Andi Mamič se že četrto leto trudi "vžgat" samooskrbno zadevšno- 24 ur Everestinga na Malo goro. Kar pomeni, da je treba v 24 urah priti na vrh Male gore in še enih 350m naprej, 10 botov, da osvojiš 8848 višincev, kolkor meri v luft naša najvišja gora na tem svejti.
Zdej, kar je nas, ta mičkenih, se pa sevejde lohk lotmo karkoli druzga, al Triglaving, al MontBlanking...nejki, pač... sam, da migamo v hrib in seštevamo višince. In smo pač zraven za malčk podpore, besede spodbude en drugmu....
Štart je bil včeri, v soboto, v ta hujši vročini, ob 14.00. In naj bi vse skupi trajalo do nedelje, 14.00.
Jast sem sevejde zjutru najprej zmazala 10 km na moj Školj, ob 14.00 pa sem že stala v Kamnjah na igrišču za štartat popoldansko smeno:))
Za začetek se nas je zbralo enih 11, kolkor sem jast preštela. In smo šli.
Vroče za krepat že na začetku, ma, sej, pole bomo v gozdu in se bo še kar dalo.
Jast si doma obujem ta nove covate- no, mal sem jih že udejlala, da sem vedla, da me ne bojo glih zažulili. Super covat, mehk, fajn oprijem... tu bo kar letejlo....
In grem.... po moje, sevejde. Že na mostu, k smo ga prečili, sem ostalih 10 gledala krepko naprej.
Ah, mati, ti pejdi po svoje...sej imaš cejt... vso noč, če bo trejba..., dva bota sem imela v glavi, da bi šlo na dan sobote, še dva bota pa v nedeljo.
No, pot na Malo goro poznam in sem jo takoj lepo popredalčkala po koščkih in res mi je šlo kar okej.
Kar naekrat pa me začne v podplate tolk nejki zbadat, vsak kamenčk mi je ven iz možganu skočil... da sem komajda pršla do vrha. Kot da sem bila bosa, sem trpela.. O, đizs, ma, kej sploh imajo podplat tevi covati?
Me malo pod vrhom prehiti Anže Sobočan, k je zamudu štart zaradi zastojev na AC ( kej pa) in mu nejki jočem, pa vidi on že na delč, da so covati res sam bolj za kakšen lahek teren...
A, bem, ni kej, vseeno gor pridem točno v urci in pol.
Še dol pridem nekako, bom pa jutre nadaljevala... sevejde z drugmi covatmi.
Aja, da ne pozabim... ene robe sem spila pr koči, da ne vem, če je še kej za druge ostalo, hihi. To je teklo za vse sowde. Ma, tudi ven iz mene....
No, pole grem lepo dol in glih, k se prvlečem do igrišča, srečam koprsko "mafijo":)), k se je komi lotila... me nejki prepričujejo, naj grem še en bot, ma, ne, ne...me ne prepričaste...
Se nažlokam še na igrišču in jo mahnem lepo domov.
Nedelja ob 6.00 auf, protokol in šibaj, mati, še dans probat, če bo kej bulši.
Pridem v Kamnje, nikjer nobenga, dobim svoj vpisni list od včeri, vpišem cajt 6.58 in se zakadim proti Mali gori. Čez ene pol urce pride dol mimo mene Ivč... , o, čaki, čaki, legendo pej moram slikat... ma, nje sam legendo, glejte vi teve mister sixpack mišice:))
Na vrhu sem pole zvedela, da je on že zmazal 10 botov, s tem, da se je lotil aloravečkasno, za Andijem, ki pride dol mimo mene čez par minut in sevejde tudi že z opravljeno misijo.
Ma, halooo, ma povejte vi meni, kako lohk zmažeste do sedmih zjutru vseh deset botov? Sej imaste še cejt do dveje popoldne, buhhhh, ja...
Vsa vam čast, res.
Neč, par besed z Andijem in pejdi mati. Zjutraj je blo še kolkor tolk fejst zrak, zato sem na vrhu celih 10 minut prej kot včeri in tudi dol mi je kar šlo, tako da sem bla spodaj že ob 9.10.
Spijem eno kokakolo na eks in grem v druzga....
Zdej je že pošteno kurlo in večino poti sem mejla za kompanijo težke muhe, k so me obletavale, kot da ne bo jutre.... dvej, une, jelenje, so se zalimale name kokr cianokol... grwoza....Ma, kej misliš, da lohk ubiješ to rejč? Ma, ni šans... ta žwau je kokr s kamna, oštja....
Alora, so me prisilile, da sem se na Siji lepo ustavla in jih zmasakrirala, ....bem, če sem se že ustavla, pej šoknem še ta Radler, k sem ga imela s sabo. Če že moram:))
No, mati, zdej imaš še dober km res strmine, ma, če sem že do tle, bom pej tudi še do vrha. In lepo piham in piham, ko v 3h 45 min prisopiham drugič do vrha.
Pa sem zmagala. Bravo, mati.
Se spustim do koče, kjer imajo Kamenjci košnjo in seveda tudi malo žurke.
Čestitke, sevejde se moram poškljocat:
Miza je bila še vedno polna dobrot za nas, hihi, vse bi lohk zmazala, saj sem bla sam še jast na progi:))
No, sedaj sem si dala eno urco cajta, da sem malo poklepetala z njimi in si tudi privoščila par fetk pršuta in sira. Hvala, Kamenjci.
Jo mahnem nazaj v dolino in razmišljam, če bi šlo morda še en bot? Kej misliste, bi šlo? :))
Hehe, če seštejem vse višince ( tudi moj Školj), k sem jih včeri in dans zmazala, jih rata 3025m. Ma, oštja, to moram pej po eno goro v Dolomite...da se považim,...čaki, kjero....grem mal poguglat na Hribe.
Agha, Zehnerspitzeing sem zmazala. Oštja, niti v avto mi nej blo treba za to....
In še zastonj je blo. ( prostovoljni prispevki, ki so se zbirali, so seveda šli za pomoč poplavljenim)
Hvala vsem. Tudi meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar