NA STARA VSAKDANJA POTA, 30.3.2025

 Prow srbele so me nwoge, da grem po dolgem cajtu spet enkrat na mojga bivšga in še naprej po poteh, ki sem jih pred desetimi leti ( ma, nje že tolku?) vsakodnevno obiskovala.

Sicer sem si želela it dan prej na Pohod Valentina Staniča, sevejde na ta dolgzga, iz Solkana do Sabotina in naprej po grebenu vse do Korade in Kanala, kar bi zneslo enih 26 kilometrčkov, a me je blo mal "strah" slabga vremena in tudi tega, da pot ne bi bla označena...Ker, sej že vemo, nje, za katere zadevšne sem jast specialist? Ker, sicer si se moral prijavit, a na poti si bil pač prepuščen sam sebi...In tako bi obstajala možnost kašnih helikopterskih iskanj:)) Pa sem lepo ostala doma...in šla na moj Školjčič. Ma, drugo leto pa, mi ne uide!!!

Avto sva parkirala v Vipavi na praznem parkingu vojašnice in stadiona.

Ob kasarni sva jo mahnila proti Vrhpoljam, pri kapelici prečila cesto in po dobrem kilometrčku se končno začne moja strast - hribček! :)) Ob poti je bilo veliko špargljev, ki sem jih sproti brala in kar lepo papcala. Mimo Starega gradu 

in lepo počasi proti Plazu. Marička, se pozna, da po tej poti ne hodi več ta stara Čuferca.... Ojej, sej tu sem jast:))  Če bi jast hodila, ne bi bilo na poti enga kamna, ki bi me na poti lahko spodmikal, vse bi blo čisto ko suza. Tako pa moraš še za gor pazit, da te ne spodmakne, kaj šele za dol. Da niti ne pomislim, kaj je, ko je mokro...

Prideva na Plaz. Ja, tle pa moram priznati... sej je tudi na mojmu lep razgled, a čez razgled na Plazu ga pa ni. Res lepo. 

Najeva se razgledov in pejva naprej. 

Sedaj pa naprej po isti, kot bo čez teden dni tekma - 24. Gradiški gorski tek. Zadnjih 500m proti Škavnici sem kar sopihala, a z užitkom, in ko prisopiham na vrh, vidim par, ki sedi na klopci. Ona vstane in: "Živjo, ZZ Topka!" 

???? Ma, kej vidim jast prow ???

"Ma, Varinejčka, ma, kej si ti?" O, kako sem se jo razveselila. Saj je nisem videla, ma, blizu leto dni. Ker jo je poškodba ustavila in je na tekmah ni bilo več. Malo poklepetamo... sej bi še, ma, je kar pihalo in kar ohladila sem se, zato je blo treba dalje..

Do Abrama je še dobrih pet kilometrčkov. Lepe poti. A, grrrr, polne klopov. Že pred vstopom v kočo sem zmetala s sebe enih pet komadov. 

V koči si privoščiva dobro papico. ( Alkota pa nič- je alko post!) 

Malo poklepetamo z Darkotom Bajcem ( možakar, ki je bil eden prvih "naših", ki je opravil s 100 milj Istre), skupaj se razveselimo novega svetovnega rekorda Domna in zmage Anžeta in pejva počasi nazaj v dolinco. 

Seveda sva na povratku nabrala eno borško čemaža, da naredim doma pesto. 

Doma pod tuš, vse cune v stroj, spet spravit s sebe nekaj črnih lumpekov, malo posušit čemaž in ga zmiksat ter dat v kozarčke ( ma, sam trije majhni so ratali s polhne borške:)) 

Zvečer grem spat... in kej me zdej srbi????... Ma, sej ni res, pa je... ma, kolk jih bo še??? Še ene štiri sem si morala izpult.... Grrrrr. Pa sem si pošpricala noge, prej k sem šla.... ma, ta bot ni pomagalo nič. 

Pazi to! Moj pa niti enga! 

Ma, ja, sej bo....

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

POHOD ZA AFŽ PO VIPAVSKIH BRDIH, 8.3.2025

Zjutraj se odpravim jast kao na moj Školj. Pridem jast po 400m do prvega križišča, k pelje proti naši cerkvi. Mal postanem in si rečem...ma, mati, pejdi ti dans mal več... Dan je lep, dej si en fejst šenk za afž. 

In zavijem proti cerkvi in maham naprej proti Brjam. 

Čez most reke Vipave in po drugi strani nazaj proti Žabljam, kjer poznam bližnjico za Cinke. No, v tem vzponu me je kar konkretno prestrašil ovčar, ki je zelo gajstno čuval svoje ovce, ma meni z lajanjem pa kar pognal strah v kosti. Ni gejnal, ni gejnal...

Mimo Koronovih in gas do Sv.Martina. 

Pod Sv. Martinom se ob kalu nahaja mogočen dren, ki tako lepo cveti, da sem se morala ustavit in ga par minutk občudovat. Gospa, ki je tam blizu rezala grmovje, mi je zaupala, da se s tistega drena nabirajo drnulje že krepko čez sto let, kar nekaj generacij nazaj je naštela, ki so se že sladkale z njimi. Bravo.

Ob poti proti mojmu Školju sem srečevala le pridne vinogradnike in oljkarje, ki so opravljali spomladanska dela. 

Mene pa so za praznik žena pozdravljale prekrasne pomladne rožce...

No, krasen dan  mi je malo pogrenila in me zameglila z divjanjem skupina motoristov, krosovcev. In to tri bote! Sem jih morala kar malo prekl..., ker se ne znajo mal pristavit, če vidijo, da gre po poti človk, ...pa, magari samo jast.??? Grrrrr.

Iz Školja jo mahnem še na Tibot, na Ostri vrh,

se spustim do Tevč

in v Uhanjah lepo ob reki Vipavi nazaj domov do mojih Dobravelj. 

25 kilometrčkov sem zmazala čisto na tešče. Nič pila, nič jejla. Ker nisem imela s sabo nič. Vem, ni prav, ma...tko je ratalo. 

Mi je pa Damči, potem ko sem v vrt posadila kilo česna in kilo čebulčka, skuhal njami večerjo.  Njami. 

ALBUM

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

POT SEDMIH SLAPOV, 12.1.2025

 Dan bo lep. V hribih led al pa flck, zato bo treba na morje? Našo obalo sva že sto botov obdelala, zakaj se ne bi en bot zapeljala do Buzeta in šla nekaj novega? 

"Veš vse, kam, kako, koliko?" 

"Ja, do Buzeta 86 km, parking pred Istarskim Vodovodom in potem vse označeno z belomodrimi oznakami. Pot je dolga okoli 16 km, krožna, nekaj malga tudi za poplezat, a je vse zelo zavarovano s štrikmi...Vode-dežja je blo zadosti, tko da bojo po mojem vsi slapovi in tolmuni polhni vode. Ker polejti se zna zgodit, da je suša, alora, ni vode..."

"Okej, pejva!"

In se že voziva proti Buzetu. Danes je vse izi, vklopiš gugl zemljevid in te pelje. Včasih? Jast bi ponucala pol dneva sam za tja pridet...:))

Na parkingu je bil le en avto, no in še drugi - domačin, ta si je pa avto sesal- nedeljsko čiščenje. 

Se uštimava. Pitam ja gospoda, gdje ide ovaj put sedmih slapova?

 Pokaže na kjero cesto it in pejva. Res se že kmalu zagledajo prve table. Pred mostom na levo in lepo ob reki Mirni kar nekaj časa mimo  zunanjih fitnes naprav ( zakaj pa mi ne mormo imet kej tazga u Wajdušni?)  do začetka kanjona.

Po kakih dveh kilometrih se že srečamo s prvim slapom in hitro še drugim in tretjim. ( Zagon, Bačva, Vela peć) Zdej meni neki ni jasno. Ti naj bi bili na Dragi, a ko sem malo guglala po zemljevidih, mi kaže, da so na Pivki? Kej je zdej res? Bwo...

Ob poti je tudi raj za plezalce. Kar hude in konkretne stene, v katere mene sevejde ne spraviš niti pod točko razno. 

Kaj kmalu se začne steza strmo dvigovat. Pomagajo nam štriki in zajle in tudi železne štengce:))

Malo je za popazit, saj je proga ves čas zaradi dežja spolzka in tudi na nekaj mestih kar ledena, ker sonček do tja ne pride. 

Ko se povzpneš do vrha, je treba levo. Po oznakah. In midva? Ja, če sem že prvak v zgubljanju, zakej bi blo dns kej drgači,...in greva na desno... In hodiva sicer po stezi, a čez kakih 500m le rečem mojmu, da najbrž to ni to? Ni oznak nikjer! Hitro pogledam na Stravo in vidim, da je sicer pot kar popularna, a bi po tej poti midva konkretno pot skrajšala in prišla ven na drugi strani, skoraj na cilju. O, đizs, pejva nazaj...

In kaj bi zamudila... krasen slap ( Mala peć) s tolmunčkom ...za se kar v vodo vreč...

Po tem slapu sledi kakih 4-5 km kar dolgočasne poti, zaradi dežja kar konkretno blatne, parkrat sva bila obtežena z blatom do gležnjev. In bognedaj ne gledat stalno v tla pa stalno gor, kajti tudi podrtega drevja je bilo kar nekaj čez pot - idealno za se vanj zaletet.

No, Napoleonov most je še vmes...Ta stoji, kot bi ga danes postavili. 

Po kakih devetih kilometrih prideva v vas Kotli. Tu sledi obrat nazaj ob reki Mirni proti Buzetu. 

Tu je peti slap Slop in če se spustiš malo dol v kanjon, prideš do starega mlina. Midva, mlinarja, seveda morava na ogled:))

Še dva kilometra hoje po dokaj neugodnem terenu in prideva do slapa Zelenščak. 

Tu sem jo kmalu skuhala...hodim po skalcah...čim bližje slapu,...ja, ja, ma, kdu pej vidi, da je na skalcah led? Ni manjkalo dosti...pstttt! :))

Še dober kilometer in še zadnji slap: Grjok. 

Tu celo srečava eno družino. Otročka sta vozila ladjico po jezercu...

To je to, kar se tiče slapov. 

Še 4 km do avta. Še prej pa malo kopanja, umivanja nog... 

Namreč, reko Mirno je treba kar trikrat prečit. Kamni in visoke skale so že naštimane za prečenje, a kaj, ko je blo tolk dežja, da iz vode štrlijo le špičke teh kamnov? No, pa se pejmo malo "vrvohodca", hihi. Prvi gre moj. Korajžno! Na zadnjem kamnu pa štrbunk z eno nogo v vodo... Ojej!!!!

 Alora, pejdi, mati, še ti. 

Cak, cak, cak, cak, še en cak in jeah, kolk sm dobra, jast... Moje nwoge so pej suhe... za zdaj:))

Hodiva en cejt, ojej, spejt bo treba čez? Ja, ma, čaki... kaj naj grem po zraki? Tle ni šans, da pridem z dvema skokoma čez. Le na dveh kamnih je bilo namreč par cm suhega terena. O, đizs. Okej. Probamo. 

Skok na tisti cm in spolzki cm me kar popelje lepo v Mirno. No, bem, vsaj prow padla nisem. Noge v vodi do kolen, mal jih je trejba umit:))

Hodiva, hodiva in še enkrat prečenje. Ma, zdej sva bla že itaq mokra, kdu se bo martral po kamnih,...greš v vodo in mirnabosna:))

Še malo. Buzet je že pred nama. 

In floskava še dva kilometra do avta. V avto, sezut, gretje v noge do fulla in gas nazaj domov. 

Škoda. Če bi bila suha, bi si šla še Buzet malo ogledat. Pa drugič. 

Za zaključek napišem, da slapovi so res lepi, sama pot pa meni nič kaj... No, za kaj lepega je treba tudi kaj potrpet...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO ALBUM

NOVOLETNI VZPON Z DRSANJEM NA SLAVNIK, 1.1.2025

 Na novega leta dan nisva nikoli doma. Vedno jo nekam mahneva. Največkrat seveda na kakšen hribček. Dan v naši dolini se je začel z meglo, nič kaj prijazno. Pogledam malo po spletnih kamerah in vidim, da na Slavniku lepo sije sonček. Greva tja? Pa pejva. 

Gorske copate, bundo, bufico za vsak slučaj, rokavice tudi za vsak slučaj in že se voziva proti Prešnici. 

Zdej bom mal zatežila (spet) o tej, meni najlepši poti na Slavnik. Sej že vsi tički čivkajo, da obožujem klančič. Takrat zares zaživim, srček mi bije, vem, da uživam vsak korak, ki ga nardim višje proti nebu...Ma, ni boljšega filinga...

Ta klanec proti Slavniku iz Prešnice je meni res top. Niti prehud niti premičken. Glih točen. Zame. In prav zares ga lohk šponam z istim tempom skozi vseh pet kilometrčkov. Mmmmmm, njami. 

No, danes sva šla lepo, turistično.

Prve tri kilometre je pot lepa, suha, od treh naprej pa začne ledena scena metat noge levo in desno, pa naprej in nazaj... 

Seveda, čez dan ledena pot se kolkor tolk stopi, čez noč pa vsa brozga spet poledeni in midva sva glih še tolk zgodna, da imava drsalnico. Hihi, tudi po vseh štirih sem šla čez pot na drugo stran, ker ni blo variante, da pridem drgač tja...brez posledic:))

No, hvalabogu, sem le enkrat mal zletela, a se prijela za eno vejo, da nisem pristala na tazadnji. 

Na vrhu je kar pihalo, a sonček je na Slavniku pa le sijal. V vse smeri si imel le pogled na meglene razglede, le Snežnik je s kapo silil izven megle. Ostalo vse v megli. 

Hitro v kočo, ki pa je nabito polna. Vseeno se dam v vrsto za čaj, ki ga potem popijeva kar sede na stopnicah, ki vodijo v sobe. Malo blablabla...in pejva nazaj. Zdej bo šele drsanje.... 

A sva se ga izognila, kolkor le se je dalo... sva šla tolk vstran, da sva hodila po snegu. Zdej greva dol, se nama lohk mal noge zmočijo, jih bova že ogrela v avtu...

Med vračanjem srečava tekaško legendo Simona Strnada s Sašo, stisk rok in par besed... 

Prideva do parkinga. Mene lulat... poslušam na vse strani, če gre kje kdo. Nič. Tišina... Grem za zadnji avto v vrsti, začnem obred:)), kar naenkrat brrrrrrrrrr, mimo moje riti kolesar s sto na uro.... O, đizs, človk še scat ne more v miru, hahaha.... Bem, če je gledal mene v ret, se bi ziher zabil v kakšn drev, tako, da rečmo, da je gledal na pot???? Hehehe. 

Lep prvi dan. Naj bo takih še 364....

STRAVA GPS

INVENTURA 2024

 Leta se obračajo skori ko jast v pojstli, kadar ne morem spat:))

In tudi časi se spreminajo... in to kako... Aja, ne, mi se spreminjamo...

Kot že kar nekaj let se spodobi napravt eno tako majhno inventurco, kje vse in kaj vse smo nardili v iztekajočem se letu. 

Pa pejmo...

Od novih hribčkov in rubrika Prvič: 

Letos prvič odkorakala ( končno) iz plaže v Medveji na  Učko, pa na Kompotelo, Gospodično, Trdinov vrh, Trupejevo poldne in Kjecl( ki ga imam, btw, malodane pred nosom) . Na novo, torej prvič, sem bila tudi v Tolminskih koritih, pa na pohodu Na Krasu je krasno, in  po Jakobovi poti iz Podrage do Trsta. In prav povsod je bilo njami. 

V rubriki Dvatisočaki se nimam glih kej prevč za hvalit... Sevejde je v večini odvisno od tega, če je napovedano za vikend lepo vreme, pa sevejde ta šutast promet( katerga udeležnc sem pole tudi jast), če mi že od jutra po radiu govorijo, kakšne kolone se vijejo proti Lj in naprej, me kar vse mine... Čas pa teče... in gre poletje... in gre jesen... hitro mimo...

Tako da sem letos od dvatisočakov obiskala le Krn, Veliki vrh in Toplar. 

