Najprej se moram vrnit že 10 dni curik...
Moj je imel dopust in na hitrco je blo treba zrihtat, kam it ponucat državne solde ( državne? kdo da pa njej?). Sicer me prow srce zaboli, če pomislim, da moram dat 100 evru za to, da prespim eno noč v pojstli in se mal kopam v bazenu, ma, ajde...če časti država, hihi, torej sama...pole naj bo.
Sevede, ko začnem guglat, je vse povsod okupato, ma, pole se nardim mal mona in pokličem direkt v Čatež, če bi imeli slučajno kej fraj za eno nočenje in glej ga zlomka, ravno se je nejki sprostilo, glih za naju dva. Sama sreča.
Doma sem si zadala, da niti pod razno ne grem nikamor hodit dva dni, ma, hudič je, k se zarečenga zmerom dosti popapca...
Zato seveda ne gre brez Svetega Vida....
No, to je bil moj dopust. Če se temu tako reče... hihi, jast ga v bistvu imam vsak dan.
V soboto pa pejmo na Nanos do Vojkove koče.
Gremo v hribe - zadeva se je kar lepo prijela.
Midva najraje štartava pri koritu nad Podnanosom. Tako, da vsaj nejki km rata. Ker, če ne, se mi zdi, kot da nisem bla nikjer...
Mimo eko koče, kjer se luštkan konjiček pridno hrani...
Pa še mimo Sv. Hieronima
In po UTVV trasi do vrha...
Vreme je blo tako, mal čudno... en cejt je grozilo, da bo oh in sploh, pa se je razkadilo, pa sonček, pa oblaki, pa spet sonček, ....kar nejki.
No, najbrž je ansambel, ki je pred kočo lepo igral kar veliki množici pohodnikov, sproti z glasbo tudi oblake razveseljeval....
Tokrat so bili gostje dogodka Gremo v hribe bivši udeleženci olimpijskih iger. Vsak je nekaj lepega povedal o zanimivi in zasluženi izkušnji in na koncu smo se imeli čast tudi pofotkat z njimi. Jast sevejde moram bit prow povsod zraven:))
Ola, še nazaj bo treba...
Nanos ponuja res prekrasne razglede na lepo našo. Tudi padalec je imel kaj za videt....
O, pa smo že v nedelji. Saj človk bi šel kam dalj, ma, kaj, ko vremenarji grozijo z nevihtami. Bem, na hitrco si pa lahko nejki privoščimo. Konec koncev, če me začne zalivat proti Golakom, se lahk obrnem in sem v pol ure doma.
In bejžva hitro na Golake.
Zrak je bil malo višje super in najbrž tudi zato mi je šlo kar lepo od nog. Strumnega koraka po strmi do vrha. 
Jeah!!!! Super filling, ko upališ mal škrge in te na vrhu pričaka polna mera zadovoljstva...
S sabo nisva imela tokrat nič, zato sva, ob grozečih oblakih, kar hitro krenila nazaj.
Pa sva prišla suha do parkinga.
Sama sreča, bi rekel moj Damči.
Strava me je razveselila z dobrim rezultatom ( zame, sevejde).
GOLAKI EXPRESS: https://www.strava.com/activities/5757277110
O, naj traja, naj traja....
Ni komentarjev:
Objavite komentar