21. GORSKI TEK NA ŠPIČAST VRH, 26.5.2024

 No, to je pa tek, ki ga ne maram zamudit. Je tudi tek, na katerem sem bila največkrat. Letos že uradno na 15.em. A, bila sem poleg gvišno tudi, ko so le otroci tejkali.

To je tudi tek, po mojem ne dobiš tega nikjer več v naši lejpi Sloveniji, kjer imaš na oglasni tabli obešene popolnoma vse rezultate za vsakega tekmovalca-ko posebej. Nucaš že eno veliko steno za vse skupi zlimat:)).

Ne maram pa tega teka zamudit tudi zaradi preprostih, prijaznih, ustrežljivih ljudi. Ki se vsako leto znova trudijo, da pustijo na nas en dober pečat. Da rečemo, ko odhajamo: Se vidimo naslednje leto! 

In to šteje. Šteje tudi to, da je meni ta tek ( hoja) zares pisan na kožo. Super lušten vzpon, ko po 500 m zavijemo v hladen gozd, dihajoč svež zrak, prepojen z vonjavami čemaža. 

Po novem se vedno zjutraj vprašam: Greš? Ne greš? A, za sem sem bla že kar prej prepričana, da grem. 

Vpis, kavica, malo debate o tem, o onem, malo čekiranja, kdo je in koga ni, da bom vedela, za koga navijat, še preden ga zagledam in počasi bo treba na pot. 

No, ne prav počasi. Tako, z mal bolj tempo korakom. Otroci, ki jih je bilo letos kar 45, skorajda več kot nas (48), so se že pridno segrevali, med seboj razpravljali in ugibali, kolk bo kdo nucal do njihovega cilja, ki je od štarta oddaljen 2 km in zanje ni prav lahek vzpon. 

Med vzponom zares uživam in pridem na vrh v tričetrt urce. Super! Mal se nadiham, poškljocam, mal popijem in že šibam nazaj, na moj pošto. Sem vsako leto kar na enem in istem mestu. Imam mal vpogleda v dol in fejst odmev je tam, da se me čuje do Zadloga, hihi. 

Prvi priteče mimo mene Lucijan Zalokar, sledi mu Gregor Hvala in kot tretji Uroš Rozman. 

Pri damah me je kar malo presenetila Madeleine Whybrow in tudi Edita Gashi je šla za vse sowde:)) in po dolgem času stala na absolutnih stopničkah. Tretja pa je bila Urša Trobec. 

Navijam, škljocam, prepevam do zadnjega. Grem še sama  skozi ciljno črto,

kjer me čaka sadje, pijača, čokolatini ( k jih ne gejnam jest, ker ko enga dam v usta, se sproži v meni prav en tak ponavljajoči gib: še enga, ma sam še enga, bem, nej bo še enga....grwozaaaa:))

V super lepem vremenu se v dolino med bla, bla, bla:)) vrnem skupaj s Tonekom, ki me je kar malo presenetil s prihodom v naše kraje.  Na igrišču nas že čaka porcija pašte, tudi vegetarijanske, sadje, pijača, za vsakega tekača še ena dobitna srečka. Večina nas je posedela na igrišču, na sončku, nam je najbrž že pašalo, a za vsak slučaj dežja in pa za občutljive na sonček je bil poleg sestavljen velik šotor. 

Med kramljanjem o vsem mogočem je tu že podelitev. 

Ja, jast spadam že v kategorijo unih, ta najbolj starih, ma ne vem, kako si me lahko privoščijo v polnem cvetu mladosti tja dat:)). In ker ni bilo drugih, sem tudi sama prejela matuc za drugo mesto. In stala poleg Mihaele, ki je mlada tolk ko jast, ma, zraven pa še prow zares hitra.

Podelili so lepo nagrado tudi najmlajši (4leta) in najstarejšemu (75let). 

Še nakup odličnega sira s Klančarjeve domačije in pejmo domov. No, prav mudilo se nam ni. Lahko bi ostali tudi z domačini, ki so imeli ta dan tekom celega dne organiziran tudi pohod na Špičast vrh in kasneje skupno druženje ob dobri pijači in jedači. Ma, tudi muzika je bla zraven, sevejde.

Hvala, hvala in še enkrat hvala za vse. Naj traja! 

