Na Nanos grem res rada. Pot, ki si jo že kar klasično zamislim, ker mi je fejst, mi mine tik tak. Sevejde ne pišem zaradi tega vsakič v blog, ma, vsake tolk pa pripada. Tako, da bom imela kaj čitat, ko bom stara, hehe.
Tokrat se mojmu ni dalo z mano, grem pa v svojem ritmu sama. Parkiram pri koritu na poti na Nanos in nadaljujem po UTVV progi do vrha. Izberem si svoj tempo, nič se ne ustavljam. Mimo mene pritečeta kraljici gorskega teka Lucija in Dominika, seveda jih nisem nič "morila" z mojim ropotanjem, no, saj se tudi sami nista pustili motiti. Le: "O, glej jih, pridne!" "O, ZZ, živjo!" In v svojem tempu sta laufali naprej. Pihala je kar močna burja, a le na določenih mestih. Nekje skorajda nič, za se slečt, nekje pa za odnest. Snega pa ni bilo. Dominika, sem si sposodla tvoj posnetek Lucije s Strave. Sej lohk, njede?:)
Na vrhu sem bila v urci in pol. Super. Pot od korita do vrha je dolga 7 km z okoli 800 višinci. Ravno dovolj, da nekaj nardim zase.
Megla, burja, mraz. Seveda zato pred kočo nobenega, a zato nabita koča. Nisem se imela kam usest, pa sem kar šankirala. Popijem čaj in en ... in pejdi, mati, nazaj. Za kočo stoji resnični vrh Pleša, kar konkretno zasnežen, seveda grem do tja zmočit covate, hihi.
Ker imam aplikacijo za vpis vrhov, sem se dala malo bolj na to in šla še na Grmado, 
pa še k Sv. Hieronimu,
pa na Vrh debele stene, pa na Strmec... Baje bo ponovno zaživela aplikacija Planinc. Ta je bla res fajn. Ko sem zamenjala telefon, se aplikacije ni več dobilo v trgvini Play, tako da sem se morala vpisat v drugo, v Zbiralec vrhov, a ta mi ni ne vem kaj, ker .... stojim prav na vrhu, pa mi piše, da sem od vrha oddaljena 200m? Ma, kam naj grem? V luft?
No, sej, prav, da bi jo nucala, jo ne...sploh, ker mojga s tem jezim, ker se ustavljam, al pa kar med hojo buljim v telefon, kdaj bo kak vrh....Pa imava repertoar za se pokat:))
16 kilometrčkov, skoraj 900 višincev. Bodi dovolj. Za dopoldne:))
