PEŠ NA SVETO GORO IZ AJDOVŠČINE, 6.4.2025

 Dva  tedna pred veliko nočjo je datum rezerviran za tradicionalen pohod  iz Ajdovščine na Sveto goro. 

Tokrat je datum sovpadal tudi s 84. obletnico nemškega napada-bombandiranja na našo nekdanjo prestolnico Beograd. Kam danes svetovne razmere napeljujejo? Naj bo to datum za opomin, naj se to nikoli  več ne zgodi ali datum za strah pred morebitno ponovitvijo? Grwoza....:((

No, pejmo romat za prvi namen in še za mojo Jožico, da čimprej uide iz špitala🙂.

Vremenarji so nekaj plašili s hudo ohladitvijo, dežjem, a pri nas seveda največkrat naredi nekaj po svoje burja, ki nas je spremljala vso pot. In to konkretna! 

Ob 5.45 se mi pri hiši pridruži sosed Danijel in skupaj mahneva do Ceste, kjer četico 40 pohodnikov pričakava ravno na križišču za Vipavski Križ. Ker smo krenili na pot pol ure prej kot druga leta, se je dan šele prebujal, a četica se je do Ceste  s strumnim korakom zagotovo že dodobra prebudila.:)

Skozi Skrilje do Kamenj, kjer nas vsako leto pričakajo kamenjske žene, ki nas postrežejo s kavo, čajem, keksi. Ob kratki molitvi nas požegna še župnik in že hodimo proti Vrtovinu. Povečani še za par pridruženih pohodnikov, med njimi seveda tudi 88 letni (čez dva meseca bo že 89) legendarni Anton Kreševec. 

Burjačna nam kar konkretno premika naša telesca, a korenike se ne damo. 

Do zadnje hiše v doooolgeeeem Vrtovinu bi sama še nekako znala, a ko zavijemo v gozd, po stezah, se pa meni brez vodiča seveda vse sesuje.... Kam? Levo, desno, naprej, nazaj? 

Pa že tolk botov sem bila, pa se še vedno vsakič znova čudim: " Ma, tle pej že nejsmo šli lani??? Jast grem tlele prvič?!  Nad Vitovljami v tem kostanjevem gaju zagotovo še nisem bila!!!"  Ne pa...Japajade, mati. Glih tuki smo šli... To sem pač jast... rekorder v zgubljanju, če sem sama! :)) 

Po 19-ih kilometrih smo že pri domu našega vodiča Vladimirja. Vsako leto nas postreže z domačimi dobrotami in tudi tokrat je seveda tako, Ker bi burja zunaj vse odpihnila, nam je letos zavetje ponudil v sosednji kamniti hiši. Vse smo zmazali! Od super salame, ocvrtih kož, do Tamarinega štrudla! Mljask! In zares en velik HVALA vsem, ki nas tako lepo pocrtate. 

Sedaj počasi sledi najtežji vzpon nad Lijakom. Res je strm in tudi na momente kar nevaren, a smo ga lepo premagali! 

Ker smo šli počasi, sem spotoma nabrala konkreten šop špargljev. Jih je res veliko letos. ( le da jih meni na mojmu hribčku vse drugi poberejo.):)

V Ravnico in sledi samo še asfaltna podlaga.... 

Še prej pa seveda brez ene gasilske ne smemo naprej. 

Križev pot se je pričel ob 14.30 in mi smo prišli na izhodišče glih par minutk prej. 

Z Danijelom sva jo mahnila kar naprej po cesti. 

Na vrhu pa .... prekrasen obrok razgledov na naše pobeljene gore. Krn, Rombon, Triglav.... In na drugi strani do morja. Mljask. Res lepo. 

Pomolit in se zahvalit za vse. In naj se zgodi tudi naslednje leto. 

31 kilometrčkov in 1300m višincev pa že ni kar en mačji kašelj. Zato čestitke prav vsem pohodnikom, ki smo zmazali to lepo pot.

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPX

ALBUM

NA STARA VSAKDANJA POTA, 30.3.2025

 Prow srbele so me nwoge, da grem po dolgem cajtu spet enkrat na mojga bivšga in še naprej po poteh, ki sem jih pred desetimi leti ( ma, nje že tolku?) vsakodnevno obiskovala.

Sicer sem si želela it dan prej na Pohod Valentina Staniča, sevejde na ta dolgzga, iz Solkana do Sabotina in naprej po grebenu vse do Korade in Kanala, kar bi zneslo enih 26 kilometrčkov, a me je blo mal "strah" slabga vremena in tudi tega, da pot ne bi bla označena...Ker, sej že vemo, nje, za katere zadevšne sem jast specialist? Ker, sicer si se moral prijavit, a na poti si bil pač prepuščen sam sebi...In tako bi obstajala možnost kašnih helikopterskih iskanj:)) Pa sem lepo ostala doma...in šla na moj Školjčič. Ma, drugo leto pa, mi ne uide!!!

Avto sva parkirala v Vipavi na praznem parkingu vojašnice in stadiona.

Ob kasarni sva jo mahnila proti Vrhpoljam, pri kapelici prečila cesto in po dobrem kilometrčku se končno začne moja strast - hribček! :)) Ob poti je bilo veliko špargljev, ki sem jih sproti brala in kar lepo papcala. Mimo Starega gradu 

in lepo počasi proti Plazu. Marička, se pozna, da po tej poti ne hodi več ta stara Čuferca.... Ojej, sej tu sem jast:))  Če bi jast hodila, ne bi bilo na poti enga kamna, ki bi me na poti lahko spodmikal, vse bi blo čisto ko suza. Tako pa moraš še za gor pazit, da te ne spodmakne, kaj šele za dol. Da niti ne pomislim, kaj je, ko je mokro...

Prideva na Plaz. Ja, tle pa moram priznati... sej je tudi na mojmu lep razgled, a čez razgled na Plazu ga pa ni. Res lepo. 

Najeva se razgledov in pejva naprej. 

Sedaj pa naprej po isti, kot bo čez teden dni tekma - 24. Gradiški gorski tek. Zadnjih 500m proti Škavnici sem kar sopihala, a z užitkom, in ko prisopiham na vrh, vidim par, ki sedi na klopci. Ona vstane in: "Živjo, ZZ Topka!" 

???? Ma, kej vidim jast prow ???

"Ma, Varinejčka, ma, kej si ti?" O, kako sem se jo razveselila. Saj je nisem videla, ma, blizu leto dni. Ker jo je poškodba ustavila in je na tekmah ni bilo več. Malo poklepetamo... sej bi še, ma, je kar pihalo in kar ohladila sem se, zato je blo treba dalje..

Do Abrama je še dobrih pet kilometrčkov. Lepe poti. A, grrrr, polne klopov. Že pred vstopom v kočo sem zmetala s sebe enih pet komadov. 

V koči si privoščiva dobro papico. ( Alkota pa nič- je alko post!) 

Malo poklepetamo z Darkotom Bajcem ( možakar, ki je bil eden prvih "naših", ki je opravil s 100 milj Istre), skupaj se razveselimo novega svetovnega rekorda Domna in zmage Anžeta in pejva počasi nazaj v dolinco. 

Seveda sva na povratku nabrala eno borško čemaža, da naredim doma pesto. 

Doma pod tuš, vse cune v stroj, spet spravit s sebe nekaj črnih lumpekov, malo posušit čemaž in ga zmiksat ter dat v kozarčke ( ma, sam trije majhni so ratali s polhne borške:)) 

Zvečer grem spat... in kej me zdej srbi????... Ma, sej ni res, pa je... ma, kolk jih bo še??? Še ene štiri sem si morala izpult.... Grrrrr. Pa sem si pošpricala noge, prej k sem šla.... ma, ta bot ni pomagalo nič. 

Pazi to! Moj pa niti enga! 

Ma, ja, sej bo....

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

POHOD ZA AFŽ PO VIPAVSKIH BRDIH, 8.3.2025

Zjutraj se odpravim jast kao na moj Školj. Pridem jast po 400m do prvega križišča, k pelje proti naši cerkvi. Mal postanem in si rečem...ma, mati, pejdi ti dans mal več... Dan je lep, dej si en fejst šenk za afž. 

In zavijem proti cerkvi in maham naprej proti Brjam. 

Čez most reke Vipave in po drugi strani nazaj proti Žabljam, kjer poznam bližnjico za Cinke. No, v tem vzponu me je kar konkretno prestrašil ovčar, ki je zelo gajstno čuval svoje ovce, ma meni z lajanjem pa kar pognal strah v kosti. Ni gejnal, ni gejnal...

Mimo Koronovih in gas do Sv.Martina. 

Pod Sv. Martinom se ob kalu nahaja mogočen dren, ki tako lepo cveti, da sem se morala ustavit in ga par minutk občudovat. Gospa, ki je tam blizu rezala grmovje, mi je zaupala, da se s tistega drena nabirajo drnulje že krepko čez sto let, kar nekaj generacij nazaj je naštela, ki so se že sladkale z njimi. Bravo.

Ob poti proti mojmu Školju sem srečevala le pridne vinogradnike in oljkarje, ki so opravljali spomladanska dela. 

Mene pa so za praznik žena pozdravljale prekrasne pomladne rožce...

No, krasen dan  mi je malo pogrenila in me zameglila z divjanjem skupina motoristov, krosovcev. In to tri bote! Sem jih morala kar malo prekl..., ker se ne znajo mal pristavit, če vidijo, da gre po poti človk, ...pa, magari samo jast.??? Grrrrr.

