TEK NA SABOTIN - KRONOMETER, 16.2.2020

Po več kot letu dni netekmovanja sem morala mal presekat :)) in držala sem obljubo, k sem jo dala Mihetu na podelitvi PGT-ja lani, ko je rekel, da bo Sabotinska tekma postala kronometer, da na to pa pridem.
In sploh, mal moram videt, če še vedno drži moja formula za ciljni čas.
Dan je bil krasen. Na parkingu v Solkanu je malo mrzlo vleklo, ampak tam itaq zmerom piha. Še kako toplo nam bo na vzponu po severni. Bo prav pašalo mal hlada.:))

Prijave so potekale tik ob štartu, zato je bilo treba s sabo vse odnest na kraj zločina, da se ne vračamo več nazaj dva km.
Ob prijavi sem naznanila svoj cajt po že znani formuli: čas zmagovalca krat dva minus število kilometrov. In dodali so mi številko 53.
No, potem smo se mal čudli en drugmu, kako se bomo ta počasni umikali ta hitrim, ampak se mi zdi, da brez veze... jast sem se lepo umaknila tistim parim, k so šli mimo mene. Vsaj mislim...

Segrela sem se glih en pikič...kolkor sem tejkala lulat od živcev po kapljico v šumo.:))

Štartali smo torej kronometrsko, v razmaku 20 sekund.
Kmalu po začetku jih je res par šlo mimo mene, seveda k so tejkali, jast pa samo maširala moj hod, ampak potem sem skoraj vso pot sama lepo hodila in dihala na škrge, seveda...Sem pa za  sabo imela prjatla Toneka, ki me kar ni in ni hotel prehitet...
Nekje na polovici nas je čakala okrepčevalnica z vodo in ta prava jeba se šele po njej prične. Seveda nisem ne videla ne slišala nikogar, buhnedej kam kaj pogledat, le buljit v tla pod noge in si sem pa tja z rokami pomagat odrivat od vlažnih  tal...

Malo pred štengami pa le spustim mimo Toneka.

Na vrhu ljudje navijajo, šefe Miha kriči za mano in mi daje kontro z navijanjem na ves glas.

Cilj je bil prav na vrhu Sabotina, zato je bilo treba še enih par 100 metrčkov do tja.

Najbrž me je navijanje tolk spodbudlo, da sem zadnjih slabih 100 metrov celo tekla...o hitrosti ne bi glih:))

V cilju sta bila glavna zapisnikarja Borut in Slavka in najprej mi od vsega hudga sploh ni "prišlo", da sta onadva. Šele, ko sem mal k sebi prišla, ju grem pa hitro pozdravit. Brez objema pri Slavki enostavno ne gre:)) Kolk sta fejst.

Moj cajt: 35:23. Formula dejla? Ajde, hitro zračunamo...
19:15 krat dva je 38:30 minus dva (km) je 36:30. Jupi, še eno dobro minutko imam v dobrem... ma, sam, kolk sem jast dobra:))
Seveda sem dala na Stravi traso pod Walking, saj, če sem od vse proge pretekla 100 metrčkov, tega res ne morem dat pod tek. Hihi, in še...sej je boljš bit glaven pri hoji, kot pa v senci pri teku:))
Obvezna foto s prjatlom:

In bejžmo h koči.
Okrepčila raznoraznega je bilo več kot dovolj.:))

Imeli smo se zelo lepo, nič nam ni manjkalo, sonček je lepo sijal, rezultati so bili zelo hitro na steni, podelitev je šla lepo skozi.

Ostali smo seveda samo še tanajbolj gajstni.

V dolino smo se vračali po cesti, malo italijanski, malo naši in hoteli spotoma dobit kak špargelj, a ga tokrat nisem dobila niti enga.
Ker smo se tudi za v dolino malo zmartrali, smo se morali iti seveda ojačat in še naprej lepo imet. Pristali smo na osmici v Vitovljah.

                      Pili smo pa vodo:))

Čestitke vsem za dobre rezultate. Organizatorjem hvala!

REZULTATI
NEKAJ MALEGA FOTK
GPS STRAVA

3590 x PLAZ + 1410 x ŠKOLJ = 5000 VZPONOV OD LETA 2003, 14.2.2020

Se pisalo je leto dva tavžent in dva,

ko vprašala sva se oba:

"Kaj, če jast bi pustil čik?"

"O, jast pa bla bi fit in šik?"

Je v mini dnevno orbitrek prišel,

dost prostora je zavzel.
In, priznam, najprej mi je samo živce grel.

A sem s čiste ihte vsak dan šla jast gor,

kilce pa lepo navzdol.

Po letu dobrem

žakelj špeha sem zgubila. 

In se odločila, 

da na bližnji hribček bom hodila.

In ko prvič sem na Plazu stala,

sem rekla:

“O, ne, ne, bom kar na orbitreku jast ostala.

Sicer, razgledi so res krasni, 

a moji zaključki čisto jasni!

Nisem jast nobenega ubila, 

da se v hribu bom tako potila.

Je do Plaza prehudo, 

da tako bi vsak dan šlo.

Ko gledam z vrha proti Vipavi, 

se mi malo kar zvrti v glavi:

O, jejžeš, sej to je višje kot na Triglavi!”

In tako sem s hribi jast na hitrco končala,

bom raje kako drugo taktiko ubrala...?

A, moj pa ni in ni odnehal,

ter se vsak dan proti Plazu pehal.

In glej,

tudi jast sem zarečenga kruha dost pojedla,

ga kot mehko sredico pa tudi trdo škorjo
v dvanajstih letih
kar 3590 botov snedla.

Sem pri tej številki štet končala,

kajti preselili smo se v drugi kraj,

in si  prav na hitro “ljubimca”  drugega izbrala.

Lahko bi vsak dan šla na Čaven, 

a, če bil bi vsaj en pikič mal bolj raven?

Bi do njega vsak dan blo mi le mal prehudo,

zato sem rekla: 

Školj! To je to!

Imam sedaj vsak dan desetko v riti,

nekaj hriba, 

malo treba je po ravnem iti.

Med potjo mi prav nič dolgčas ni,

med sadovnjaki in vinogradi 

se mi čist lepo godi.

Mi ptičke vsak dan kaj povejo, 

zajčki skačejo čez mejo,

srnce luštne pa že vejo,

da me vidle bojo 

in kar vame zrejo.
Medota pa niti blizu ni,
ker on mene se boji. Hihi.

In ko v zadnji hribček jast zagrizem

in mi kaplja po hrbtu spolzi,
takrat mi duša zapoje, srce zaživi
pa še vrh me z razgledi bogato nagradi.

Tam v zvezek se podpišem, 

in še doma v dnevnik vpišem.

Da slučajno kaj mi ne uide.
Veš ti, lahk mi pa kdaj še vse prav pride? :))

In tako je do 1410 botov dans prišlo, 

kar skupaj s Plazom znese okroglo pet tisočko.

Seveda se sedaj takoj považim,

kilometre seštevam,

na glas premlevam, 

da prišla bi že okol sveta,

jast sem pa vsak dan doma?  

Ja, to pa že ni kar tako.

Kaj pa mediji? 

TV hiše?

Ja, tu se Topka lahk pa kar pod nos obriše.

Saj jast nisem Metka, al pa Betka, 

k se na Šmarnco vsak dan šetka, 

al pa kaka tetka, 

ki tudi v hrib ji logična je  visoka petka…

Jast sem le navadna Topka,  

njim ne pridem niti do popka…:))

Pa tudi, nič zato, 

če le v mojem blogu tole bo. 

Konec koncev hodim zase 

in ne za tiste in tiste

in pa tiste

sloveniste, 

k bojo zdej rekli, 

da v tej pesmi moji

vrstice in pa rime niso čiste.

Če pa koga s tem morda jast navdihujem, 

tudi ni potrebe, da se napihujem.

Ali pač?

Vsak je svoje sreče sam kovač,

naj to res bo

ali trač.

Pa še  pikica na i.

Ravno danes 

moje ime svoj dan slavi.

Na zdravje in...

Grem v šestega...

Ojej, tole zgorej zdej se pa čisto nič ne rima?
Saj ni važno.
Važno je, da zdravje štima! :))

P.S. Morebitna prepoznavnost v imenih Betka in Metka je zgolj naključna. :))
Imeni sem uporabila zgolj in samo zaradi rime, ker pač na Angelika se nič ne prime...:))

LETO	PLAZ	ŠKOLJ
2003	75
2004	222
2005	368
2006	281
2007	366
2008	208
2009	241
2010	300
2011	305
2012	330
2013	320
2014	325
2015	249	61
2016		317
2017		332
2018		334
2019		324
2020		42
	3590	1410
SKUPAJ	14.2.2020	5000

KULTURNO V POMLADNEM DNEVU NA ZIMSKI POHOD, 8.2.2020

Zjutraj sva malo cincala, ali bi šla mogoče na pohod iz Radovljice v Vrbo, ma, pole sva rekla, bejžva rajši na Golake in pole še na Čaven, sej je tudi tuki lepo.
In še dan prekrasen, brez oblačka in vetričiča...kam češ boljši.

Na Predmeji je treba parkirat že ob glavni cesti, kajti vso pot do ceste pod Iztokovo kočo poteka zelo obširna sečnja drevja. Saj, na momente sva mislila, da nas niti gozdarj ne spustijo skozi. Pa so bili zelo prijazni in prekinili z delom, da sva šla lahko mimo.

Ubogi oskrbnik, najbrž je zaradi tega kar ob nekaj dohodka. Seveda mislim tu bolj na tiste, k se pripeljejo z avtom do pred praga koče:))

No, do koče je teren suh in čist, a po koči čez par minutk se začne pa druga zgodba. Teren popolnoma poledenel. K sreči je vsaj kamenje, ki je štrlelo iz ledu, suho, da sem lahko po njem skakljala, drugače bi se morala najbrž kar obrniti. Še tako ne vem, če je bilo prav, da sva šla gor brez derez. Sem jih kar poslušala od pohodnikov, ...kje pa so dereze?? Ko se pa kaj zgodi, pa...

Pa vendar...čeprav sem zelo gledala, kam stopit, mi je kar shodilo...kajti na Stravi je tetka, ki meri vse segmente in rekorde, zmerila moj nov rekord (hodaški, seveda) vzpona na vrh Golaka. Bwo... Sej ne rečem, sem dihala, ma da bi šla pa prov za vse ubet...pa...???...bom šla en bot, da vidim, če se da še hitrej:))
SEGMENT IZTOKOVA KOČA - GOLAKI

Na vrhu pa...
Čista pravljica. Res . Sonce, brez sapice, razgledi do konca sveta. Mmmmm, njami. Kolk je blo lepo.

                         Tudi Grinta je bila čisto na dlani.

Po zelo previdnem spustu si v koči privoščiva čaj in preveč se nisva smela ohladit, kajti treba je bilo še na Zimski ( pomladni) pohod na Čaven.
Po poti sva srečala kar nekaj pohodnikov, večina se jih je že vračala s Čavna, kajti govor s kulturnim programom naj bi bil ob 11.uri.

Na vrhu tudi zelo lepo, sonček nas je grel in prav nič se nam ni mudilo v dolinco.

Če bo jutrišnji dan tak kot je bil današnji, pa čeprav brez kulture...plačam :)))
GPS GOLAKI
GPS ČAVEN
Pod noč pa obvezen sprehod ob polni luni okoli Dobravelj:

IZTEK-HOD OKOLI DOBRAVELJ GPS

GRADIŠKA TURA -ABRAM -L.KOČA -KORITO -SV.MIKLAV -GRADIŠČE,12.1.2020

Na Gradiški turi nisem bla vsaj 7 let?
 Dan že kičast, zjutraj je malo pihalo, a v steni ni burje.

Dve zadevšni sta se sigurno spremenili v tem cajtu: od zadnjega bota je postavljenih ob poti ogromno varoval, zajl, kažipotov ( ker jast imam v glavi, da ko sem bla nazadnje tam, je blo zajl bore malo ali nič) in druga zadeva je, da sem jast ratala prestara za take adrenalinske štose:))
Pa to sploh ne govorim o plezalni, ampak o navadni poti.

Čeprav se, sploh pozimi, jast redko zares spotim, sem bla včeraj ko cuna za me ožet... in za vse je kriv adrenalin in živci, če preživim al ne, ta štos. Pa ni, da si ne bi želela..., si želim biti del tudi takih poti, a ko pa sem v taki steni - poti, sem pa vsa posrana od straha.
Priznam.

Seveda mi je moj kozorog med potjo razkazoval, kako on premaguje Otmarjevo in Furlanovo

in seveda sem šla pod ta novo tudi jast: a, le se pofotkat. In to je tudi vse. Me ne spraviš niti na prvo štengo.:)

Mi je blo še po navadni na par odsekih kar prekruto.
Saj, tam, kamor se lahko držim zajle, ni blema, ma, tam, kjer ni nič, pa ravno tako lahko zgrmiš v prepad ob najmanjšem napačnem gibu, tam pa... ufff. Ne, ne, sem prestara:))

                     Ma, kej bo že pomlad? Kej zima je že bla? :))

Na vrh sva seveda prišla.

Tam sem si zelo oddahnila, prekrasni razgledi so seveda hitro vse poplačali. Res prekrasno.

Končno s sigurnim korakom lepo k Abramu. Do Abrama je pot čez Lipe dolga glih 7 km. Seveda je bilo noter in zunaj v paviljonu popolnoma do zadnje mize vse R  in veliko srečo sva imela, da sva prišla kmalu po 11.uri, ko še ni bil čas kosila, da je bila vsaj tista miza za dva pri šanku še fraj. Sva pa pojedla zares okusno in dobro. Na hitro, seveda. In odšla dalje.

Naslednja postaja lovska koča Vojkovo, katero so sedaj preimenovali v Ekokoča Nanos in jo ima v najemu mlad fant. No, tu je bilo zunaj sicer prosto, sva se lepo martinčkala, a za futr pa sva se tudi načakala...pr mej duš, da eno uro:)
Ma, kej jast hodim sam jejst in pit po hribih, al kej? Ma, tudi, no...:))

Do tu sva, če slučajno koga zanima, zmazala glih 11 km.

Da bo krogec, sva šla nazaj na Gradišče po tekmovalni do korita in od tu mimo sv. Miklava na Gradišče. Od lovske koče do Gradišča je še 7 km.

                                      Sv. Miklav...prihajam.

                      Grrrrr. Važno, da je pred mano 100m.:))

Na Gradišču sva ob radlerju ( hrane pa nič, ta bot:)) seveda lepo na sončku počakala na sončni zahod.

In v par minutkah naju je že zeblo.

A v steni  so plezalci še vedno lahko lahko uživali od toplih barvah sončka.

    Drugič grem pa naokoli.... mimo mojga bivšega. Na gvišno.

                             Moj bivši Plaz... pridem next time:))

Sem prestara jast za take štose ratala.
Aja, sej tu sem že napisala...

18 km in skoraj jurček višincev ( une strele so brezpomenske:)) v poti na Stravi: GPS STRAVA

    Črtkana pot je običajna, pikčasta na levi Furlanova, na desni pa nova Otmarjeva

V KRATKIH ROKAVIH NA WAKNU IN SINJI VRH, 2.1.2020

Čisto nasprotje. Dan prej sicer sonček, a zraven tak strupen mraz... včeraj pa... ma, kratke hlače bi ble tudi lahko... super lep dan.

Iz izvira Hublja najprej na waknu, od tam končno mimo kamnitega polža in nazaj po robu do Sinjega vrha.

Res čisti pomladni dan.

Malo me je razžalostilo, da koča na Sinjem vrhu ni bila odprta. Najbrž je bila razočarana tudi skupina kakih 20 pohodnikov, ki so se vzpenjali proti koči, ko sva se midva že vračala nazaj. Ob takem dnevu, ko veš, da bo šel folk ven, bi jast zagotovo delala, če bi imela kočo v najemu.

Lep krogec. Zanimivo, po vzponu in dolžini hujši kot dan prej na Krim, a meni se ni zdelo... Če hodiš po domačem terenu, se ti zdi vse lažje, najbrž:))
GPS STRAVA