Dva tedna pred veliko nočjo je datum rezerviran za tradicionalen pohod iz Ajdovščine na Sveto goro.
Tokrat je datum sovpadal tudi s 84. obletnico nemškega napada-bombandiranja na našo nekdanjo prestolnico Beograd. Kam danes svetovne razmere napeljujejo? Naj bo to datum za opomin, naj se to nikoli več ne zgodi ali datum za strah pred morebitno ponovitvijo? Grwoza....:((
No, pejmo romat za prvi namen in še za mojo Jožico, da čimprej uide iz špitala🙂.
Vremenarji so nekaj plašili s hudo ohladitvijo, dežjem, a pri nas seveda največkrat naredi nekaj po svoje burja, ki nas je spremljala vso pot. In to konkretna!
Ob 5.45 se mi pri hiši pridruži sosed Danijel in skupaj mahneva do Ceste, kjer četico 40 pohodnikov pričakava ravno na križišču za Vipavski Križ. Ker smo krenili na pot pol ure prej kot druga leta, se je dan šele prebujal, a četica se je do Ceste s strumnim korakom zagotovo že dodobra prebudila.:)
Skozi Skrilje do Kamenj, kjer nas vsako leto pričakajo kamenjske žene, ki nas postrežejo s kavo, čajem, keksi. Ob kratki molitvi nas požegna še župnik in že hodimo proti Vrtovinu. Povečani še za par pridruženih pohodnikov, med njimi seveda tudi 88 letni (čez dva meseca bo že 89) legendarni Anton Kreševec.
Burjačna nam kar konkretno premika naša telesca, a korenike se ne damo.
Do zadnje hiše v doooolgeeeem Vrtovinu bi sama še nekako znala, a ko zavijemo v gozd, po stezah, se pa meni brez vodiča seveda vse sesuje.... Kam? Levo, desno, naprej, nazaj?
Pa že tolk botov sem bila, pa se še vedno vsakič znova čudim: " Ma, tle pej že nejsmo šli lani??? Jast grem tlele prvič?! Nad Vitovljami v tem kostanjevem gaju zagotovo še nisem bila!!!" Ne pa...Japajade, mati. Glih tuki smo šli... To sem pač jast... rekorder v zgubljanju, če sem sama! :))
Po 19-ih kilometrih smo že pri domu našega vodiča Vladimirja. Vsako leto nas postreže z domačimi dobrotami in tudi tokrat je seveda tako, Ker bi burja zunaj vse odpihnila, nam je letos zavetje ponudil v sosednji kamniti hiši. Vse smo zmazali! Od super salame, ocvrtih kož, do Tamarinega štrudla! Mljask! In zares en velik HVALA vsem, ki nas tako lepo pocrtate.
Sedaj počasi sledi najtežji vzpon nad Lijakom. Res je strm in tudi na momente kar nevaren, a smo ga lepo premagali!
Ker smo šli počasi, sem spotoma nabrala konkreten šop špargljev. Jih je res veliko letos. ( le da jih meni na mojmu hribčku vse drugi poberejo.):)
.jpg)
Še prej pa seveda brez ene gasilske ne smemo naprej.
Z Danijelom sva jo mahnila kar naprej po cesti.
Na vrhu pa .... prekrasen obrok razgledov na naše pobeljene gore. Krn, Rombon, Triglav.... In na drugi strani do morja. Mljask. Res lepo.
Pomolit in se zahvalit za vse. In naj se zgodi tudi naslednje leto.
31 kilometrčkov in 1300m višincev pa že ni kar en mačji kašelj. Zato čestitke prav vsem pohodnikom, ki smo zmazali to lepo pot.
