No, to je pa tek, ki ga ne maram zamudit. Je tudi tek, na katerem sem bila največkrat. Letos že uradno na 15.em. A, bila sem poleg gvišno tudi, ko so le otroci tejkali.
To je tudi tek, po mojem ne dobiš tega nikjer več v naši lejpi Sloveniji, kjer imaš na oglasni tabli obešene popolnoma vse rezultate za vsakega tekmovalca-ko posebej. Nucaš že eno veliko steno za vse skupi zlimat:)).
Ne maram pa tega teka zamudit tudi zaradi preprostih, prijaznih, ustrežljivih ljudi. Ki se vsako leto znova trudijo, da pustijo na nas en dober pečat. Da rečemo, ko odhajamo: Se vidimo naslednje leto!
In to šteje. Šteje tudi to, da je meni ta tek ( hoja) zares pisan na kožo. Super lušten vzpon, ko po 500 m zavijemo v hladen gozd, dihajoč svež zrak, prepojen z vonjavami čemaža.
Po novem se vedno zjutraj vprašam: Greš? Ne greš? A, za sem sem bla že kar prej prepričana, da grem.
Vpis, kavica, malo debate o tem, o onem, malo čekiranja, kdo je in koga ni, da bom vedela, za koga navijat, še preden ga zagledam in počasi bo treba na pot.
No, ne prav počasi. Tako, z mal bolj tempo korakom. Otroci, ki jih je bilo letos kar 45, skorajda več kot nas (48), so se že pridno segrevali, med seboj razpravljali in ugibali, kolk bo kdo nucal do njihovega cilja, ki je od štarta oddaljen 2 km in zanje ni prav lahek vzpon.
Med vzponom zares uživam in pridem na vrh v tričetrt urce. Super! Mal se nadiham, poškljocam, mal popijem in že šibam nazaj, na moj pošto. Sem vsako leto kar na enem in istem mestu. Imam mal vpogleda v dol in fejst odmev je tam, da se me čuje do Zadloga, hihi.
Prvi priteče mimo mene Lucijan Zalokar, sledi mu Gregor Hvala in kot tretji Uroš Rozman.
Pri damah me je kar malo presenetila Madeleine Whybrow in tudi Edita Gashi je šla za vse sowde:)) in po dolgem času stala na absolutnih stopničkah. Tretja pa je bila Urša Trobec.
Navijam, škljocam, prepevam do zadnjega. Grem še sama skozi ciljno črto,
kjer me čaka sadje, pijača, čokolatini ( k jih ne gejnam jest, ker ko enga dam v usta, se sproži v meni prav en tak ponavljajoči gib: še enga, ma sam še enga, bem, nej bo še enga....grwozaaaa:))
V super lepem vremenu se v dolino med bla, bla, bla:)) vrnem skupaj s Tonekom, ki me je kar malo presenetil s prihodom v naše kraje. Na igrišču nas že čaka porcija pašte, tudi vegetarijanske, sadje, pijača, za vsakega tekača še ena dobitna srečka. Večina nas je posedela na igrišču, na sončku, nam je najbrž že pašalo, a za vsak slučaj dežja in pa za občutljive na sonček je bil poleg sestavljen velik šotor.
Med kramljanjem o vsem mogočem je tu že podelitev.
Ja, jast spadam že v kategorijo unih, ta najbolj starih, ma ne vem, kako si me lahko privoščijo v polnem cvetu mladosti tja dat:)). In ker ni bilo drugih, sem tudi sama prejela matuc za drugo mesto. In stala poleg Mihaele, ki je mlada tolk ko jast, ma, zraven pa še prow zares hitra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar