VROČINSKI VIKEND V HRIBIH - PO ČAVENSKI PLANOTI IN NA KAMNIŠKO SEDLO(1903m), 28.-29.6.2025

Sobotnemu vročinskemu valu sem se izognla, kolkor se je dalo, kar v naših krajih in se odpravila na našo, za odtenek hladnejšo goro do Predmeje, kjer parkiram in jo mahnem proti Čavnu. Že kaj kmalu srečam prvo delovno skupino članov PD Ajdovščina, ki pridno markira, čisti in utrjuje poti proti našemu Čavnu.

Srečala sem jih kar na štirih krajih, vse do Modrasovca in Kuclja. Je pa bilo, za razliko od včeraj, to tudi skoraj vse, kar sem sploh srečala. Nikjer nobenga. Proti Kuclju sicer je bila peterica, ki so nabirali koprive, a so bili do Čavna z avtom, tako da skor ne morem reč, da so bli pohodniki...? Bem, če bom sama, bo pa več zame, hihi. Na Velikem Modrasovcu nisem bila že stu lejt, zato jo mahnem pri razgledni točki kar po široki gozdni cesti najprej do tja.

Vpis v aplikacijo je bil neuspešen, čeprav sem stala prav na vrhu Modrasovca...a, aplikacija mi je kazala, da sem 200m oddaljena od njega? Halo? Kam naj grem? Pa nič... Za nagrado sta se mi lepo prikazovala Mangart in Jalovec,

ju pozdravim in pičim dalje proti Malemu Modrasovcu.Na momente me je bilo prav malčk strah, ma, sej pravjo, da je strah lejpa rejč:))

Tudi tu ni žive duše, bejži, mati, hitru h koči in dalje proti Kuclju. Kot že rečeno, srečam markacistke in enga blaženga med njimi, mal poklepetamo, k se glih poznamo in piči dalje... Pridem na Kucelj. Človk si reče, se bom mal oddahnla, se usedla in uživala v krasnih razgledih... Japajade...anti so ble na Kuclji vse muhe tega sveta:)), prmejduš, noooo. Grrr...

Ni kej, vpiši se v bukvo in šibaj hitru proč od teh muh... A, v skrinjci ni knjige...bo pršla malovečkasno. Na Čavnu si privoščim eno pivičko in njoke. In uživam v tišini in kolkor tolk svežem zraku. 

 Še spust do avta, malčk bolj nawkuli, da bo zneslo malčk več... in pejdi, mati, domov, pobirat v razgret vrt bučke, kumare in pomidore... 

15 kilometrčkov in 800 višincu bodi dovolj za dans.

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

Nedelja. Ob petih auf, protokol, in pejva proti Kamniku. Vožnja tekoča, v kontra smer pa druga štorija... V Kamniški Bistrici pri domu že vse zagiftano, se zapeljeva malo nazaj na še dokaj prazen parking. Parkirava, grem ven iz avta, želim pozdravit fantinca, k se strašansko štima, kolk bo pa on zdej štartal... gleda uro, če je tek.nahrbtnik tip top na njemu, gps čaka, si ogleduje mišiče, če so zadost lejpi, hihi, a, pozdravt...misija nemogoče. Pa nič. Tri, dva, ena in štart. Se požene s strumnim korakom in ga že ni več... 

Midva se uštimava, no, jast niti ne, imam že vse v moji toški okol pasu, moj je bolj cinca marinca, ma po enih desetih minutah štartava tudi midva. Lepo počasi. Res počasi. Strmina je kar konkretna, nekaj malega se med potjo zgliha, da si lahko oddahneš, pri Pastircih sva v uri in 40 minut.

Med potjo do vrha res ogromno lepih rožic.

Še 3/4 ure do sedla in koga "uloviva" tik pod vrhom? Našga soseda s parkinga... Gotof je... ima pa še zmeri lejpe mišiče:)) ( jej mati, si žleht...) 

No, če v soboto nisem srečala nobenga, sem jih pa zato včeri ohoholala... ogromno pohodnikov, res ogromno. Bravo. Ob koči srečam celo tri "naše", mal poklepetam s Stojanom in Katjo, k se počasi odpravljajo še na Brano, jast pa jo mahnem za mojim na vrh sedla po krasne razglede na Logarsko dolino in okoliške gore.

Spust v dolinco. 

Po šudru pazljivo, a meni se zgodi, pač, tud če pazim ku ne vem kej... Sej veste, nje,...gledam, da bom z levo stopla na gvišen teren, a v tisti stotinki si z desno brcnem, sevejde naravnost pod lev covat, en tak okrogu kamenčič in štrbunk, mati ... sem že na riti... mal sem jo fasala v komolc in ta zadnjo, hehe, ma en pohodnik, k je bil par metru pod mano, se j ustrašu, kr je blu prow en mal potresa, kdr sem jast pogrnla na rit...hihi

Ola, če je to vse za dns, naj bo.

Prideva v Kamniško Bistrico, direkt k izviru. Folka tam ogromno, a le eden nejki plava. Zdej, baje, da se ne sme, ma..če lohk pijem vodo, k mi pada z neba, grem lohk tudi v Bistrco, k je dobila to isto vodo? A, za živež v vodi se gre? K je na istem ku jast...

In se sezujem in skok vanjo... sem že noter. Je res mrzla, ma, minutko le zdržim. Bravo, jast... Fotka? Je ni... je bil telefon en cel meter oddaljen od mojga, da b ga šel iskat... sej bo. 

V avto, se uštimat in že se peljeva v ribogojnico Pr Mihevcu na super postrv. Mljask. 

Perfect day ...

Slabih 13 km in 1300 višincev: 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

FOTO

PTRF 2025 - NAVIJANJE V DURNIKU, 21.6.2025

 Ta vikend je Baška grapa nabita  s pozitivno energijo vseh tekačev, ki se znajdejo na enem od več možnih štartov. In, če le znese, se sevejde ta stara Čuferca prav z veseljem udeleži in pridruži tej krasni množici tako tekačev kot organizatorjem in seveda zlatim prostovoljcem, ki več ali manj vedno v istih ekipah pridno poskrbijo za vse. 

Auf je bilo treba ob 5.00, protokol in pejdi, mati, počasi proti prelepi Baški grapi. Pot je potekala lepo, tekoče. No, le pri vseh štirih semaforjih sem se sevejde morala mal oddahnt:)).

Ob pol osmih sem že pri Abramovih, stara klapca je že zbrana, kavica in pecivo postreženo, malo poklepetamo, lepo pozdravimo novo članico družine Lino in pejmo v vertikalo. 

Že takoj za hišo navpična proga. Zavežem mojo prvo rjuho za veje in počasi naprej.

Do okrepčevalnice, ki jo ima čez Viadunk, je vzpon še kar milosten, ma od tu dalje je pa no mercy. Res se proga navpično dvigne in pr mej duš, da tudi če stojiš na mestu, se ne da...te bi najraje zvrnilo. Buhvari, če bi me kdo snemal, kako sem si jast vse naštimala...

Tako. Vse je pronto, zdej pa tuki čiči in čaki. Minutko do enajste pride mimo prvi Tine in tako se začne...

Petje, navijanje, škljocanje, gledanje na seznam po številkah, kdo prihaja, pa tudi gledanje v telefon rezultate v živo, da sem malo lahko predvidevala po tekačih, ki so že šli mimo Hudajužne, kdo prihaja. Sem vzela nalašč s sabo dva telefona... da mi ja ne zmanjka baterije za vsa dela z njimi...

Prav kmalu za prvo petnajsterico pridejo skorajda skupaj mimo mene prve bejbe... - miške male, ki so vsem fantom svoje mišice pokazale:)) Barbara Jolič, ex smučarka Meta Hrovat ter kot tretja Vesna Dolenc. BRAVO, MIŠKE MALE!:))

In tako sem lepo navijala vse do zadnjega.

Danes je bilo na tekmi zelo veliko Belgijcev in prav vsi se niso mogli načudit, le od kje se je vzela taka strmina...Ma, je blo videt, da so se tud čudli, kaj je to zaena tetka, k ima tolk glasa, da skozi poje in kriči, hihi. A, so bli kontent, so bli...

Pospravim vse, se spustim do " ta spodnjih" :)) in skupaj počasi odrinemo v dolino. 

V Podbrdo na zasluženo malco, eno birčko, polhno objemov z vsemi znanimi, malo bla bla bla

in pejdi, mati, počasi domov. 

Tako. To je to. 

Čestitke prav vsem borcem in borkam. Borbali ste vsi, do svoje zmage. 

Se vidimo naslednje leto? Anti ja...

ALBUM FOTO

STRAVA GPS

16. GORSKI TEK NA MALO GORO, 8.6.2025

 En dan pred tekom na Malo goro se je na Čavnu odvil en tak fajn dogodek, ki ga imata čez Lea Mederal in pivovarna Laško: Gremo v hribe. Zdej, še belj fejst bi blo, da si folk vzame to vabilo tako, zares, da gremo v hribe. H nwogam. Kot se zagre. Sploh na Čaven imaš na razpolago  čisto lep vzpon iz Predmeje, k ga zdržiš, da te ne glih kap zadane. Saj ni treba hitro. Počasi! Prideš do vrha za ziher. Ampak... Ne, raje pejmo z avtom do zadnjega metra, dokler se še da, si obujemo čižme, vzamemo palce in naj zgleda kot da smo peške. Poberemo vse žige in kar pripada in that's it! 

Od, če rečem, da je blo na Čavnu 2000 folka, jih je blo z avtom skor pol???? Ma, tudi v grapo je eden zapeljal, da so morali klicat vlečno službo, da ga je vlekel ven. A, če bi vlečna služba lahko nemoteno prišla do koče... Kako, če je blo vse s pločevino zagiftano? Sej bo.... 

No, kakorkoli, jast sem šla iz Predmeje čist na izi. Sem šla sama, ker je moj služil dinarčke, jast grem pa zapravljat:)). 

Ljudi je bilo res veliko, 

seveda nas je najbrž večina želela videti Damjana Murkota. Moram reč, da me je lepo pozitivno presenetil. V zaodrju je vsem pridno dajal avtograme, se prav z vsakim fotkal, bil do vseh izredno prijazen. Sevejde sem ga jast na skrivaj malčk opazovala, in ma, ajde, mati, bejži se še ti mal poškljocat z njim... Ma, sva lejpa:))

In tudi, ko je nastopil na odru, jast nimam pripomb. Pač, zapel, kar ima na repertoarju in množica je bila vidno zadovoljna. 

Naslednji dan nato...

Aja, sm pozabla omenit, da so se vsi na Čavnu menili, kako je bil pred kočo na Golakih medo... O, đizs, anti ja ne pride dns na Malo goro....grrrr....

Pridem v Kamnje kar zgodaj, se prijavim, in glede na to, da sem imela teden dni nazaj operacijo žil, sem seveda zarad tega malo bolj previdno počasna in treba je blo iti zato kar zgodaj  na pot. 

Po lepo označeni poti, seveda tudi zgledno pokošeni, maham jast po progi proti gor. 

Sevejde mi iz glave ni šla misel na medota, zato sem posledično non štop nejki kašljala in šmrkala, pa dihala malo bolj naglas, da se me ja ustraši, če me že zavoha, hihi. 

Proga do požarne, ko zmažemo 3,4 km, je prav luštna, na par mestih se celo malo spustiš, a od požarne naprej pa ni več milosti. Do srednje čavenske ti kar lepo pokaže zwobe, ko pa jo prečkaš in se podaš še v zadnjih 500m, pa itaq veš, da bo kmalu konc in lepo predihaš do vrha. 

Glavni komentator Radio Peter:)) se sevejde niti letos ni neč poboljšal in je drgnil ob koči, ko štarta niti blo še ni, hihi. 

So rekli, da me gvišno premaga v tem, hihi. 

Pridem na vrh, si malo oddahnem, popijem čaj, hitro na minus dva deci in pejdi, mati, na svoj pošto. 

Na progi je bilo še 61 tekačev, za vseh mi glasu ne bi smelo zmanjkat...In ga ni. 

Po moji intuiciji, kdo sploh bo na tekmi, sem prow točno zadela zmagovalca Tadeja, saj sem kričala v dol: "Gremo, Tadej Serdinšek!", še preden sem ga zagledala. 

Med damami pa je zmagala Klementina Lemut.

 Prav prijetno me je presenetil Tonek, saj je poleg kar nekaj tekačev, ki so bili že včeraj na Ratitovški tekmi, prišel tudi on danes na Malo goro. Bravo, korenika! 

Na koncu jo mahnem še jast v hrib do cilja. 

Ob koči seveda ohcet že v polnem teku. Peciva, palačink, kolkor čiš, sadja, češenj, soka, čaja, pašte z golažem. Toneku seveda pripada repete.:))

Hihi, ma, zdej jast mal študiram, .....ma, kej je slučajno za en cajt komentator Peter šel na malico? Al, kam? Ker, pr mejduš, da je blo par minut tišine vmes:))

Podelitev. 

In že se vračamo. 

Vreme je zdržalo. Kazalo pa ni, da bo. 

V Kamnjah tradicionalno pod lipo pri Viktorju še malo druženja in že sem doma in pišem. 

Hvala, Kamenjci, za vrhunsko organizacijo. Naj traja!

ALBUM  

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

22. GORSKI TEK NA ŠPIČAST VRH, 1.6.2025

 V prekrasnem poletnem dnevu so danes TRMA-ši izpeljali 22. gorski tek na Špičast vrh. Na kratko rečeno, če se teče na Špičast vrh, je vse špica! Ma, je bila res. Popolna organizacija, kjer zares začutiš nekaj več, kot le to, da se tek izpelje. In na takem teku ne morem manjkat! Pa magari, če me ne bojo hotli spustit po mojem sistemu: grem prva, pridem zadnja. Grem pa vseeno na vrh. 

Saj jast se popolnoma zavedam, da ne bo pomote, da to nikakor ni pravilno, ampak, če zares nobenmu s tem ne škodim, ne vem, zakaj ne bi tako delala...( ja, ja, sej vem... ni prav!:)) 

Če bi jast živela v Zadlogu, bi bil Špičast vrh zagotovo moj srčni hribček, kamor bi se vsak dan odpravila, kot se sedaj vsakodnevno odpravljam na moj Školj. Super proga, po široki gozdni poti, v senci, dišavah vsega cvetočega ( zdaj je čemaž na vrsti), glih točno hriba in glih točno dolžine, da veš, da si nekaj naredil zase in za svoje zdravje. MLJASK!!!!

In zakaj na tek ni bilo več tekmovalcev? Ma, ko bi oni vedeli...

Danes je zares za pohvalit mlade, saj jih je bilo okoli 80, medtem ko je bilo vseh članov  41. Bravo, otroci! 

Par minut čez pol deseto se jast lepo odpravim gor po super označeni progi.

Nič nisem hitela in v 50 minutah prmaham jast prav lepo na izi na vrh. Vse je že pronto za prihod tekačev. 

Voda, sok, sadje, tudi ostala pijača, politanke ( bi rekla Majči:)). 

Grem na vrh stolpa. Časa imam še dovolj. Malo me je bilo prav strah, ker na vrhu je kar pihalo...oštja, me odpihne, kdo bo navijal, pole...hihi. Škljocnem dve fotki. Lepo! 

Počasi bo treba na mojo postojanko! Grem dol, nazaj kakih 250m, začnem navijat,... to jast kar v fole, če slučajno kdo sliši v dol... in res kar hkrati zagledam pred sabo Lucijana Zalokarja. In meni tisti moment uide iz moje ( drgači sicer strašno pametne:)) glavce njegovo ime. "Ma, zaskuzibuh, kako se že kličeš? Ma, sej te imam na koncu jezika, ma, glih ta moment mi emšo nagaja... "...pa gre mimo smejočega se obraza... 

Pa pride kmalu za njim Uroš Rozman in še tretji Borut Rudolf. 

In kaj zdej na četrtem mestu zaena čufka na glavi skače sem in tja? Ma, kaj to je že prva ženska? Ma, ja sevejde, Anja Mikuž je v top formi. Bravo! Na drugem mestu ji je sledila Edita Gashi, tretja pa Urša Lušina. 

Navijam do zadnjega ( a zame osebno prav posebnega zmagovalca) Igorja in skupaj mahneva v cilj. 

Privoščim si nekaj lubenice, malo vode, politanke, enga ta kratkega (pst, tiho) in seveda obilico klepeta z ostalimi. Ki smo med seboj kar kot stari znanci, čeprav sem en par obrazov prvič videla.... 

Na vrh je danes prišel tudi Anej Likar s svojim sinčkom in ženo. Lep vas je bilo videti. 

V dol bi lahko šla kar po strmi bližnjici, a sva z Edijem raje ubrala isto pot nazaj. Je prav super lepa in itaq sva vso pot jezike brusila, tako, da jo je bilo tik tak fraj. :))

Na igrišču že vse pronto. Pašta več kot odlična, dodatna praktična nagrada prav za vsakega tekmovalca tudi. Tonek, pr mej duš, če bi bil ti danes tlele na tekmi, bi šel gvišno po repete in bi ga dobil. Ti povem, da bi ga. :))

Podelitev tekoča. Do moje kategorije. Oz., zakaj sem jast v napačni? 

Ja, mati, zakaj, zakaj...ker ne vidiš prav, kaj obkrožit, ko se prijavljaš... grwoza! Namesto 1956 sem videla kao da je 1966... Sej bo. Se res opravičujem za nastalo zmedo. No, napakco smo en dva tri poštimali in ker ni bilo treh pred mano, sem tudi danes stala na štengcah poleg odličnih Mihaele in Ivice. 

Matuck. Še eden več bo v vitrini. 

Na koncu še nakup odličnega sira iz Klančarjeve domačije in družba se počasi razide. 

No, ne vsi. Eni mormo pač mal pomest in še kašno rečt. Seč v roko Bizarjevim, ki so nas dolga leta na svojem dvorišču gostili. 

Hvala vam! Za vse! Organizacija za v učbenike! Se vidimo naslednje leto! Če bo zdravje. Upajmo, da ja. 

Hvala tudi Jožetu Opeka za takojšnjo fotko. Mi jo je sprintal, še preden sem z odra pršla, oštja:

Jutri ob 11.00 imam pa že peto operacijo mojih lepih kablov. 

Ma, dohtarji pravjo, da je treba dosti hodit za dobre žile... če jast ne hodim zadosti, pole pa res ne vem, kdo. 

FOTO ALBUM

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

PST, 10.5.2025

 Dan zmage je treba obelodanit s Potjo spominov in tovarištva, ko je bila naša prestolnica 1171  dni (23.2.1942 - 26.5.1945) obdana z žico. Ljubljano je italijanska kopenska vojska  obdala z bodečo žico in koli takorekoč čez noč. 

Po trasi žice so se začeli tradicionalni pohodi že leta 1946. Seveda so pot načrtno urejevali in danes je pot postala odlična infrastuktura za rekreativce, saj je speljana med zares ogromno zelenja. 

Letos so pričakovali rekordno število pohodnikov in mislim, da se je to tudi zgodilo. Ogromno ljudi. 

V Ljubljano sva se pripeljala po kratki noči nekaj pred sedmo. Večer prej smo bili seveda v Ajdovščini na reliju. Brrrrrrr, brrrrrrr, brrrrrrrr. In ne vem zakaj, a po dveh pivih me je še zjutraj bolela glava kot da sem jih spila 15???? Najbrž zato, ker so bile prav zares tumač drage? 4 evre za 4 dcl piva? 

Prideva na P+P. En krog okoli, seveda že vse full...Ja, nič zapeljiva tudi midva na travnik. Če bo tata Janko dal kazen, jo bo treba pač plačat... bo zaslužil. Če sem že mal v rožcah, pa parkirava še midva med rožcami:))    

Ob 7.00 štartava pri km 0. 

Letos sem si rekla, da ne bom slikarila. Oz., da bom le vsak deseti kilometer eno fotko škljocnla. 

In pejva. Jutro je bilo še kar hladno. In dva rokava nista bila prav nič odveč. 

Tempo sva imela kar v redu, je pa bilo kar na nekaj krajih toliko ljudi, da je bilo tempo držat misija nemogoče. 

Jast pa ga seveda rada špilim... 

Na desetem km pripada škljoc:

Hodiva, hodiva. In seveda, če vsako leto v kontra smeri srečam mojo Silvanco  (KBK), le zakaj je letos ne bi? Ampak, letos pa mi ne uideš. En bot pa moram jast to obelodanit. Hitro slikat! ( ja, ja, sem rekla, sam vsake 10 km) 

Dve besedi in gas dalje.

20 km:

In prihaja končno moj hribček. V Golovec nama gre super. Na vrhu poštempljanje in seveda obvezno na minus dva deci. Ma, zdej, k pišem, se mi zdi, da sem že lani napisala, da bi tata Janko žihr dal kakšen diksi več? En diksi za tolk tisoč folka? Vrsta je bila seveda skor do dna, hihi. 

Ja, narave je tu na pretek, pa dajmo it v grm.... Najbrž je imel tudi to v mislih tata Janko? Bojo že šli v grmovje. In smo šli.

Spust. In še slabih 10km do cilja. 

5 urc 55 minutk za vse. Okej. Dečko mi čestita, poda medaljo, glih se z njo važim in  fotkam,

pride mimo Borči. Joj, ga nisem videla že stu lejt... naju vodi do njegove Nataške in glih pride z druge strani še Silvanca z Romano v cilj. Ma, če pa tu nej za obelodanit. Ja, s škljocom... Sej si rekla, da ne boš... Ja, rekla, rekla...ma, :)) 

Super dan. 

RELIVE POSNETEK 

STRAVA GPS