Tudi letos sva se odpravila na pot spominov in tovarištva v Ljubljano. Letos se nama je pridružil tudi naš "ta mali", in tega sem bila zares zelooo vesela. Tako, da smo bili tudi mi trojka. A , hodaška, ne tekaška.:) No, naš študent je itaq v LJ, tako da smo se ob sedmih zjutraj dobili na P+R na Dolgem mostu in jo potem skupaj mahnili v krog.
Dan je bil zares super, vreme idealno, ljudi skozi vseh 33 km ena sama nepregledna množica, tako da če mene vprašaste, jih je bilo na pohodu, če pomislim in mal zračunam, da na vsej poti skoraj da ni bilo metra, da bi bli sami na njej in po več njih v vrsti, kakih 50.000 ljudi?
Eni hitro, eni zlo počas, eni tekaško, eni uživaško, eni ožuljeni, eni prešvicani, eni .... tako do končne zmage vsi!
Nam je šlo super, brez problema smo imeli tempo 10 min/km. No, malo nas je ustavljalo prehitevanje, ker je bla taka gužva, malo tudi wecejanje, ker sem itaq dežurna tam.
Od poznanih sem, glede na vso množico, srečala bolj malo njih. Silvanca iz KBK je itaq vsakič v objemu na hitrco, prav na začetku par Ajdovcev, od tekačic, ki so odbrzele mimo, sem se zelo razveselila Dace. Kje si ti mene, Daca, prepoznala od pozadi? Bwo? Po tazadnji al po lejpih nwogah? Hihi.
In pole se že konča, kar sem jih vidla. Jih je pa na Stravo dalo kar polhno, a so vsi štartali kasneje, tko da....
V Golovec nam je šlo super, naš ta mali bi bil ziher svetovni prvak, če bi hotu tejkat tudi na tekmah ( tejka rajši sam zase) Jast sem gor pihala hmali da ne na škrge, ker smo šli hitro, on pa lepo, na izi, dihajoč skozi nos: " Kej, mati, ti gre?" " Gre, gre...:))"
V šestih urcah smo bili okoli, prejeli medaljo in že odhiteli nazaj domov na zadnjo vožnjo relija v žabeljske rajde.
See you next year! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar