GOSPODIČNA (828m) IN TRDINOV VRH (1178m)- 27.10.2024

 Pri nas napovedana megla, na vzhodu sonček. Par dni nazaj je moj gledal po tv reportažo iz Doma na Gospodični na Gorjancih. Kulinarika ( kar je strašansko važno za naju:)) je bila zelo pohvaljena, tam še nikoli nisva bila, niti na  Gorjancih ne, pa na Trdinovem vrhu tudi ne...prevoziva 300 km za to? Pa mal gledam, če bi šla morda na Snežnik, a tam ni gvišno za vreme, pa še...do Sviščakov ( kar je še enkrat manj km)  bi za vožnjo po wowinkih ponucala samo 20 minut manj, kot če greva po AC do Novega mesta in naprej do izhodišča? Ja, bem, pej pejva na Gospodično...če bo res lep sončen dan...

In sva šla. po AC tekoče, brez gužve, v kontra smeri pa druga zgodba. Teta Guglica nas pripelje lepo na velik in skorajda zapolnjen parking na koncu vasi Gabrje. Najbrž so vsi gledali TV in danes hitro vsi gor...

Lepa pot, sicer kar blatna in spolzka, sploh spodaj. Malo bolj pazljivo. Seveda morava midva glih en malčk tudi zabluzit izven označenih poti, no, ma sva čez nejki cajta vseeno prišla nazaj na ta glavno. Gozd, odet v prekrasne jesenske barve, se počasi slači, ob vsakem vetričku se par listov spusti na tla in ustvarja lepe barvne preproge. 

Ob poti ogromno gob, užitnih, neužitnih, svežih, starih....več ku Dolejncu, hihi. 

Po slabih treh kilometrčkih luštnega vzpona prideva do izvira vode- Gospodične. 

Še par stopnic in tudi Dom na Gospodični je osvojen. 

Nič se nisva ustavljala, ampak sva šla kar naprej, proti Trdinovemu vrhu. Najvišjemu vrhu Gorjancev. Ker le ta stoji prav na meji med Slo in Hr, imajo Hrvati zanj svoje ime -Sveta Gera. 

In tudi kapeli sta na vrhu dve. Naša je Sv. Jera, hrvaška pa Sv. Ilija. Bog je pa za obe isti. :))

Moj, k je plezalec, se seveda povzpne na vrh stolpa:

Jast? Ne, hvala. 

Sem na tleh bolj ziher.

Počasi se spustiva. 

Greva kar po cesti, kjer imajo kolesarji prednost. Ma, so šibali v dol za vse sowde. 

V koči in pred njo je bilo vse zalimano. Veliko se jih do tja kar pripelje na kosilo z avtom. Nekaj takega kot pri nas Abram na Nanosu. Srečo sva imela, da je nekdo pri mizi sedel sam in sem ga seveda vprašala, če lahko prisedeva. In je dovolil. 

Po vseh mizah sem gledala krasne kruhove skodele z golažem, a ko sem jo pa jast hotla naročit? 

"Gospa, zmanjkalo, pravkar!"

 Itaq. Kej, bom morala prit spet samo zarad tega? Ja, ja, bo trejba...( fotko sem si sposodla s spleta)

Pa sem naročila žgance z zeljem in kr. klobaso, moj pa gobovo minešto z ajd.žganci. Sicer okusno, dobro, a jast, k sem alergična na visoke cene... predrago. Mal mineštre z žganci  13 evrov? No, naj bo...

In moj par klobas z eno žlico zelja in dvemi žgancev 12 evričičev... No, naj bo:))

Pa, kamor je šel bik, naj gre še štrik...hočem naročiti še njihovo super sladico..."Pravkar zmanjkalo! Vseh sladic!" Itaq. 

Plačava, se odpraviva v dolino. 

Do Ljubljane tekoče, v Lj pa že opozorilne table za 10km kolono od Vrhnike do Logatca....pa jo mahneva na Vrhniki ven in čez Kalce domov.

 In še enkrat več se nisem mogla nagledat prekrasnih jesenskih barv na poti do Podkraja. Krasno. Res prekrasno. 

Naj traja....