RELIVE POSNETEK

FOTO ALBUM

GPS STRAVA

PST, 11.5.2024

 Tudi letos sva se odpravila na pot spominov in tovarištva v Ljubljano. Letos se nama je pridružil tudi naš "ta mali", in tega sem bila zares zelooo vesela. Tako, da smo bili tudi mi trojka. A , hodaška, ne tekaška.:) No, naš študent je itaq v LJ, tako da smo se ob sedmih zjutraj dobili na P+R na Dolgem mostu in jo potem skupaj mahnili v krog. 

Dan je bil zares super, vreme idealno, ljudi skozi vseh 33 km ena sama nepregledna množica, tako da če mene vprašaste, jih je bilo na pohodu, če pomislim in mal zračunam, da na vsej poti skoraj da ni bilo metra, da bi bli sami na njej in po več njih v vrsti, kakih 50.000 ljudi? 

Eni hitro, eni zlo počas, eni tekaško, eni uživaško, eni ožuljeni, eni prešvicani, eni .... tako do končne zmage vsi! 

Nam je šlo super, brez problema smo imeli tempo 10 min/km. No, malo nas je ustavljalo prehitevanje, ker je bla taka gužva, malo tudi wecejanje, ker sem itaq dežurna tam. 

Od poznanih sem, glede na vso množico, srečala bolj malo njih. Silvanca iz KBK je itaq vsakič v objemu na hitrco, prav na začetku par Ajdovcev, od tekačic, ki so odbrzele mimo, sem se zelo razveselila Dace. Kje si ti mene, Daca, prepoznala od pozadi? Bwo? Po tazadnji al po lejpih nwogah? Hihi.

In pole se že konča, kar sem jih vidla. Jih je pa na Stravo dalo kar polhno, a so vsi štartali kasneje, tko da....

V Golovec nam je šlo super, naš ta mali bi bil ziher svetovni prvak, če bi hotu tejkat tudi na tekmah ( tejka rajši sam zase) Jast sem gor pihala hmali da ne na škrge, ker smo šli hitro, on pa lepo, na izi, dihajoč skozi nos: " Kej, mati, ti gre?" " Gre, gre...:))"

V šestih urcah smo bili okoli, prejeli medaljo in že odhiteli nazaj domov na zadnjo vožnjo relija  v žabeljske rajde.

GPS STRAVA

RELIVE POSNETEK

See you next year! :)

2.KUCELJ VERTIKAL, 5.5.24

Na praznik občine Ajdovščina, ki temelji na ustanovitvi prve slovenske vlade, je v Vrtovinu DKŠTR Ortaona  organiziralo drugi tek na Kucelj. Ker je razdalja krajša od petih km, se temu teku lahko reče vertikal km. Ker pač zmažemo preko jurčka višincev.

Pridem v Vrtovin več kot celo uro prej, se hitro vpišem, še prej vprašam, če grem lahko: grem prva, pridem zadnja in jo kar celo uro pred štartom mahnem po zelo lepo označeni progi. 

Prve tri km niti ni hudga,  mimo vodnega stolpa, mimo Sv. Pavla, sam se vseglih mal človk zmartra in ko že mal čakaš, kdaj se ti prikaže iz gozda ven pred oči Kucelj, ga kar neče bit. In za hvala lejpa se proga dobesedno navpično dvigne. 

Zdej, jast ne vem, kako tekači to tejkajo, ma jast sem si na nemalo krajih morala najprej eno nogo zagvišat v zemlji, da sem lahko drugo pole dvignila... kako to gre po tekaško, pej buhtigavejdi:))

Jast sem bla v strmini kokr en kopač, bi se rjeklo:))

Ob pol enajstih sem bla na vrhu, glih se malo zdiham, ko že vidimo nejki rumeno-črnega, k prihaja, kokr, da se je komi lotil.... Bo rekord? Najbrž, da ja... 

Greeeeemmmmoooo, Rok Bratina, ajde, na rekord do konca.... In je ubogal, hihi. Sebe, sevejde. Mi je že spodaj rekel, da take vertikale pa noče zamudit in malčk nakazal, da morbit pa napade. In je. Bravo, čestitke. 

No, jast sem tudi zmagala z mojim korakom, le da je bil cajt dvakratnik njegovega in še par minutk zraven. Ma, zmagala pa sem:))

Za njim priteče iron man Simon Alič, kot tretji Uroš Rozman, četrti Elis Filipič in juhuhu, tudi prva punca je že tu. Bravo, Anja!!! Drugo mesto je pritekla Papič Lana, tretja pa tudi iron woman Mihaela Tušar. 

