No, letos ni bilo gužve. Sploh. Morda na vsej poti kakih par sto pohodnikov. Ma, tistih, najjačih:))
K se ne ustrašijo vremenske napovedi, ki jo tevi naši LJ vremenarji itaq ne znajo napovedat za vipavsko. Če ima za padat in da mal zapiha...je vipavska izzvzeta iz padanja. Tistga, konkretnega. Tisto malo uščivanja pa nej vse skupi neč.
Alora, se zapeljem do parkinga. Parkiram. Dve vetrovke, pošpricane - impregnirane gtx covate, marejla in štartaj, mati!
Vse okoli mene je blo tolk črno, da nisem niti fotkala, ker ...kej mi nuca črna farba na fotki? Neč. Jo je blo škoda dat v okvir...hihi.
Se zapodim proti Dolenjam in naprej me že čaka prvi hribček za ogrevanje. Vzpon proti Sv. Marjeti. Tik tak sem na vrhu, saj nisem imela pred sabo nobenga za ga prehitevat in se opravičevat, če grem lahko mimo. :))
Trikrat pozvonim... se ve, zakaj... in se lotim z očmi jest en tavžent dobrot, ki jih dan prej spečejo dolenjske gospodinje. Zares, kapa dol!!!! Ta štant je tudi edini, kjer zbirajo prostovoljne prispevke brez cenika poleg. Povsod drugod je prost. prispevek s cenikom. ( drgač pa, ne zastopim te fore.... prostovoljni prispevki in zraven ti piše, da je en kuhanček 3 evre? Bwo... Nje, sej vem, zakej se gre...)
Pojem tri dobrote, vržem v škatlo dva evričiča in šibaj, mati, dalje....
Nikjer nobenga letos. Lani pa vso pot od začetka do konca ena sama kolona ljudi.
Še malo in že sem na Planini.
Pipan prodaja panin(čk)e za 5 evrov, ma, jast ga ne nucam... šibam dalje.
Proti Ostremu vrhu. Seveda moram skočit tudi na vrh. Nikjer nobenga. Tu začne nekaj padat. Bem, marejle ni še treba odpret.
No, ko pridem z vrha na pot, pa jo le odprem. In zdej se do Potoka igram: wdpri marejlo, zapri marejlo, wdpri, zapri...:))
V Potoku nič kaj dogajanja. In grem dalje. Tu celo srečam nekaj pohodnikov in jast lepo za njimi.
Ker se tam podira ena hiša in na novo nekaj štima, nisem videla niti jast, k sem bla že sto botov tam niti drugi, da je treba zavit levo, če hočemo prit v Jakuline. Hja, ampak, prej ko se jast zavem, da sem falila, sem že skori v Šmarjah.
Ma, ne prmejduš, v Jakuline pa grem. In jo mahnem po cesti nazaj do Jakulinov. Direkt v hram. Čudovit hram. Je vejdu Vertovec, hihi....
Gužva? Kje pa! Skor nobenga! Popijem enga kuhančka ( za 1 evro - nekje na drugem štantu je bil prost, prispevekj zanj pa 3€???)
In že šibam dalje proti Šmarjam. Direkt v gasilski dom, saj se je zaradi napovedi slabega vremena vse preselilo tja. Jota s klobaso kar poleti vame. :))
Pejmo dalje.
Zdej na vzponu proti cerkvi srečam tam stanujočo Viktorijo, mal počikulamo.
Alora, zdej pej si moram jast izbrat, iz katere smeri gre mati na svoj Školjčič? Po tej ne, je blato, po uni tudi ne, je tudi blato, najbulš da grem na Vrtovče in v pentagon križišču mahnem lepo po široki poti na mojga.
In res. Bom imela kak km več, ma, sej mi ne škodi...
V začetku hriba me dohiti Edo, k ga sploh prvič srečam na moji poti. Je šibal malo po svoje .... tudi čez Školj.
Da ne bo zgledalo, da ne zmorem, hihi, sem morala dat gas in za njim pihat in klepetat do samega vrha.
Na spustu me na ostarelem drevesu pozdravlja vrana.
Kra, kra, kra... ja, sej te vidim. Počaki zdej na veji, da te škljocnem. In je ubogala.
Še v Tevče, na Uhanje, Ustje in do hrasta. Ker nas letos niso spustili parkirat od hrasta proti Wajdušni, da z avti ne zorjemo vseh njiv, je bilo treba še peške do ceste proti Dolenjam, kjer me je čakal moj porše.
Dežja na vsej poti? Glih mal, za vzorec... Odpovedanih pa ogromno avtobusov in kombijev... Sej bo...
23 kilometrčku in 660 višincu bodi dovolj za danes? Ma, najbrž, da bo še kej padlu... vsaj šetnja do cerkve, če ne druzga.