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO ALBUM

PO JAKOBOVI POTI IZ PODRAGE DO TRSTA, 20.10.2024

 ŠD tekači Vipavske doline so z vodičko Lucijo Krkoč organizirali pohod po Jakobovi poti iz Podrage do Trsta. Ko sem v njihovem razpisu prečitala, da grejo prav na ta glaven plac v Trst, me je seveda zelo zamikalo, kajti jast tam še v svojem lajfu nisem bila nikoli. Ne vem, mi Vipavci smo imeli za Italijo bolj Staro Gorico in nismo hodili v Trst po kavbojke in kofe in bruklin čingume... Tako, da ....

Sicer sem že bila v Trstu, ne da ne, a bolj v avtu skozi oz.mimo in pa seveda na tekmovanjih Alpe Adria v hitri hoji, ko smo iz Milj hodili po glavni cesti v Trst in bili varovani iz strani modrih organov kmalu da ne kot kaki predsedniki. Vsak hodač je imel svojega policista na motorju, ki ga je čuval in ustavljal promet, da smo mi lahko prav po ta glavni ulici prišli v cilj. Hehe, spomini...

Sevejde smo bili tam vezani na tekmovanje in nisem po tekmi hodila nikamor po Trstu si ga ogledovat... 

Ko pa gremo za 1.maj po poti naših non peške v Trst, je pa naš cilj v Miramarju, tako da bom tokrat ta famozen trg videla prvič.

Zbor je bil ob 7.00 v Podragi in zbralo se nas je kar okoli 40. Eni se nam bojo še priključili v Štjaku. 

Pa pejmo. Iz Podrage se vzpenjamo skozi vinograde in prav kmalu si lahko ogledujemo našo dolinco,  Goče in cerkev marije Snežne.

 Pot je vseskozi lepo označena z rumenimi puščicami in školjkami ter znaki. ( No, v Italiji jih nisem glih vidla kaj preveč:) 

 Po najdlajšem vzponu tega dne smo po dobrih petih kilometrčkih že v Štjaku. Kjer sledi krajši počitek. 

No, tle se moram mal razpisat o enih čudnih energijah, hihi. Torej, prejšnji teden je dal bivši sošolec na fb  v Lepote Vip.doline in Krasa fotke naših razredov iz OŠ. Ker nimam fb, me je seveda s tem seznanila hči in fotko sem shranila in si z veseljem ogledala sošolce in obudila spomine 43 let nazaj. 

Ko v Štjaku mal počijemo, pride k meni ex sošolka Iva, dans pa skor soseda iz Vip, Križa:)) in me vpraša: " Ti, ma, kej una je Marija Fabčič?" 

Jast pa: " Ma, sem že takoj zjutru vidla in sem rekla, da jo bom kar prašala, ma,... kej jo gremo prašat? Dej, dobi uno fotko, k je bla na FB, jo razširimo in jo gremo prašat, če je ta na fotki ona?"

 In res, Iva odpre fotko, jast primem telefon, grem proti morebitni sošolki:)); in prašam ( njej se niti sanja ne, kdo bi midve ble) : " Žijo, ma, kej ti poznaš to punco? ( kažem s prstom na fotki  nanjo). Ona: "Ja."

Pole dam prst na Ivo: " Ma, kej ti poznaš to punco? " In hkrati dam prst proti Ivi. "In, kej ti poznaš to punco?" Pokažem nase na fotki in s prstom nase. 

Kaaajjj? Ni za verjet... Ma, ni mogoče... Po 43 letih se srečamo me na pohodu. Da bo zadevšna še mal bolj magična, smo na fotki v OŠ vse tri ena poleg druge( označene z rumeno pikco). In da ta fotka pride na plano glih par dni prej? ...Če to ni sudbina...

Sevedje smo se potem po poti mejle kej za pomejnt...

In tik tak smo bli v Avbarju. 

Iz Avbarja še en kratek vzponček do Tomaja in tu smo si privoščili malo daljši malcatajm:).

Pejmo dalje. Proti Repentabru. 

Da smo prečili mejo, sem slučajno v robidovni vidla znake:

Iz Repetnabra ( Cola) hodimo dalje proti Opčinam. 

