POT SEDMIH SLAPOV, 12.1.2025

 Dan bo lep. V hribih led al pa flck, zato bo treba na morje? Našo obalo sva že sto botov obdelala, zakaj se ne bi en bot zapeljala do Buzeta in šla nekaj novega? 

"Veš vse, kam, kako, koliko?" 

"Ja, do Buzeta 86 km, parking pred Istarskim Vodovodom in potem vse označeno z belomodrimi oznakami. Pot je dolga okoli 16 km, krožna, nekaj malga tudi za poplezat, a je vse zelo zavarovano s štrikmi...Vode-dežja je blo zadosti, tko da bojo po mojem vsi slapovi in tolmuni polhni vode. Ker polejti se zna zgodit, da je suša, alora, ni vode..."

"Okej, pejva!"

In se že voziva proti Buzetu. Danes je vse izi, vklopiš gugl zemljevid in te pelje. Včasih? Jast bi ponucala pol dneva sam za tja pridet...:))

Na parkingu je bil le en avto, no in še drugi - domačin, ta si je pa avto sesal- nedeljsko čiščenje. 

Se uštimava. Pitam ja gospoda, gdje ide ovaj put sedmih slapova?

 Pokaže na kjero cesto it in pejva. Res se že kmalu zagledajo prve table. Pred mostom na levo in lepo ob reki Mirni kar nekaj časa mimo  zunanjih fitnes naprav ( zakaj pa mi ne mormo imet kej tazga u Wajdušni?)  do začetka kanjona.

Po kakih dveh kilometrih se že srečamo s prvim slapom in hitro še drugim in tretjim. ( Zagon, Bačva, Vela peć) Zdej meni neki ni jasno. Ti naj bi bili na Dragi, a ko sem malo guglala po zemljevidih, mi kaže, da so na Pivki? Kej je zdej res? Bwo...

Ob poti je tudi raj za plezalce. Kar hude in konkretne stene, v katere mene sevejde ne spraviš niti pod točko razno. 

Kaj kmalu se začne steza strmo dvigovat. Pomagajo nam štriki in zajle in tudi železne štengce:))

Malo je za popazit, saj je proga ves čas zaradi dežja spolzka in tudi na nekaj mestih kar ledena, ker sonček do tja ne pride. 

Ko se povzpneš do vrha, je treba levo. Po oznakah. In midva? Ja, če sem že prvak v zgubljanju, zakej bi blo dns kej drgači,...in greva na desno... In hodiva sicer po stezi, a čez kakih 500m le rečem mojmu, da najbrž to ni to? Ni oznak nikjer! Hitro pogledam na Stravo in vidim, da je sicer pot kar popularna, a bi po tej poti midva konkretno pot skrajšala in prišla ven na drugi strani, skoraj na cilju. O, đizs, pejva nazaj...

In kaj bi zamudila... krasen slap ( Mala peć) s tolmunčkom ...za se kar v vodo vreč...

Po tem slapu sledi kakih 4-5 km kar dolgočasne poti, zaradi dežja kar konkretno blatne, parkrat sva bila obtežena z blatom do gležnjev. In bognedaj ne gledat stalno v tla pa stalno gor, kajti tudi podrtega drevja je bilo kar nekaj čez pot - idealno za se vanj zaletet.

No, Napoleonov most je še vmes...Ta stoji, kot bi ga danes postavili. 

Po kakih devetih kilometrih prideva v vas Kotli. Tu sledi obrat nazaj ob reki Mirni proti Buzetu. 

Tu je peti slap Slop in če se spustiš malo dol v kanjon, prideš do starega mlina. Midva, mlinarja, seveda morava na ogled:))

Še dva kilometra hoje po dokaj neugodnem terenu in prideva do slapa Zelenščak. 

Tu sem jo kmalu skuhala...hodim po skalcah...čim bližje slapu,...ja, ja, ma, kdu pej vidi, da je na skalcah led? Ni manjkalo dosti...pstttt! :))

Še dober kilometer in še zadnji slap: Grjok. 

Tu celo srečava eno družino. Otročka sta vozila ladjico po jezercu...

To je to, kar se tiče slapov. 

Še 4 km do avta. Še prej pa malo kopanja, umivanja nog... 

Namreč, reko Mirno je treba kar trikrat prečit. Kamni in visoke skale so že naštimane za prečenje, a kaj, ko je blo tolk dežja, da iz vode štrlijo le špičke teh kamnov? No, pa se pejmo malo "vrvohodca", hihi. Prvi gre moj. Korajžno! Na zadnjem kamnu pa štrbunk z eno nogo v vodo... Ojej!!!!

 Alora, pejdi, mati, še ti. 

Cak, cak, cak, cak, še en cak in jeah, kolk sm dobra, jast... Moje nwoge so pej suhe... za zdaj:))

Hodiva en cejt, ojej, spejt bo treba čez? Ja, ma, čaki... kaj naj grem po zraki? Tle ni šans, da pridem z dvema skokoma čez. Le na dveh kamnih je bilo namreč par cm suhega terena. O, đizs. Okej. Probamo. 

Skok na tisti cm in spolzki cm me kar popelje lepo v Mirno. No, bem, vsaj prow padla nisem. Noge v vodi do kolen, mal jih je trejba umit:))

Hodiva, hodiva in še enkrat prečenje. Ma, zdej sva bla že itaq mokra, kdu se bo martral po kamnih,...greš v vodo in mirnabosna:))

Še malo. Buzet je že pred nama. 

In floskava še dva kilometra do avta. V avto, sezut, gretje v noge do fulla in gas nazaj domov. 

Škoda. Če bi bila suha, bi si šla še Buzet malo ogledat. Pa drugič. 

Za zaključek napišem, da slapovi so res lepi, sama pot pa meni nič kaj... No, za kaj lepega je treba tudi kaj potrpet...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO ALBUM

NOVOLETNI VZPON Z DRSANJEM NA SLAVNIK, 1.1.2025

 Na novega leta dan nisva nikoli doma. Vedno jo nekam mahneva. Največkrat seveda na kakšen hribček. Dan v naši dolini se je začel z meglo, nič kaj prijazno. Pogledam malo po spletnih kamerah in vidim, da na Slavniku lepo sije sonček. Greva tja? Pa pejva. 

Gorske copate, bundo, bufico za vsak slučaj, rokavice tudi za vsak slučaj in že se voziva proti Prešnici. 

Zdej bom mal zatežila (spet) o tej, meni najlepši poti na Slavnik. Sej že vsi tički čivkajo, da obožujem klančič. Takrat zares zaživim, srček mi bije, vem, da uživam vsak korak, ki ga nardim višje proti nebu...Ma, ni boljšega filinga...

Ta klanec proti Slavniku iz Prešnice je meni res top. Niti prehud niti premičken. Glih točen. Zame. In prav zares ga lohk šponam z istim tempom skozi vseh pet kilometrčkov. Mmmmmm, njami. 

No, danes sva šla lepo, turistično.

Prve tri kilometre je pot lepa, suha, od treh naprej pa začne ledena scena metat noge levo in desno, pa naprej in nazaj... 

Seveda, čez dan ledena pot se kolkor tolk stopi, čez noč pa vsa brozga spet poledeni in midva sva glih še tolk zgodna, da imava drsalnico. Hihi, tudi po vseh štirih sem šla čez pot na drugo stran, ker ni blo variante, da pridem drgač tja...brez posledic:))

No, hvalabogu, sem le enkrat mal zletela, a se prijela za eno vejo, da nisem pristala na tazadnji. 

Na vrhu je kar pihalo, a sonček je na Slavniku pa le sijal. V vse smeri si imel le pogled na meglene razglede, le Snežnik je s kapo silil izven megle. Ostalo vse v megli. 

Hitro v kočo, ki pa je nabito polna. Vseeno se dam v vrsto za čaj, ki ga potem popijeva kar sede na stopnicah, ki vodijo v sobe. Malo blablabla...in pejva nazaj. Zdej bo šele drsanje.... 

A sva se ga izognila, kolkor le se je dalo... sva šla tolk vstran, da sva hodila po snegu. Zdej greva dol, se nama lohk mal noge zmočijo, jih bova že ogrela v avtu...

Med vračanjem srečava tekaško legendo Simona Strnada s Sašo, stisk rok in par besed... 

Prideva do parkinga. Mene lulat... poslušam na vse strani, če gre kje kdo. Nič. Tišina... Grem za zadnji avto v vrsti, začnem obred:)), kar naenkrat brrrrrrrrrr, mimo moje riti kolesar s sto na uro.... O, đizs, človk še scat ne more v miru, hahaha.... Bem, če je gledal mene v ret, se bi ziher zabil v kakšn drev, tako, da rečmo, da je gledal na pot???? Hehehe. 

Lep prvi dan. Naj bo takih še 364....

STRAVA GPS