
Prosim v hotelu, če imajo polnilec, da si vsaj malo napolnim baterijo in mi ga res posodijo. A, kaj, ko ni bil polnilec ta pravi...
Na wc-ju me ena gospa pohvali, da sem šla mimo nje hudo hitro in v momenti smo prjatlce...
in že sediva na terasi, malo poklepetava, zvem, da je iz Tolmina, a živi v Kranju, da veliko hodi, a ne tko hitro ko jast... Pa še jast njej povem nekaj o meni...
In dobim sms od Damčita, da je že v cilju. Jast pa na vrhu hriba. Glih mu še napišem, naj me počaka pr avtu in tema v telefonu. Bem, zmenla sva se, hihi.
Se poslovim in že šibam dol k njemu.
Mu je šlo fejst, a je raje zavil na 80 proti cilju, ker so ga začeli neki krči martrat. Ker, drgač je bil prijavljen na 130km.
Ko sem gledala njegovo statistiko na Stravi, me kar srh... 80km/h ste šibali dol? Ma, še z avtom ne grem tku hitru... Sej bo.
No, skori 22 km in 600 višincu sem pa le zmazala. Če se ne bi zgubljala, bi blo manj, hihi.
