Pa še moj ...: 2. VZPON NA POREZEN, 29.7.2023

Sobota. Auf ob 4.30. Dvignem rolete, bliska, grmi, tam nekje v daljavi in rahlo pada. Ma, keeeej, sej so rekli, da ne bo dežja. O buh, če kej vejo...

Ok, grem dol, dam za kafe, poguglam na vreme za Cerkno, kaže pol sunca, pol oblaka. Ah, to bo šlo mimo in pole ne bo nič več... Tako mora bit.

Čez urco se že vozim proti Cerknemu in skoraj vso pot, tja do Spodnje Idrije, po malem rosi. Hihi, zadnjič sem imela sedem semaforjev do B.vrha, tokrat imam še enega več. Prašte, če sem mejla kej zeljenga...

Ta pridni smo tam že pred sedmo. Ker je malčk frišno, smo seveda vsi delali reklamo za Bevkov vrh trail, kajti vsi ( enih šest nas je blo) smo bili oblečeni v puloverje, ki smo jih dobili tam za nagrado. Kot da bi se zmenili. Ma, so res fejst, taki tenkcani, glih da daš en rokav čez, da ne zebe....

Prijava, malo blabla, in ob pol osmih je treba it, če hočem prit pred zmagovalcem teka na vrh. Pogled na vrh Porezna iz doline me prevzame. Kolk si ti djelč, ma, pridem, pridem. Sedem in pol kilometrčkov bo treba zmazat in 1300m višincev.

Tokrat bo zagotovo konkurenca huda, saj je tekma tudi za Državno prvenstvo.

Se odpravim v moj tempo korak in čez par sto metrov grem mimo ene bejbe. "Pejmo, kar je nas, ta hitrih:))."

In bejba se me prime kot klop in grize za mano. In ne gejna. In še ne gejna. Ma, buh, ne maram, da me kdo preganja. Pole bi bla lohk na tekmi. Jast se hočem sama s sabo borit. Ma, sevejde, buhnedej pa, da jast odgejnam in jo spustim.

In študiram:

Grem do prve okrepčevalnice, tam se ustavim, da popijem malo, pa naj gre tam mimo....

Ampak, seveda, mi smo prezgodnji. Nikjer ni še nobenega. Zagrizem v nov hrib. Ah, dej, ale, spusti mimo. Naj gre naprej, če ne, še zdahneš...

" A, vi ste bla tudi lani, ne?"

"Ja."

" Hudičev tempo imate, hudičev."

"Ma, tolk gre...zdej sem še eno lejto starejša, pa že skori prazna, ker me ti preganjaš..."

"Ja, jast pa grem prav rada za nekom, da mi drži tempo."

Bem, zdej bom šla pa jast za tabo... dokler bo šlo.

Hodim, hodim, vsake tolk se odpre pogled proti Cerknemu, ojej, kej že tolk visoko smo pršli? Ona pa mi počasi izgine izpred oči.

So rekli, da bojo letos tri okrepčevalnice. Bom na drugi pila. Ma, kje pa bo? In kdaj?

Ni. O, đizs,

Pot je bila vso pot zares super označena. Tudi s kilometrskimi oznakami.

Po spominu sem vedela, da pridejo tudi ene štenge na vrsto, ma, jih kar ni tlo bit letos. Ma, ko pa so pršle, sem jih jedva zmazala. Sej sem jih, ma, jedva. Je kazalo že TILT v učkah:)). In pr mej duš, da jih je blo več ko lani.:))

No, ko se mi prikaže Porezen na tistem travniku, kjer je bila lani zadnja okrepčevalnica, je bilo tam kar nekaj pohodnikov, ki so štartali pač v svoji režiji. Tudi družin z otroki. Bravo. Grem mimo. Kajti spet ni bilo še okrepčevalnice.

Ja, mati, zdej pa zgrizi še ta dober kilometer. Nekako se privlečem do vrha.

Sledi še spust do koče, kjer je tudi uraden cilj.

Nekaj minut slabše kot lani, a za daljšo pot. No, resnici na ljubo, sem progo lani dosti lažje zmazala, kot letos. Bem, še en bot več sem zase zmagala, kar je, je.

Nič kaj preveč se nisem imela za obirat pri koči, ker sem morala nazaj na vrh in se spustit na en pošto, kjer bom imela čimveč pogleda na 90 tekačev in še kakšnega pohodnika ( 15 nas je bilo letos, 10 žensk in 5 moških) , za katere bom navijala.

In res, glih se ustoličim, že teče v daljavi Timotej. Ta je res grozen. V + smislu. Tik tak je bil pri meni. Teka in skaklja po skalcah, kot da se je komi lotil...

Kot drugi Klemen in tretji Urban, pa Luka in peti The stroj Simon. Pa gledam dol, buljim, vidim en čopek las, k skaklja levo in desno... Ma, keeejjj??? Kej to je že Varineja? Haloooo? Ma, bravo, bravo, kričim, pojem, vriskam, najbrž grem komu tudi na nerve, ma, klinc gleda. Če se navija, se navija,....da razbija:))

Kot deseta!!! absolutno gre mimo mene kot torpedo.

Za njo kot druga dama vse hitrejša Dominika in kot tretja Nuša. Bravo!!!!

No, in tako sedim, fotkam, kričim na skalci skoraj do zadnjega.

Grem nazaj. Pred kočo je zelo živo. Najprej moram noter na en ..., razkužit glasilke.

V koči ravno obedujejo šefi gorskih tekem. Pozdrav Dušanu in Jožkotu. Dober tek.

Grem k šanku, pa se pojavi za hrbtom Jožko, da ta šn....ček pa on časti. Ma, ni gejnaw, ni gejnaw, je vztrajaw prow trmasto. Bem, pole pej na zdravje, Jožko. In še na polhno takih dni!

Okej. Pridružim se v vrsto za pašto.

Prisedem k mojim prjatlom, Toneku, Stanetu, Francitu, Ivici, Dragici...

Rezultati so. Nekaj je narobe s "ta mladimi". Grem nekaj tja težit, pa me prepričujejo, da kar so sami vpisali v letnico rojstva, so. Bem, na koncu so ugotovili, da so bile prijavnice na prijavnem mestu napačno kategorizirane... No, problem so rešili naslednji dan, ker sedaj so spletni rezultati okej. Konec dober, vse dobro.

Podelitev. Za prvenstvo, za PGT, in na koncu še za pohodnike. Sem se razveselila tretjega mesta.

Pejmo počasi nazaj v Cerkno.

Ista mafija kot lani. Jast, Tone, Franci in Stane.

Oznak ni bilo več, so jih pobrali-pospravli in marsikje smo zalutali. To res ni prav. Da odstranijo za nas, ki proge ne poznamo, oznake, da ne vemo, kako nazaj. No, Franci je imel na vejkarci sled in tako smo, ko nam je začela vejkarca piskat, le šli nazaj na pravo pot. Ki pa se je v dolino vlekla za vse sowde... grrrrr, če jo je blo konc. Ma, sej hodmo že dva dni, Cerkno pa še tooolkkk daleč spodajjjj...