V tem času se je nad Kucelj spustila megla in strupen vejtrčk, tako, da sem vsa prešvicana v eni mini vetrovkci kar konkretno zmrzovala tam pod vrhom. Skor do zadnjega. 

Spust do okrepčevalnice.

No, na okrepčevalnici smo se seveda malo ojačali in sledil je spust. Ne lahek. Pr mejduš, ne vem, na kakšen način nisem bla na tazadnji niti en bot. 

V dvorani je bilo že vse pronto za razglasitev, jast sem si pa v miru privoščila konkretno porcijo pašte szi golažem. Njami. Hihi, je sedela ena Italijanka poleg mene ( taka, bolj suhcena:)) in me vpraša, če bom tuto pomanđarila... Ma, sevejde bom, še po ankora repete bom šla, če bojo kej dali. :))

Jem med podelitvijo, zato nisem mejla cajta fotkat. No, sej s podelitve bo polhno drugih fotografov kej objavlo. 

Tako. To je to. Grjemo naprej!

Čestitke organizatorju za uspešno izvedbo, vsem tekačem za premagan vertikal, hvala sponzorjem za polhno borško dobrot ob prijavi in majčko. 

FOTOALBUM

STRAVA GPS --- dans mi je nejki zamutila, k mi je dodala en km poti. 

RELIVE POSNETEK

P.s.   me je pa malo užalostil čas, k mi ga je pripisal organizator v rezultate. Ker debele 4 ure pa res nisem nucala. Bi blo že podelitve konc, k bi jast še vedno grizla proti vrhu. Torej je moj klon navijal za vseh na vrhu...

______________________________________________________________________________

Ta  začetek meseca od srede naprej je bil pa pri meni kar konkretno zapolnjen s kilometrčki pohodov.

Za 1. maj 31 km peš v Trst, včeraj sva prehodila 28km obale, danes vertikala, pa še moj hribček vmes...tako sem v petih dneh zmazala že 101 km in kar 3200 višincev....ma, sej sem prow dwobra, no:))

Ma, naj traja....

RELIVE OBALA

GPS STRAVA OBALA

FOTO OBALA

 

PO POTEH NAŠIH NON PEŠ V TRST, 1.5.2024

 1. maj je pri meni že kar nekaj let rezerviran za dogodek, ki ga organizirajo Žabeljci - Fežularji. Pohod po poteh naših non, ko so od doma hodile v Trst prodajat pridelke, ki so jih pridelale na svojih domačijah. 

Nekaj časa je bil pohod celo vprašljiv, seveda je bila glavni krivec za to napoved slabega vremena. A, nazadnje so napovedovali dež šele popoldne, kar seveda pomeni: bejžmo hitro. :))

Ob šestih se nas je 32 zbralo pred dvorano. Malo je veter pihal, še vedno nam je prinašal vonjave dima kresov, ki so premagovale vonjave lepo cvetoče akacije. Tako pač mora biti. Za 1.maj.

Vsak je tudi letos prejel majčko za spomin in nič kaj se ni bilo za obotavljat. Pejmo.

In smo šli. Nad Žabljami, na Kazalu, se prvi sončni žarek prikaže in nas skupaj s prvimi češnjami lepo pozdravi.

Prva vas, skozi katero se sprehodimo, je Zavino. 

Spustimo se v dolino Branice in letos dobimo bližnjico čez hudourniško Branico, ker le ta ni bila globoka. Poskakamo čez skalce, seveda nam Tine vsem za ziher pri tem pomaga. Ker nog pej še nejsmo imeli umazanih, da bi si jih že umivali, hihi. 

Po petih kilometrih in pol že prečkamo cesto, ki vodi v Komen in tako pridemo tudi na območje komenske občine. 

Sedaj nas čaka prvi, 1,3 km dolg klančič, ki nas je seveda lepo ogrel. Treba je bilo priti v Lukovec. 

Tudi letos se najbolj pogumni odpravijo navpično po podpornem zidu železnice. No, jast si tega ne upam. Sem cvikžena:))

 V Lukovcu že opravimo s slabimi sedmimi kilometri in treba se je bilo malo ojačat. 

Med hojo proti Kobjeglavi že lahko na ogromnih travnikih opazujemo in občudujemo na tisoče prekrasnih rožic, ki jih naša biologinja skrbno fotografira. Res lepo. 

Kilometri med raznoraznimi pogovori in spoznavanji novih pohodnikov  hitro minevajo. Pridni smo. 

Iz Kobjeglave do Kosovelj so obnovili pot s suhozidom, ki ga kar ni bilo konca. Bravo. res lepo opravljeno delo. 

Živel 1. maj naj bi bil praznik dela, a za domačina, ki je pri spomeniku poljske bolnišnice iz 1.svetovne vojne obnavljal suhozid, ker se bo tam zgodila kmalu neka proslava, ni praznika.  Živel 1maj.

Na 16.kilometru že pridno hodimo skozi Pliskovico. 

Še dober kilometer nas loči do kala Mlačna, kjer si bomo na hitro spet malo opomogli. 

Vreme smo imeli vseskozi prav idealno. Sonce ni pripekalo, oblaki so nas pridno branili pred njim.

Ojačamo se in gremo dalje. Še dobra dva kilometra ravnine in že smo zagrizli v 1,7 km dolg vzpon na Volnik. Pred vrhom nam mejni kamni nakazujejo, kje poteka državna meja, ki jo seveda prečimo in po 21km opravljene poti že lahko s prekrasnimi razgledi v vseh 360° občudujemo naš lepi svet. Ampak!!! Tudi živalce so nas obdajale. In to ne une, ta lejpe. Une, ta lumpe. Mene imajo sploh zelo rade, k sm fejst človk,:), tako da sem se morala stalno nekaj gledat in jih odstranjevat s sebe - lumpe klope. Grrr.

Na vrhu seveda sledi daljši postanek. Kot vsako leto nas tudi tokrat Tine počasti s svojim odličnim šalamom in Slejkotovi s sirom. Letos sta šalam prinesla tudi Miha in Pavlina. 

Hihi, sem vedla, da mi ni treba paninov v ruzak dajat, če se  napapcam na Volniku domačih dobrot. Hvala! 

Malo počijemo, se ojačamo, še vedno občudujemo prekrasne rožice, ki jih kar ni konca

Seveda je treba za spomin eno gasilsko:

In pejmo v 3 kilometrski spust. Do Zagradca. Od tu naprej je treba po cesti. Prometa ni bilo veliko. Sem pa tja se je kak šofer avtomobila čudil, kaj smo to zaeni čudaki.:)

Skozi Repnič

in v Prosek. Na pešpot za Miramar. 

Mimo kala, kjer imajo žabe svatbo. To je regljalo za vse sowde.:))

Vsako leto pravim, da bom en bot preštela vse štenge, ki vodijo do Miramarja in letos sem jih res. 450 jih je bilo. 

Še malo do našega cilja in zmaga je naša! Bravo vsem! En velik bravo pa še posebej vsem trem otrokom, ki so bili z nami!

Premagali smo dobrih 31km in okoli 900 višincev. 

Počakali smo na avtobus in se udobno odpeljali nazaj domov. 

Vreme je zdržalo, mi pa tudi. 

Hvala Žabeljcem.

Nejki pravjo, da drugo leto ne bo več pohoda.... ma, sej tudi jast sem po prvem porodu rekla, da ne bom več rodila....:))

Ker se mi je vejkarca na Volniku ustavla, grrr, imam ločena relive posnetka in gps na Stravi.

RELIVE POSNETEK DO VOLNIKA

RELIVE POSNETEK IZ VOLNIKA DO MIRAMARJA

Vse fotke :

FOTO ALBUM

GPS STRAVA DO VOLNIKA

GPS STRAVA IZ VOLNIKA DO CILJA

P.s.

Ta pripis je namenjen bolj meni in tistim, k se ukvarjajo s sledmi. Kot sem že napisala, mi je na Volniku zaključilo trening na uri, tako da sem morala ponovno start vklopit za pot do konca. Pa malo guglam, če obstaja kaj, s čimer bi jast lahko združila obe poti v eno. In sem našla. Na Gotoes for Strava greš na Combine gpx. Še prej preneseš v mojem primeru oba treninga na komp in jih potem oba naložiš na tej strani. Rešeno. Jupiii. Človk se uči do konca.:) Sem tudi en Relive nardila ven:

RELIVE POSNETEK