Iz Školja jo mahnem še na Tibot, na Ostri vrh,

se spustim do Tevč

in v Uhanjah lepo ob reki Vipavi nazaj domov do mojih Dobravelj. 

25 kilometrčkov sem zmazala čisto na tešče. Nič pila, nič jejla. Ker nisem imela s sabo nič. Vem, ni prav, ma...tko je ratalo. 

Mi je pa Damči, potem ko sem v vrt posadila kilo česna in kilo čebulčka, skuhal njami večerjo.  Njami. 

ALBUM

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

POT SEDMIH SLAPOV, 12.1.2025

 Dan bo lep. V hribih led al pa flck, zato bo treba na morje? Našo obalo sva že sto botov obdelala, zakaj se ne bi en bot zapeljala do Buzeta in šla nekaj novega? 

"Veš vse, kam, kako, koliko?" 

"Ja, do Buzeta 86 km, parking pred Istarskim Vodovodom in potem vse označeno z belomodrimi oznakami. Pot je dolga okoli 16 km, krožna, nekaj malga tudi za poplezat, a je vse zelo zavarovano s štrikmi...Vode-dežja je blo zadosti, tko da bojo po mojem vsi slapovi in tolmuni polhni vode. Ker polejti se zna zgodit, da je suša, alora, ni vode..."

"Okej, pejva!"

In se že voziva proti Buzetu. Danes je vse izi, vklopiš gugl zemljevid in te pelje. Včasih? Jast bi ponucala pol dneva sam za tja pridet...:))

Na parkingu je bil le en avto, no in še drugi - domačin, ta si je pa avto sesal- nedeljsko čiščenje. 

Se uštimava. Pitam ja gospoda, gdje ide ovaj put sedmih slapova?

 Pokaže na kjero cesto it in pejva. Res se že kmalu zagledajo prve table. Pred mostom na levo in lepo ob reki Mirni kar nekaj časa mimo  zunanjih fitnes naprav ( zakaj pa mi ne mormo imet kej tazga u Wajdušni?)  do začetka kanjona.

Po kakih dveh kilometrih se že srečamo s prvim slapom in hitro še drugim in tretjim. ( Zagon, Bačva, Vela peć) Zdej meni neki ni jasno. Ti naj bi bili na Dragi, a ko sem malo guglala po zemljevidih, mi kaže, da so na Pivki? Kej je zdej res? Bwo...

Ob poti je tudi raj za plezalce. Kar hude in konkretne stene, v katere mene sevejde ne spraviš niti pod točko razno. 

Kaj kmalu se začne steza strmo dvigovat. Pomagajo nam štriki in zajle in tudi železne štengce:))

Malo je za popazit, saj je proga ves čas zaradi dežja spolzka in tudi na nekaj mestih kar ledena, ker sonček do tja ne pride. 

Ko se povzpneš do vrha, je treba levo. Po oznakah. In midva? Ja, če sem že prvak v zgubljanju, zakej bi blo dns kej drgači,...in greva na desno... In hodiva sicer po stezi, a čez kakih 500m le rečem mojmu, da najbrž to ni to? Ni oznak nikjer! Hitro pogledam na Stravo in vidim, da je sicer pot kar popularna, a bi po tej poti midva konkretno pot skrajšala in prišla ven na drugi strani, skoraj na cilju. O, đizs, pejva nazaj...

In kaj bi zamudila... krasen slap ( Mala peć) s tolmunčkom ...za se kar v vodo vreč...

Po tem slapu sledi kakih 4-5 km kar dolgočasne poti, zaradi dežja kar konkretno blatne, parkrat sva bila obtežena z blatom do gležnjev. In bognedaj ne gledat stalno v tla pa stalno gor, kajti tudi podrtega drevja je bilo kar nekaj čez pot - idealno za se vanj zaletet.

No, Napoleonov most je še vmes...Ta stoji, kot bi ga danes postavili. 

Po kakih devetih kilometrih prideva v vas Kotli. Tu sledi obrat nazaj ob reki Mirni proti Buzetu. 

Tu je peti slap Slop in če se spustiš malo dol v kanjon, prideš do starega mlina. Midva, mlinarja, seveda morava na ogled:))

Še dva kilometra hoje po dokaj neugodnem terenu in prideva do slapa Zelenščak. 

Tu sem jo kmalu skuhala...hodim po skalcah...čim bližje slapu,...ja, ja, ma, kdu pej vidi, da je na skalcah led? Ni manjkalo dosti...pstttt! :))

Še dober kilometer in še zadnji slap: Grjok. 

Tu celo srečava eno družino. Otročka sta vozila ladjico po jezercu...

To je to, kar se tiče slapov. 

Še 4 km do avta. Še prej pa malo kopanja, umivanja nog... 

Namreč, reko Mirno je treba kar trikrat prečit. Kamni in visoke skale so že naštimane za prečenje, a kaj, ko je blo tolk dežja, da iz vode štrlijo le špičke teh kamnov? No, pa se pejmo malo "vrvohodca", hihi. Prvi gre moj. Korajžno! Na zadnjem kamnu pa štrbunk z eno nogo v vodo... Ojej!!!!

 Alora, pejdi, mati, še ti. 

Cak, cak, cak, cak, še en cak in jeah, kolk sm dobra, jast... Moje nwoge so pej suhe... za zdaj:))

Hodiva en cejt, ojej, spejt bo treba čez? Ja, ma, čaki... kaj naj grem po zraki? Tle ni šans, da pridem z dvema skokoma čez. Le na dveh kamnih je bilo namreč par cm suhega terena. O, đizs. Okej. Probamo. 

Skok na tisti cm in spolzki cm me kar popelje lepo v Mirno. No, bem, vsaj prow padla nisem. Noge v vodi do kolen, mal jih je trejba umit:))

Hodiva, hodiva in še enkrat prečenje. Ma, zdej sva bla že itaq mokra, kdu se bo martral po kamnih,...greš v vodo in mirnabosna:))

Še malo. Buzet je že pred nama. 

In floskava še dva kilometra do avta. V avto, sezut, gretje v noge do fulla in gas nazaj domov. 

Škoda. Če bi bila suha, bi si šla še Buzet malo ogledat. Pa drugič. 

Za zaključek napišem, da slapovi so res lepi, sama pot pa meni nič kaj... No, za kaj lepega je treba tudi kaj potrpet...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO ALBUM

NOVOLETNI VZPON Z DRSANJEM NA SLAVNIK, 1.1.2025

 Na novega leta dan nisva nikoli doma. Vedno jo nekam mahneva. Največkrat seveda na kakšen hribček. Dan v naši dolini se je začel z meglo, nič kaj prijazno. Pogledam malo po spletnih kamerah in vidim, da na Slavniku lepo sije sonček. Greva tja? Pa pejva. 

Gorske copate, bundo, bufico za vsak slučaj, rokavice tudi za vsak slučaj in že se voziva proti Prešnici. 

Zdej bom mal zatežila (spet) o tej, meni najlepši poti na Slavnik. Sej že vsi tički čivkajo, da obožujem klančič. Takrat zares zaživim, srček mi bije, vem, da uživam vsak korak, ki ga nardim višje proti nebu...Ma, ni boljšega filinga...

Ta klanec proti Slavniku iz Prešnice je meni res top. Niti prehud niti premičken. Glih točen. Zame. In prav zares ga lohk šponam z istim tempom skozi vseh pet kilometrčkov. Mmmmmm, njami. 

No, danes sva šla lepo, turistično.

Prve tri kilometre je pot lepa, suha, od treh naprej pa začne ledena scena metat noge levo in desno, pa naprej in nazaj... 

Seveda, čez dan ledena pot se kolkor tolk stopi, čez noč pa vsa brozga spet poledeni in midva sva glih še tolk zgodna, da imava drsalnico. Hihi, tudi po vseh štirih sem šla čez pot na drugo stran, ker ni blo variante, da pridem drgač tja...brez posledic:))

No, hvalabogu, sem le enkrat mal zletela, a se prijela za eno vejo, da nisem pristala na tazadnji. 

Na vrhu je kar pihalo, a sonček je na Slavniku pa le sijal. V vse smeri si imel le pogled na meglene razglede, le Snežnik je s kapo silil izven megle. Ostalo vse v megli. 

Hitro v kočo, ki pa je nabito polna. Vseeno se dam v vrsto za čaj, ki ga potem popijeva kar sede na stopnicah, ki vodijo v sobe. Malo blablabla...in pejva nazaj. Zdej bo šele drsanje.... 

A sva se ga izognila, kolkor le se je dalo... sva šla tolk vstran, da sva hodila po snegu. Zdej greva dol, se nama lohk mal noge zmočijo, jih bova že ogrela v avtu...

Med vračanjem srečava tekaško legendo Simona Strnada s Sašo, stisk rok in par besed... 

Prideva do parkinga. Mene lulat... poslušam na vse strani, če gre kje kdo. Nič. Tišina... Grem za zadnji avto v vrsti, začnem obred:)), kar naenkrat brrrrrrrrrr, mimo moje riti kolesar s sto na uro.... O, đizs, človk še scat ne more v miru, hahaha.... Bem, če je gledal mene v ret, se bi ziher zabil v kakšn drev, tako, da rečmo, da je gledal na pot???? Hehehe. 

Lep prvi dan. Naj bo takih še 364....

STRAVA GPS