Rubrika Tekme: Vsako leto sem bolj v penzjonu glede njih. Udeležila sem se, sevejde v hoja tempu,  le pet tekem od PGT lige: 

- Gradiški gorski tek

- Vertikala Kucelj   

- Tek na Špičast vrh

- Tek na Malo goro

- Tek na Angelsko goro

Na vseh petih sevejde tekmovalno netekmovalno, Grem prva - pridem zadnja. Zakaj tako, že vsi vemo. Tisti, ki vemo:)) In ker v moji kategoriji ni blo nobene za mano, mi je vseglih zneslo bit tretja v kategoriji Tanajmlajših:))

Kolesarstvo::: Sramota!!!!! NIENTE!!!!

Sevejde jast ne znam bit doma in četudi nardim zjutraj dobrih 10 km na moj hribček, mi noge tudi popoldne ne dajo mira in moram vsaj na šetnjo tudi popoldne. In največkrat grem na kriško polovičko, da imam vsaj nejki hriba. Če pa se mi ne da, pa po naših poljih okoli Krnice. 

Sevejde so okoliški hribčki tudi kar pogosto obiskani z moje strani, največkrat na Nanos, pa Okno, Golaki,  Slavnik, Čaven, Kucelj, Skrlanka, Sabotin... od ravnine pa predvsem pozimi res velikokrat prehodiva naše obalne poti. 

Na Mojem srčnem sem bila letos tako, na učk, hihi, natanko 313 botov. In glej jo, srečnico, prav na današnji dan mi seštevek vseh vzponov na bivši Plaz(3590) in sedanji Školj(3076) pokaže število 6666. Uf, še sreča, da niso sam tri šestice:)). 

TABELA VZPONOV PO LETIH

In tako vse skupaj za leto 2024, v vseh 366 dneh, znese:

- prehojenih 5409 km (104/teden) ( V Garminu moram imeti nastavljeno na tek, ker pod Hoja  ne sešteva višincev...) 

- v 1374 urah ( 26 / teden) Skoraj polna zaposlitev. Denarja nič, bogastva pa neizmerljivo! 

- vzponov za 182 km (3,5km/teden)

- porabljenih 391000 kalorij ( 7500/teden) ( O, đizs, kolk litru olja je to....) 

Na zgornjih  fotografijah se več kot očitno vidi, da je vejkarca imejla kaj delat. Hihi, če bi jo prodajala, ne bi mogla rečt, da ni znucana, je pa udejlana:))

Pridna sem še vedno tudi s plankom, le da ga ne delam več vsak dan, ampak vsak drugi. Nekaj se malega tudi raztegujem...kao joga..., ma, joga majstri bi rekli: Halooo???:))

Seveda moram v inventuro dodat tudi moj s.p. - smeti pobiram. Ga ni dneva, da ne prinesem kaj v smeti. Od cigaretnih škatlic, pločevink piva, plastenk, ni da ni...

 Imam pa letos enga prav posebnega pacienta- šolarja! ( vem, ker se je začelo 1.9.) 

 Ker ne zdrži brez hrane med Žabljami in Dobravljami, prav vsak dan odvrže vrečko od rogljiča. In jast, wasu,  za tega pacienta posebej zbiram vse te vrečke in jih doma natikam na eno špagco in na koncu šolskega leta mu  bom vse skupaj obesila na en plakat in mu napisala, naj jih proba pojest, ker narava, kamor on odvrže škrtoc, jih tudi ne more prebavit. Naj jih proba on! ( banda šalabajzerska:((() 

Tako. Pejmo v leto 2025. 

Zjutraj naj me skozi okno v kuhinji čimvečkrat zbudi tak sončni vzhod:

In prav nič se ne branim doživeti na bilokjerem hribčku tako lepih sončnih zahodov:

Vmes pa, med vzhodom in zahodom, naj bom jast jast, taka kot sem,.. Jast, ki se spreminjam ali pa jast v času, ki se spreminja:))...

Naj traja! Srečno vsem!

NAJLEPŠE BOŽIČNO DARILO, 24.12.2024

 Bom zelo kratka danes.... 

Kaj češ lepšega za darilo, če ti ga ponudi narava sama in ga dobiš s svojimi domačimi? 

Zjutraj na Školj, ob 15.00 pa v zimsko idilo, na konkretno s snegom postlano pot na Golake. 

Parkirat pri cesti in lepo po gazi, za katero so se morali prej namartrat ta prvi, Noga pred nogo, noga pred nogo....

proti vrhu Golaka, počakat sončni zahod, objet vse hribe in gore s pogledom, ki ga je ponujala jasnina.

In si privoščit otroško uživanje s spustom nazaj po globokem snegu....

Hvala za tak šenk...naj traja....

FOTO ALBUM

GPS STRAVA

PODELITEV ZA PGT 2024, 1.12.2024

 Po četrt stoletja se poslavlja vodstvo, ki je imelo čez PGT ligo ( še prej so bili to Teki primorskih novic). Sama sem v tem že več kot 29 let in čist mirne duše rečem, da sem nekako tudi jast bila v tem vodstvu, čeprav moje ime ni bilo zapisano na nobenem papirju. Namreč, opozarjala sem na stotine napak, ki se pač zgodijo, težila Ketetu, Japlju (LT), da se je zadeve poštimalo na ok... 

Pa ničkoliko let sva tekače oskrbovala na tekmah s kalčki, otrobi, kakijem,... pa na končnih podelitvah spekla po 50 hlebčkov in več kruha iz krušne peči, da smo se po podelitvi z njim "sladkali". Vse to seveda zastonj, nikoli nismo nobenmu nič računali.  Pa da ne pozabim na to, da sem na TF takoj po tekmi objavljala poročila, fotke, izide na fotkah...nešteto njih... Še danes hranim na guglufoto vse mogoče albume s tekem...

Zadnja leta sem se iz tekmovalnih voda prelevila v netekmovalno sorto, kar pomeni, da sem se na zadevo ravno tako prijavila, plačala, a šla, po dovoljenju organizatorja, na pot naprej, da sem tekače dočakala nekje blizu vrha in jim z navijanjem vlivala še malo gajsta, da so dali gas do konca.  (no, vsem ne:)) Počakala do zadnjega in šla kot zadnja še sama skozi cilj.

No, letošnjo seznono sem bila na petih (ne)tekmovalnih tekmah in ker je za uvrstitev v kategorično točkovanje  štelo pet tekem in ker za mano ni bilo nobene VETERANKE, ki bi opravila s petimi teki, sem padla tudi sama noter, čeprav naj bi prejela za vsako tekmo le po 1 točko ( za udeležbo). V PGT točkovanju mi je Ivo prišteval kar normalne točke, a če bi bila za mano katera, ki je imela pet tekem, bi zagotovo moral točke popravljat ( no, tudi brez popravljanja bi bila zadnja, ker bi pač dobila manj točk), da bi bilo vse kot se šika. In tako sem v kategoriji "ta mladih" zasedla tretje mesto. In ponosno stala poleg Dragice in zmagovalke Mihaele.

V nagovoru Ivota se je med drugim Ivo tudi meni zahvalil za vse dolgoletno "teženje". 

Hihi, ta je bla najboljša: 

"Velikokrat mi je Valentina napisala mail, kaj je narobe z rezultati, še preden sem rezultate sploh objavil... " Hihi. 

To priznam. Imam alergijo na napačne zadevšne. Če npr. vidim napake v rezultatih Ljubljanskega maratona, kjer naj bi kompjuterji vse znali, hihi, ma, tudi njim ne morem molčat... jim pišem. In se mi zahvalijo za to. 

Tonek, moj prijatelj iz Tekaškega foruma pa mi je pri "teženju" konkuriral kot moški del, hihi. Tonek, kje si bil? Na Mohorju...

 

Ja, kaj naj še rečem... PGT- jevci so se mi zahvalili tudi za moje kričanje in mi podarili en lep pokalček. 

VIDEO S PODELITVE1

VIDEO2 S PODELITVE

HVAAAAAAALAAAAAA!!!!!

Hvala vsem za vse. Čestitke vsem posameznim in seveda vsem skupnim zmagovalcem. Lepa leta sem preživljala z vsemi, bilo je vsega in tako mora biti. Življenje teče dalje, pa da vidimo, kam....

Po končani proceduri smo se seveda ob dobrem narezku in kozarčku še malo poveselili in poklepetali. Predvsem so sedaj aktivna nova pravila, na katera se pa le malokdo ne pritožuje. Glede točkovanja.  Bojo že rejšli:))