Na Opčinah se seveda ustavimo pri obelisku.

Od tu sledi strm kockast spust vse do Trsta. 

Pri znaku Trieste seveda obvezno škljocanje. Ma, kej ne bi moralo pisat tudi po naše-Trst? Če je že naš? :))

In pejmo še do trga. 

Arhitekturni presežniki, vse lepo in prav, ma, mene ne prepriča ta lepota... Ne bi živela v Trstu jast. Ne, ne...je prehudo vse skupi. 

Odhod avtobusa je bil ob 17.uri in pejmo na kofe. Ki pa ga nismo spili, ker je prej prišla ura 17.00. Pa nič. 

Še udobna vožnja nazaj v Podrago, slovo od sopohodnikov in hvala vsem za vse. 

33 kilometrčkov, 900 višincev in 9 ur muvinga --- pripada pica v Fami? Seveda pripada. Mljask...

Naj traja...

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO

 

 

NA KRASU JE KRASNO, 6.10.2024

 V okviru Oktoberfešte, ki je ta vikend potekala takoj čez mejo, v vasi Praprot, je SKD Vigred skupaj z vaško skupnostjo Tublje, jamarji Grmade, slovenskim planinskim društvom Trst in mladimi organiziralo že 27. pohod - Na Krasu je krasno. Jast pa prvič ...

Logistika je zahtevala, da smo se najprej dobili v Praproti, od koder smo se z busi in kombiji prepeljali čez mejo, k nam, v Tublje. 

Vaščani Tubelj so nas po prijavi ( kjer smo prejeli luštne majice z logotipom pohoda) ( aja, nič za plačat, vse zastonj, a so zbirali prostovoljne prispevke) postregli od A-Ž  z vsem mogočim pecivom, čajem, kavo, enih 10 vrst antigripina in mljask...s še vrelim kruhom, prinesenim direkt iz krušne peči. Tudi ocvirkovco! Ma, buh, jast sem rekla en dan prej, de ne bom neč jejla ....ja, ja, sej bo!:))

Trasi sta bili dve, krajša 4 km, za otroke in tiste, ki daljše ne bi zmogli ter daljša, 12 km. 

Med čakanjem, da smo se vsi zbrali, nam je mladina prav lepo igrala na harmoniko.  Tudi boben ni manjkal. 

Pozdrav naše vodičke in pejmo.

Najprej smo se po slovenski strani sprehodili skozi gozdove, prepojene z vonjavami po gobah, do Brij pri Komnu,

kjer smo prečili cesto in hodili vse do bivšega mejnega prehoda v Gorjanskem. Tu smo si malo oddahnili, bili spet postreženi z medico in sadjem ter spet prečili cesto, in prišli na italijansko stran. 

Cesta za prečenje je bila kar konkretno okupirana z nami, saj nas je bilo na pohodu preko 500. 

Hodimo po potkah, obdanih s suhozidi, ki omejujejo zemljišča in že smo v Prečniku, kjer zagledamo muuuuurrrjjeeeee. 

V vasi Slivno smo se odpravili proti jami- po domače Lisičji luknji. 

Čudovita jama, ki so jo jamarji na ta dan odprli in osvetlili samo za nas. Hvala. 

Je pa po besedah jamarja odkrite le 5 % jame, tako, da imajo jamarji še veliko dela...

Sledijo še zadnji kilometri, skozi krasno vas Šempolaj, 

mimo rojstne hiše Alojza Rebule

in že se bližamo cilju-Praproti. 

Kjer je fešta že  v polnem teku. Pečenja, kolkor čiš, narodno zabavni ansambel, za otroke organizirane razne igre in super razstava gob. 

Naša vodička je vso pot hvalila piščanca na žaru in seveda sva si ga privoščila. 

Vrsta zanj sicer skor do Trsta, ma se je splačalo. Njami. 

Še malo poslušanja glasbe in pejva počasi domov. Se je pa seveda žurka tam šele dobro začela in trajala...

Na Krasu je krasno. In še bo.  Hvala vsem. Še pridem. 

RELIVE POSNETEK

GPS STRAVA

FOTO ALBUM